Izidor Gašperlin je partnerski in družinski terapevt ter avtor knjige Čutim, torej sem. Z njim smo se pogovarjali o veselem decembru in temu, kaj v resnici prinaša s seboj. Čeprav misel na december za mnoge prinaša pozitivna občutja, pa je ogromno takšnih, ki se v božični zgodbi izgubijo in osamljenost takrat postane še bolj izrazita.
Je december čustveno bolj naporen mesec v letu?
"December je najtežji mesec, saj zanj – zadnjih statistik sicer ne poznam – velja, da je takrat največ samomorov v Sloveniji. Jaz bi celo rekel, da je vedno težji, zato ker je pritiskov od zunaj, o tem, kako naj bi nekdo preživel december, vedno več. Še ne tako daleč nazaj je bilo to obdobje med božičem in novim letom, s črnim petkom pa se to obdobje sedaj celo širi. December je tako z vidika čustvenih, psihičnih stisk zagotovo najtežji."
Kaj so tiste težave, ki nas konec leta pripeljejo v hujšo osebno stisko?
"Na nivoju posameznika je problem, ko je december nekakšen obračun. Če se ti med letom še lahko nekako zamotiš in na nek posreden, včasih tudi umeten način ohranjaš socialne stiske in imaš občutek, da nisi sam, da si povezan, pa sta božič in silvestrovo kot lakmus. Pokažeta, kakšna je tvoja socialna mreža, ali imaš intimni krog najbližjih ljudi, ki jim pripadaš in ti pripadajo. Če si si prej lahko še lagal in si prekrival z obliži rane, pa tukaj skorajda ne moreš drugače, kot da pogledaš resnici v oči. To je ena plat tega."
Od česa je odvisno, kako hudo osebno stisko bomo doživljali?
"Kako bo posameznik to dojemal, kako bo to videl in kako težko mu bo, je precej odvisno od posameznika, od njegove osebne moči in osebnih vrednot. So ljudje, ki jim čisto ustreza biti sami, s tem lepo shajajo in te stvari lažje sprejemajo, so pa ljudje, ki jim to res težko pade. Ljudje, ki so bolj krhki, ki so na stopnji osebne rasti na nižjih stopnicah, na te bo ta zunanji pritisk bistveno bolj pritisnil, bistveno bolj bodo to, kar dejansko imajo, primerjali s tistim, kar drugi mislijo, da bi morali imeti, kot pa s tem, kar je resnično zanje pomembno. Tukaj je vse skupaj na tehtnici. Nekdo, ki je sam s sabo v boljšem odnosu, ki je uspel s sabo stvari razčistiti, se bo znal tem pritiskom od zunaj bolje upreti. Tak posameznik, če je tak, pa v bistvu že med letom živi tako, da je v nekem ravnotežju in ne poskuša v decembru nekaj na hitro najti. Teh decembrskih čustvenih stisk se ne da reševati decembra, pač pa je potrebno o tem razmišljati celo leto prej in usmerjati svoje delovanje tako, da si tudi znotraj leta nekako v ravnotežju ter ohranjaš in krepiš socialno mrežo do nekega nivoja, ki ti ustreza."
Naša podoba, ki jo imamo na družbenem omrežju je običajno povsem drugačna od tiste v realnosti. Kot da bi živeli dvojno življenje. Ko pridejo trenutki, ko potrebujemo pristne odnose in bližino, pogosto ugotovimo, da nikogar nimamo. Kaj lahko posameznik naredi, da se mu to ne bo zgodilo?
"Najprej se je potrebno sam s sabo pogovoriti. Rečeš si: ’Ok, tukaj sem, takole je, kaj zdaj lahko naredim?’ V bistvu osamljenih ljudi je vedno več, tudi zaradi družbenih omrežjih, kjer ne gre za prave odnose, pač pa za podobo, fikcijo odnosov. Med letom pa ta stvar očitno funkcionira. Ta fikcija pa se nato razbija na čereh krute realnosti, ko ti s temi ljudmi na Facebooku zelo težko greš silvestrovati. Ne vem, če je kdo, ki je navdušen nad družbenimi omrežji, za silvestrovo navdušen nad tem, da si na Facebooku dopisuje in dogovarja."
Kako si torej pomagati, ko se vendarle prikrade stiska in občutek osamljenosti?
"Ključen je odkrit pogovor s sabo. Poskušati to zdržati, si čim manj očitati. Na stvar je potrebno pogledati, kot da to ni nič tragičnega. V tem smislu, da so pred nami še zmeraj meseci in leta, ko lahko kaj spremenimo. Mogoče gremo nekam, kjer so nam podobni. Če greš nekam v veliko množico, ki je brezosebna, se bo ta občutek samote samo še potenciral. Je bolje iti nekam, kjer je manj ljudi in kjer je večje upanje, da boš tam našel nek kontakt, neko toplino. Če si predstavljamo nekoga, ki je v tej hudi čustveni stiski, ko zazna, kako je biti sam in te svoje rane potencirano doživlja, in gre na odprto praznovanje na Prešernov trg, pa tam ne bo našel nekoga, ki ga pozna, bo ta občutek osamljenosti morda še hujši, kot če bi ostal sam s sabo. Če si sam s sabo, v bistvu nisi sam, če se izgubiš v množici, pa si še sebe izgubil, in to je res težko zdržati."
Starejši ljudje so pogosto za praznike zelo osamljeni. Verjetno njim največ pomeni družba, bližina in ne darila? Kaj lahko oni naredijo?
"Pri teh ljudeh je še nekaj. Oni si težko rečejo, da bo naslednje leto boljše. Kakršnakoli nerealna tolažba bo kvečjemu poslabšala stvari. Tudi njim bi vse te usmeritve, o katerih sva do sedaj govorila, pomagale. Nekako pa velja, sploh za starše, ki pogrešajo svoje otroke, naslednji pregovor: otroci so kot skrinja, iz katere ne moreš vzeti nekaj, kar vanjo nisi dal. To so najbolj močni intimni odnosi starš – otrok, partnerski odnosi, to so tako močni odnosi, da vse ostalo ni primerljivo z njimi. Če tukaj narediš napako, če je tukaj praznina, potem je res težko. Če so bile tukaj narejene tako hude napake, da se otroci odvrnejo od staršev, bo starš, ki bo prevzel odgovornost, ki bo našel prave korake, še vedno lahko ta odnos obudil. Tukaj upanje ostaja, seveda, če so otroci še živi. O konkretnih rešitvah težko govorim. Mi terapevti krepimo posameznika, da si znotraj sveta, znotraj svojih možnosti najde zanj najboljšo rešitev. Če želimo pomagati ljudem v stiski, preprosto bodimo z njimi. To je najpomembnejše. Če tega ne zmoremo, potem jim nimam kaj pomagati. Če so osamljeni, rabijo stik, bližino, nekoga, ki jim nekaj pomeni. Če jim lahko to damo, potem je to najlepše darilo, ki ga lahko daš starejšemu."
Ključni so pristni osebni odnosi, opozarja Gašperlin.
"Ravno zadnjič sem imel klienta, ki je dejal, da smo kot klovni za božič. Dejansko se gremo neko igrico, imamo neko podobo Božiča, eno predstavo, kako bi moralo to potekati, in potem igramo to igro. Ko hrane zmanjka, ostane samo še alkohol, če se ga ljudje ne napijejo, potem pa ostane ta praznina, ko vidiš, da ni stika. Če kaj pomaga, je to pristen stik. Boljše je, da se za Božiča pristno sprejo, kot da so umetno prijazni drug do drugega."
"Meni je glavna stvar, ki zdravi vse, pristnost. Tam, kjer smo v odnosu pristni, kjer jaz zmorem biti pristen, tam je stik, tam je življenje, tam je sok. Ko pristnosti ni, gre za fikcijo odnosov. Pristnost je zame temeljna vrlina. Ne iskrenost ali spontanost, pač pa pristnost, ki je aspirin za vse odnose."
Koliko pristnosti pa smo ljudje sploh še sposobni?
"Jaz imam krog ljudi, ki jim, podobno kot meni, pristnost veliko pomeni. Drugače me sploh ne bi prenesli. Če je nekdo pristen, je to za drugo stran pritisk. Če hočeš tak odnos ohraniti, mora tudi druga stran sodelovati s s pristnostjo. Ko ti postaneš pristen, je to pritisk na drugo stran. Ali se bo druga stran odzvala z vsaj nekaj pristnosti in bo nastal stik, ali pa bo druga stran vztrajala pri svojem umetnem načinu postavljanja odnosa in bo tistemu, ki želi biti pristen, postalo dolgčas. Tukaj mora biti ta vzajemnost. Ali oba igrava, ali pa sva oba pristna."
Je v sedanji družbi pristnosti vedno manj?
"Na eni strani je tega ves čas manj, ravno zaradi družbenih omrežij, potrošniške miselnosti in nepotrpežljivosti, po drugi strani pa se krepi skupina, ki je sicer v manjšini, a se zave, da je na pravi poti. Vedno več ljudi je ta december ’vrglo čez hrbet’ in si je reklo, da si bo naredilo svoj december. Tudi midva z ženo, ki sva bila dolga leta pod pritiskom silvestra in sva se včasih na vsak način poskušala vključiti v kakšno družbo, se zadnja leta čisto spontano odločava in si izbereva neko zelo preprosto zadevo, na primer greva na bližnji hrib, letos pa razmišljava, da bi šla hodit v Tamar."
Božično zgodbo in dogajanje prazničnih dni si moramo narediti po svoje. Vprašati se moramo, kako si predstavljamo praznične dni, kaj nam največ pomeni in zakaj. In odgovori na ta vprašanja naj bodo našo merilo, kakšne praznike si bomo poskušali ustvariti. Kako je z rituali? Gašperlin opozarja, da nič ni narobe z okraševanjem, praznovanji in darili.
"Če pogledam sebe 20 let nazaj, bi jaz nujno potreboval drevešček, darila, hrano in vse ostalo, zato, da nekako napolniš ta čas, ko si skupaj, z vsebino. Drugače prehitro pride tesnoba, stiska. Nič ni narobe s temi rituali. Ti rituali so priložnost, podlaga, nekaj, kar pomaga. To so vse stvari, ki so super, a vsega na tem graditi pa ne gre. To bi moralo pripeljati do nekega pristnega odnosa."
KOMENTARJI (42)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.