"Eno tretjino dohodka je delodajalec želel plačevati na roko, da je sam plačeval manj prispevkov. Do zaposlenih je bil lahko zelo nespoštljiv, obrekljiv, eno sodelavko je celo nosečo odpustil."
To je le ena od mnogih resničnih mikrozgodb, ki so jih zbrali v okviru raziskave Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) o duševnih stiskah na delovnem mestu. Zgodba razkriva kar nekaj dejavnikov, ki lahko zaposlenim povzročajo duševne stiske. Med njimi je vsekakor tudi nepošteno oziroma premajhno plačilo. "To je eden od psiho-socialnih dejavnikov tveganja: sistem nagrajevanja. Če ima delavec občutek, da je v svoje delo vložil več truda, kot je bil potem za to plačan, začne razvijati občutke stresa," pojasnjuje Maja Petrovič Šteblaj, podpredsednica Združenja Medicine dela prometa in športa.
Po podatkih Eurostata je leta 2020 malo manj kot polovica zaposlenih v EU (44,6 odstotka) v starostni skupini 15–64 let poročala, da so pri delu izpostavljeni škodljivim tveganjem za svoje duševno zdravje. Med slovenskimi zaposlenimi je bilo takšnih dobra tretjina oziroma 35,8 odstotka zaposlenih, so izpostavili na NIJZ.
"V enem izmed pogovorov, ko sem izrazil, da sem že nekoliko utrujen (po cca petih mesecih), saj delam tudi do 14 ur na dan, mi je direktor brez težav povedal, da jaz 14-urnega delovnika še nisem imel v življenju – da ga 'še nisem videl'."
V tej mikrozgodbi lahko zaznamo preobremenjenost, izčrpavanje delavcev in nerazumevajoč odnos delodajalca do stiske zaposlenega. V tako nezdravem delovnem okolju lahko tudi najbolj zdravi zaposleni telesno in duševno trpijo.
Evropska agencija za varnost in zdravje pri delu (EU-OSHA) v raziskavi ugotavlja, da je 51 odstotkov anketiranih izpostavljenih močnim časovnim pritiskom in preobilici dela, na ravni EU pa 46 odstotkov. 22 odstotkov anketiranih poroča o slabi komunikaciji in sodelovanju v organizaciji, na ravni EU pa 26 odstotkov. O pomanjkanju avtonomije ali vpliva na tempo dela ali delovni proces poroča 18 odstotkov, o nasilju ali verbalni zlorabi s strani tretjih oseb 14 odstotkov, o nadlegovanju in trpičenju pa poroča devet odstotkov anketiranih.
Kako prepoznati duševno stisko pri zaposlenem?
Duševnega zdravja se še vedno drži stigma, opozarja Petrovič Šteblajeva. "Delavci neradi o tem govorijo, delodajalci pa se ne zavedajo problema. Pogosto izpostavljajo problematičnega delavca, lahko je pa za to problematiko bolezen," meni. Mnogi se na delovnem mestu slabo počutijo in doživljajo številne duševne stiske, pogosto se soočajo tudi z epizodami depresije in tesnobe. To pa lahko negativno vpliva na njihovo produktivnost.
Na katere znake moramo biti pozorni, ki lahko nakazujejo, da ima zaposleni duševno stisko? "Pri osebi se spremeni mišljenje, vedenje in funkcioniranje. Delavec lahko začne negativno razmišljati, spremeni se obnašanje, lahko postane agresiven, pogosteje odhaja na cigaret, lahko si začne grizti nohte. Skratka, njegovo vedenje se spremeni. Začne zamujati v službo, lahko ni več tako urejen, kot je bil v preteklosti. Spremeni pa se tudi funkcioniranje, lahko opazi težavo pri koncentraciji, spominu, težje opravlja naloge, ki jih je prej z lahkoto reševal. In delodajalec je prvi, ki lahko te spremembe zazna. Zato je tudi delodajalec tisti, ki bi moral prvi odreagirati," je prepričana Ditka Vidmar, vodja skupine za duševno zdravje aktivnih na trgu dela pri Nacionalnem programu duševnega zdravja (Program Mira, NIJZ).
"Patronažna medicinska sestra je zaradi težav po preboleli bolezni covid-19 imela kar nekaj težav z dihanjem. Težje je opravljala terensko delo, fizično je zmogla manj, težko je hodila po stopnicah. Dlje časa o težavah ni želela spregovoriti. Bila je v hudi stiski in telesno izčrpana. Sodelavke in vodstvo ustanove so se povezali in organizirali delo ter postopke tako, da je bila patronažna medicinska sestra razbremenjena."
Kakšen je trend glede duševnih stisk pri zaposlenih, težko govorimo, saj konkretnih primerljivih podatkov o tem ni. Lahko pa izhajamo iz podatkov o bolniškem staležu. "Glede na to, da bolniški stalež zaradi težav z duševnim zdravjem narašča, se pričakuje, da imajo delavci na tem področju kar nekaj težav," pravi Petrovič Šteblajeva. To sicer lahko pripišemo tudi dejstvu, da tako zdravstveni delavci kot sami zaposleni duševne težave vse bolje prepoznavajo.
Vzpodbudno je, da se o tem vse več govori in tudi vse več delodajalcev svoj vodstveni kader izobražuje o duševnem zdravju na delovnem mestu. "Delodajalci oziroma vodstveni delavci v delovni organizaciji so tisti, ki so zgled s svojim vedenjem, svojim odnosom do duševnega zdravja, svojim zdravjem. Delodajalci so tudi tisti, ki so odgovorni za prepoznavanje psiho-socialnih tveganj in za njihovo obvladovanje. Oni so tisti, ki potrebujejo znanja in ki lahko ta znanja, karierni razvoj, omogočajo tudi zaposlenim. Zadnja stvar, ki jo omenjajo tudi smernice Svetovne zdravstvene organizacije in je zelo pomembna, je ta, da so delodajalci tudi tisti, ki lahko podprejo zaposlene, ko se po neki daljši bolniški vračajo nazaj na delo in lahko prilagodijo razmere pri delu na način, da jim omogočajo, da svoje delo potem dobro opravijo," pravi Vidmarjeva.
Po ocenah Svetovne zdravstvene organizacije breme težav v duševnem zdravju zaposlenih znaša na letni ravni okrog 930 milijard evrov. Raziskave pa kažejo, da se za vsak evro, vložen v programe za krepitev duševnega zdravja na delovnem mestu, pričakuje povratek približno štirih evrov v obliki večje produktivnosti in zmanjšanja stroškov, povezanih z bolniško odsotnostjo, fluktuacijo zaposlenih ter zdravstvenimi stroški. Mnogi delodajalci se tako že dobro zavedajo, da skrb za duševno zdravje na delovnem mestu koristi ljudem, delovnim organizacijam in tudi družbi.
KOMENTARJI (28)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.