Del zakona neustaven

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo varuha človekovih pravic Matjaža Hanžka, 23. marca soglasno odločilo, da je del zakona o policiji v neskladju z ustavo, do odprave ugotovljenega neskladja pa razlog za ugotavljanje identitete ne more biti zgolj videz osebe. Državni zbor je dolžan ugotovljeno neskladje odpraviti v enem letu od objave te odločbe v uradnem listu.

Varuh človekovih pravic izpodbija prvi odstavek 35. člena zakona o policiji, po katerem lahko policisti ugotavljajo identiteto osebe, ki s svojim obnašanjem, ravnanjem, videzom ali zadrževanjem na določenem kraju ali ob določenem času vzbuja sum, da bo izvršila, izvršuje ali je izvršila prekršek ali kaznivo dejanje. Po Hanžkovem mnenju je izpodbijana določba v neskladju z ustavo in Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Kriteriji za določanje 'sumljivih' oseb

Zakonodajalec bo moral v skladu z odločbo ustavnega sodišča opredeliti kriterije, ki policistu omogočajo sklepanje, da določena oseba vzbuja sum, da "bo izvršila, izvršuje ali je izvršila prekršek ali kaznivo dejanje", zlasti ko je podlaga za takšno sklepanje videz te osebe ali njeno zadrževanje na določenem kraju. Odvisno od načina, kako bo vsebinsko določil zahtevane kriterije, bo moral zakonodajalec tudi oceniti, ali za dopustnost posega zadošča zgolj njihovo naštevanje oziroma alternativna uporaba ali pa njihova kumulacija. Z vidika sorazmernosti posega bo moral zakonodajalec upoštevati tudi dvojnost samega pomena pooblastila: njegov preventivni (proaktivni) in represivni pomen.

Možnosti zlorabe policijskega pooblastila

Po mnenju ustavnega sodišča iz izpodbijane določbe izhaja, da za vzbuditev suma, da gre za osebo, ki "bo izvršila, izvršuje ali je izvršila prekršek ali kaznivo dejanje", zadošča že zgolj ena od okoliščin, ki so navedene, torej obnašanje, ravnanje, videz ali zadrževanje na določenem kraju ali ob določenem času. Zakon pa pri tem ne vsebuje podrobnejših kriterijev o tem, kdaj je posamezna od navedenih okoliščin lahko zadostna podlaga za vzbuditev takšnega suma. Zakon ne določa dodatnih pogojev, to pa omogoča, da se policijsko pooblastilo za ugotavljanje identitete lahko uporabi tudi v primeru, ko za to ni upravičenega razloga.

Država krši pravico do zasebnosti

Varuh človekovih pravic je sicer med drugim navedel, da policist v postopku ugotavljanja identitete osebo ustavi in s tem poseže v njeno svobodo gibanja. Oseba naj bi bila policistu dolžna izročiti na vpogled osebno izkaznico ali drugo veljavno javno listino, opremljeno s fotografijo, ki jo je izdal državni organ, na podlagi katere lahko ugotovi njeno identiteto. Če pa identitete ni mogoče ugotoviti na drug način, naj bi policisti smeli osebi odvzeti prstne odtise, jo fotografirati in fotografije tudi objaviti ter zabeležiti njen osebni opis. Hanžek meni, da država s tem poseže v pravico posameznika do zasebnosti.

Navaja tudi, da se identifikacijski postopek lahko konča tudi s privedbo v policijske prostore in z odvzemom prostosti ter s tem s posegom v osebno svobodo. Po mnenju predlagatelja iz ustave izhaja, da mora zakonodajalec policijsko pooblastilo, ki pomeni poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine, urediti določno in nedvoumno.