'Trump je zelo drugačen. Gre za jezikovno presenečenje stoletja'

David Crystal je svetovno znani britanski jezikoslovec in profesor. Napisal je več kot 100 knjig o eni in isti temi – o jeziku. Pri svojem delu preučuje številne jezike, še najbolj podrobno angleškega, ki ga je pred desetletji "okronal" za globalni jezik zaradi njegove pogoste rabe v mednarodnem okolju. Kot pravi, sta mu pri jezikih najbolj zanimivi dve stvari: njihova raznolikost in spremenljivost. "Vsak jezik predstavlja edinstven pogled na svet in ko se učimo novega jezika, se učimo novega pogleda na to, kaj pomeni biti človek," pravi. Crystala smo ujeli med obiskom v Sloveniji, kjer je predaval na konferenci Slovenskega društva učiteljev angleškega jezika (IATEFL Slovenia). Z njim smo se pogovarjali o jezikovnih izzivih zaradi množičnih migracij, pa o tem, ali se bo slovenščina ohranila tudi čez 1000 let, dotaknili pa smo se še jezikovnega stila ameriškega predsednika Trumpa. 

Se jeziki danes razvijajo hitreje kot v preteklosti?

Jezik se spreminja, vendar ne v enakomernem tempu. So vzponi in padci, gor in dol. Predvsem pa se jeziki spreminjajo, ker se spreminja družba. Vprašanje je torej, kako se družba spreminja. In, ko pogledamo v zgodovino, vidimo obdobja, ko se je jezik zelo hitro spreminjal – sam to lahko trdim predvsem za angleščino, vendar zagotovo lahko podobno rečemo za vaš ali kateri koli drugi jezik. Denimo, ko so prišli Francozi in premagali Angleže v bitki pri Hastingsu leta 1066, je v angleški jezik nenadoma vstopilo na tisoče in tisoče francoskih besed. Okoli 40 ali 50 tisoč besed je iz francoščine prišlo v angleščino v tem obdobju, potem pa je to malo zamrlo. Nato so v obdobju Shakespearja začeli različni dramatiki "izumljati" besede in razvijati nove scenarije, pisati igre ... in potem je tudi to malo zamrlo. Malo kasneje se je zgodila industrijska revolucija in razvijati sta se začeli znanost in tehnologija. Prinesli sta velike spremembe v jeziku in potem je tudi to malo zamrlo. Trenutno smo sredi nove revolucije – internetne revolucije. Ta povzroča spremembe hitreje kot kdaj koli prej. Koliko časa je nekoč trajalo, da je beseda, ki si jo izumil, postala znana vsem, da je prišla v časopise in povsod? Več tednov, mesecev, let? Če danes ustvarimo novo besedo in jo damo na Google, Twitter, blog ali Facebook, se bo do jutri razširila po vsem svetu. In, če je ljudem všeč ta beseda – pa ne gre samo za besede, pač pa tudi naglase, dialekte in gramatiko, potem jo naenkrat začnejo uporabljati vsi. Torej, smo v zelo hitro spreminjajočem se obdobju. 

Pri nas se pojavlja bojazen, da bi lahko izposojanje besed iz drugih jezikov ogrozilo slovenščino. Je to dejansko lahko problem?

Mislim, da ne. Pravzaprav to povečuje izrazno bogastvo jezika. Seveda jezik spremeni svoje značilnosti, nekoliko tudi identiteto, vendar ali je to nujno slaba stvar? Angleščina dokazuje, da ni. Moj nasvet ljudem, ki so zaskrbljeni zaradi tega, je: drži, da bodo angleške besede prišle v jezik, vendar ne bodo zamenjale celotnega besedišča jezika. Ne bodo vplivale na gramatiko vašega jezika, zelo malo verjetno je, da bodo vplivale na izgovorjavo. Morda bo manjši vpliv na črkovanje ali ločila. Večina jezikovne identitete pa bo ostala, kljub dejstvu, da je precej veliko angleških besed prodrlo v vaš jezik. Tudi angleščina je v istem položaju: prevzema besede iz drugih delov sveta. Angleščina je vakuumski sesalnik jezika, sesa besede od vsepovsod in uživa v njih. In to je eden od razlogov za njen uspeh. 

Kot jezikoslovec ste se naučili osnov številnih jezikov. Tudi slovenščine?

Res je. Vem, kako se reče pivo v slovenščini in poznam Union. Poznam "ta pomembno" besedišče v slovenščini. Vendar, ne sprašujte me o politiki v slovenščini (smeh). Jezikoslovci se naučimo, da nas ni strah tujih jezikov. To je ključno. Proučujemo čim več jezikov, se učimo slovnice, izgovorjave, tako da znamo tvoriti osnovne stavke. Toda, besedišče je ubijalsko. Najtežje se je naučiti tekoče govoriti. Nihče nima časa, da se tega nauči za več kot peščico jezikov. Jaz sem se torej naučil osnov na ducate jezikov, vendar se ne morem pogovarjati v nobenem od teh. Vendar sem prepričan, da če bi bil v kateri od teh držav dlje časa, zaradi predznanja, ki ga imam in zato, ker me ni strah delati napak, bi se lahko. To je najpomembnejše, ko se učite jezika: naj vas ne bo strah delati napake. Tako boste napredovali in postopoma začeli bolj tekoče govoriti. In naj vas ne bo strah, da bi bili "pol-jezični". Zelo redki ljudje, ki se učijo tujega jezika, dosežejo, da povsem tekoče govorijo. Večina se nauči toliko jezika, kot je treba. 

Govorite tudi o pomembnosti jezikovne raznolikosti. Samo v Sloveniji imamo okoli 30 narečij. Kako pomembno je, da imamo različne jezike in narečja? Zakaj je pomembno, da jih ohranimo?

Dve veliki sili "poganjata" jezik. Ena od teh je potreba po razumljivosti, moramo se sporazumevati med seboj. Zato mora država imeti knjižni jezik, ki ga vsi razumejo in se ga učijo v šolah, vsi se učijo pisati in črkovati. V mednarodnem svetu pa potrebujemo globalni jezik, saj potrebujemo globalno sporazumevanje, države se morajo pogovarjati med seboj. Ta hip je to angleščina, v kateri se tudi midva pogovarjava. Druga velika sila je potreba po identiteti. Vsi imamo potrebo po tem, da vemo, kdo smo, od kod smo, kateri skupnosti pripadamo in da smo srečni in ponosni zaradi tega. Ne želimo, da se to spremeni, želimo biti to, kar smo. Kako pa to pokažemo? Na kakšen način? Lahko z oblačili, s tem, na kakšen način nosimo klobuk, lahko imamo broško z napisom "Jaz sem iz Slovenije" ali kaj podobnega. Vendar, težava klobuka, obleke in brošk je, da ponoči niso vidni. Ne vidimo jih, če so za vogalom, zato so le delno uporabni. Toda govorjeni jezik lahko zaznamo v temi, slišimo ga za vogalom, povsod je. Govorjeni jezik je tako s svojimi naglasi in narečji najbolj univerzalni način izražanja svoje identitete. To pa je tisto, kar ljudje cenijo. Če pogledamo naslove člankov o jezikovnih temah v svetovnih časopisih in revijah, ti ponavadi govorijo o identiteti: "Shod za naš jezik", "Ohraniti moramo svoj jezik". Zakaj? Ker ta pove, kdo smo. Ključna je identiteta. Lahko bi rekli, da je razumljivost pomembna za naše glave, za to, da se lahko sporazumevamo, medtem ko je identiteta za srce. Katera od obeh je bolj pomembna? Najbrž bi večina ljudi rekla, da je to identiteta. Zato pa imamo takšno raznolikost. 

Ta hip se v nekaterih regijah v Sloveniji soočajo z jezikovnim izzivom, saj imajo veliko migrantov iz Albanije in Makedonije, večina pa ne govori nobenega tujega jezika. Zdravniki, policisti in učitelji imajo težave pri komuniciranju z njimi. Zdaj poteka debata o tem, kako sistemsko rešiti ta problem. Kakšen je vaš predlog v takšni situaciji? Slovenija namreč ni osamljena v tej zagati, bili smo priča množičnim migracijam po vsej Evropi. 

Gre za univerzalni problem. Trenutno je ta bolj dramatičen, kot je bil kdaj koli prej. Dotika se vseh nas. Podobne težave imamo v Veliki Britaniji, morda ne tako drastične kot v nekaterih drugih državah. Nekatere države so razvile ukrepe in našle načine, kako se soočiti s temi težavami. Denimo, v nekaterih državah imajo urejeno mrežo prevajalcev in interpretov, a ne v vseh. Nekatere države se bolje soočajo s tem. Mora pa se to odvijati na državnem nivoju, kjer mora obstajati jezikovna politika. To je edini način. Da pa lahko obstaja jezikovna politika, morate imeti jezikovnega ministra ali ministra, ki je odgovoren za nacionalni jezik in druge jezike. Naloga te osebe pa bi bila, da reši ta problem. Težava je rešljiva, vendar je draga. To je problem, saj morate nekje drugje vzeti denar, zato da lahko finančno podprete vrsto storitev, ki jih ljudje potrebujejo, da se vključijo v družbo. Kot pravim, jezik obstaja le zaradi družbe, zaradi ljudi. Jezikovne spremembe so odraz družbenih sprememb. Če je bila politična odločitev, da država dovoli vstop migrantom, kar je večina držav na nek način storila, potem moramo sprejeti posledice. Če je bila to odločitev in so ti ljudje zdaj tu, potem moramo nekaj narediti. To pomeni, da se moramo soočiti z vprašanjem, kako bomo migrante učili jezika do stopnje, ki jo potrebujejo. Tukaj ne govorimo o tem, da bi ti postali naravni govorci, pač pa, da se naučijo dovolj jezika, da lahko rešujejo vsakodnevne težave. Zagotoviti je torej treba dovolj učiteljev, dovolj učbenikov v šolah, zagotoviti, da založniki proizvajajo dovolj učbenikov. Poleg tega je dobro, da obstajajo centri skupnosti, kjer lahko poteka nekakšna jezikovna integracija. Najbolje je, da pogledamo, kako so se s tem problemom spopadle druge države. To bi Evropska unija zdaj morala početi. Spraševati, kako ste to uredili v Franciji, kako na Irskem ... Odkrili boste, da imajo nekatere države odlične ideje, tako da te ideje lahko ukradete in jih uporabite v svoji državi. 

Se lahko spomnite kakšnega primera?

Irska je polna migrantov. Tam učitelji otrokom pravijo: Prišli ste na Irsko, morate se naučiti angleškega jezika, morda celo irskega. Vendar vaš jezik – to je tisto, kar vi dajete nam. Vi nam dajete vaš jezik, zato ste lahko ponosni na svoj jezik. Ne bomo vas samo naučili, kako se reče "dober dan" v angleščini ali irščini, pač pa nam povejte, kako to rečete v vašem jeziku, kako zapojemo "vse najboljše" v vašem jeziku. Naenkrat vsi otroci čutijo ponos, ker imajo svoj jezik. Zamislite si tak scenarij tudi pri odraslih, kjer so odrasli člani nove skupnosti cenjeni zaradi jezika, ki ga prinašajo v družbo, zaradi drugačnega pogleda, ki ga jezik nosi in literature v tem jeziku. In naenkrat ugotovite, da biti človek ne pomeni samo biti podoben vsem drugim iz tvoje skupine, pač pa tudi videti, kako si drugačen od drugih in se učiti od njih. To je lahko zelo pozitivna izkušnja in videli smo, da je to možno. Vendar pa zahteva precej časa, da se to zgodi in da se znebimo strahu. Veliko ljudi je namreč strah, pogosto upravičeno, saj obstaja tveganje, da bodo prišleki zasedli njihova delovna mesta, da so drugačne vere ali kaj podobnega. To so resnični strahovi, videli smo tudi terorizem, tako da je tudi to treba obvladati. Vendar pa je velika večina migrantov navadnih ljudi, ki si zgolj želijo biti srečni, želijo se ustaliti in nas spoznati. Toda z naše strani naletijo na odpor do tega, da bi jih spoznali.

Ena od stvari, ki jih kot jezikoslovec preučujete, je tudi jezikovni stil. Če pogledamo jezik nekaterih današnjih svetovnih voditeljev, denimo Trumpa, kaj nam ta pove?

Trump je zelo drugačen. Gre za jezikovno presenečenje stoletja. Ni pomembno, ali vam je Trumpova politika všeč ali ne. Kar je zanimivo, je, da v političnem diskurzu, ki se uporablja javno, vidimo jezikovni stil, ki ga doslej ni uporabljal še noben politik. Je popolno nasprotje, denimo, Obame, ki je uporabljal zelo retoričen, kompleksen stil govora. On je eden večjih govorcev te generacije. Njegovi stavki so lahko dolgi 40, 50 ali 60 besed, vendar pa jih tako lepo uporablja, da vas prevzame kot velik val razigranega jezika. Še enkrat poudarjam, ne gre za to, kaj govori, ampak kako govori. Trump počne ravno nasprotno. Trumpov govorjeni jezik zavestno uporablja prvine, ki jih uporabljamo med vsakdanjim pogovorom, ko klepetamo in ne govorimo zborno. Ko torej govorimo pogovorno, uporabljamo besedne zveze kot so: "Oh, joj ... Veš ... No ... Hej ... Poslušaj ... Poglej ... Verjemi mi ... Naj ti povem ... Poglej, ti bom drugič povedal o tem ... Se strinjaš z mano?" V vsakdanjem pogovoru to ni noben problem. Toda, da to slišimo pri predsedniku – to se še ni zgodilo. In pomislimo: bo to sploh učinkovito? No, postal je predsednik, delovalo je. Očitno si veliko ljudi, ko ga posluša, misli: "Govori kot mi, mora biti eden od nas, volil bom zanj. Medtem ko so Obame same besede, ni nobenih dejanj, zato ne bom volil zanj." Ali v tem primeru za Hillary Clinton. Kot kaže, ima ta njegov stil vseeno neko vrednost, čeprav je povsem nov, ko govorimo o zgodovini politične retorike. 

Kaj to pove o današnji družbi, če radi slišimo tovrstno retoriko pri politikih?

Tudi v Veliki Britaniji so nekateri politiki v zadnjih letih začeli uporabljati pogovorne izraze v svojih govorih. Politiki so se začeli zavedati, da če želijo, da jih ljudje razumejo – da ti ne dobijo občutka, da govorijo vzvišeno, se skrivajo za mrežo besed ali se izogibajo bistvu – morajo govoriti bolj pogovorno, kot je to počela prejšnja generacija. Ne gre le za fenomen Trumpa. Ta je le skrajni primer nečesa, kar se dogaja povsod. 

Ste tudi začetnik novega področja raziskovanja – internetnega jezika. Kakšen vpliv imata t. i. "tekstanje" in jezik družbenih omrežij na družbo in obratno?

Pravzaprav ne takšnega, kot si ljudje mislijo. Vsaka nova tehnologija, revolucija sproži določene sume, strahove in nezaupanje. To se je zgodilo, ko se je pojavil radio. Ljudje so bili zelo zaskrbljeni zaradi tega. Ko so v 19. stoletju izumili telefon, so ljudje mislili, da je to katastrofa za družbo, češ da se zaradi telefona ne bomo več pogovarjali v resničnem življenju, ampak samo še po telefonu. Vse to so bili strahovi. Ko se je pojavil internet, se je podobno z njim pojavilo veliko strahov. Večina se jih je razblinila. V jezikovnem smislu so se pojavili strahovi tudi ob pojavu "tekstanja" (op. a. kratkega sporočanja). Ljudje so mislili, da bodo predvsem mladi svoja sporočila polnili z novimi kraticami in da bo to katastrofa. Mislili so, da mladi ne bodo več znali črkovati. Toda dokazi kažejo prav nasprotno - da je ta nova tehnološka pismenost pravzaprav pomagala mladim, da so postali bolj pismeni v svojem jeziku nasploh. Ta novost je sčasoma postala manj privlačna na nek način. Denimo, pred 10 leti so bili kratka sporočila in družbeni mediji nasploh polni okrajšav in kratic. Dandanes se še komaj pojavljajo. Pred kratkim sem bil na neki šoli in sem rekel 16-letnikom, naj mi pokažejo svoja tekstovna sporočila. Veliko sem jih videl in v njih ni bilo okrajšav. Vprašal sem jih: "Kam so izginile vse vaše okrajšave?" Odgovorili so: "Niso več "kul". To smo uporabljali včasih." Eden od fantov mi je dejal, da je nehal uporabljati kratice, ko jih je začel uporabljati njegov oče. Z drugimi besedami: odrasli so opazovali "kul" jezik svojih otrok, ga ukradli in takrat je za otroke prenehal biti "kul". Tako se je iz nekega razloga zmanjšalo število okrajšav. Vpliv na jezik seveda je, pojavljajo se novi stili angleščine, slovenščine in tako naprej, ki ga vidimo na internetu, kar zagotovo razvija jezik v neslutene razsežnosti. Toda to se vedno dogaja. Ko se je pojavil radio, smo dobili nekaj novosti, ki jih pred tem ni bilo. Dobili smo športne komentatorje, brane novice, vremensko napoved, pogovorne oddaje. Je vse to uničilo jezik? Ne, le še obogatilo ga je. Z internetom je podobno. 

Kakšno mesto pa imajo čustveni simboli (emotikoni) v jeziku?

Tako kot so se pojavljale okrajšave v sporočilih, ki so bile "kul", se zdaj pojavljajo emotikoni in zdaj so ti strašno "kul". Za zdaj. Ti simboli namreč ne rešijo komunikacijskih težav. Emotikon je ljubek, pameten način za povzemanje občutka ali opis kakšnega predmeta in dodaja novo dimenzijo v našo komunikacijo. Je zabaven, vendar pa na noben način ne nadomešča jezika. Preprosto dodaja novo dimenzijo tistemu, kar je obstajalo že pred tem. In naši jeziki so nekoliko bogatejši zaradi tega. Ta hip se zdi, da nas emotikoni prevzemajo, saj jih nekateri uporabljajo vsepovprek. Toda gre le za začasno stvar. Čez deset let se bo njihova pogostost zmanjšala. Postali bodo zgolj še en del jezika, ki ga lahko uporabimo, če želimo. 

Zdi se, da je slovnica internetnega jezika manj kompleksna ...

Samo na določenih področjih, denimo v kratkih sporočilih. Tukaj se pojavlja veliko poenostavljanja. Toda tudi pri kratkih sporočilih je ta bolj kompleksna, kot si morda mislimo. Vzemimo za primer tekstovno sporočilo, ki ima 140 znakov. V angleščini je to 30 besed. V 30 besedah lahko povemo zelo kompleksen stavek ali dva stavka. Torej: če vzamemo sporočila pod drobnogled, vidimo, da je v njih kar precej kompleksnih stavkov, niso vsi kratki. Ne pozabimo na bloge, kar je tudi del interneta. Pri blogih pa ni omejitev ... Če pogledamo stavke v blogih in njihovo slovnico, vidimo, da gre za le še eno obliko dnevniškega zapisa, kot ga poznamo zunaj spleta. 

Govorite tudi o smrti jezika. Koliko jezikov bo na svetu čez 100, 1000 let? Bo denimo slovenščina preživela?

Ena od stvari, ki je ne smete pri jezikih storiti, je napovedati prihodnosti. To je nemogoče, saj je, kot sem že rekel, jezik odraz družbe. Ko vprašate, kakšna je prihodnost jezika, sprašujete, kakšna bo družba čez 1000 let. Če pogledamo 1000 let v preteklost, takrat nihče ni predvideval, da bo latinščino nekega dne uporabljala le peščica ljudi. Mislili bi, da je noro sploh pomisliti kaj takega. Bo torej angleščina čez tisoč let še vedno globalni jezik? Ne vem. Najbrž ne, najbrž bo to nek drug jezik, odvisno od razmerja moči v svetu. Lahko, da bo to kitajščina ali arabščina. Lahko si zamislimo scenarij, po katerem bi se to lahko zgodilo. Lahko bi bila tudi španščina ali kakšen drug jezik. Ta trenutek lahko rečemo le, da ne kaže na kakšno veliko spremembo v razmerju jezikovne moči na svetu. Angleščina bo najbrž še nekaj časa ostala globalni jezik. 

Kar se tiče drugih jezikov, pa moramo biti realistični. Večji jeziki "požirajo" manjše iz zelo očitnih razlogov: ljudje si želijo boljše kakovosti življenja in vidijo, da si jo lahko zagotovijo z znanjem močnega jezika. Zato se učijo močnih jezikov in pustijo, da njihov materni jezik zamre. Tako se včasih stari starši in vnuki ne morejo več sporazumevati. Lahko se zgodi v dveh generacijah. Dejstvo je, da je od okoli 6000 svetovnih jezikov približno polovica zelo resno ogroženih in lahko izumrejo še v tem stoletju. Najnovejše raziskave kažejo, da v povprečju vsake tri mesece izumre en jezik. Seveda, ne v Evropi, pač pa v Papui Novi Gvineji, Braziliji, na afriškem kontinentu ... V Evropi je zavest o pomenu ohranjanja jezikovne raznolikosti na najvišji stopnji, zato tukaj tako drastično izumiranje jezikov ni verjetno. 

Za vsako jezikovno politiko je ključno, da zagotovi, da so mladi navdušeni nad svojim jezikom. In kako lahko navdušimo mlade? Mlade, najstnike zanima le malo stvari, ne ravno jezik. Pa bi jih moral. Uporabimo lahko internet, kjer jim ponudite zanimive stvari v materinščini, video igre v materinščini, popularne pesmi v materinščini, rap v materinščini ... In tako spodbudite njihovo zanimanje. Revitalizacija jezika ni poceni, ohranjanje jezika stane, vendar se izplača.