Intervju z dvema sodelavkama: svetovni dan ESG

Objavljamo intervjuja z dvema sodelavkama, ki pri svojem delu sledita smernicam ESG. Prosili smo ju, da kot strokovnjakinji na svojem področju zastavita vprašanja ena drugi. 

Petra Strašek, vodja produkcije igranih vsebin na PRO PLUS

"Moj delovni dan zajema vse od razvoja novih idej do zadnjih popravkov pred etrom, pri čemer pazim, da ostajamo v okviru časovnega in finančnega načrta. Sodelujem z vodstvom, s hišnimi uredniki, zunanjimi producenti, scenaristi ter raznimi oddelki v hiši, s katerimi skupaj ustvarimo dobre vsebine. Aktivno delamo na tem, da imajo te vsebine noto družbene odgovornosti, da torej ne samo zabavajo, ampak tudi izobražujejo. Vse produkcije pa spodbudimo, da pridobijo Albert certifikat za trajnost."

Tea Šentjurc, novinarka rubrik Inšpektor in Fokus

"Sem politologinja mednarodnih odnosov in v preteklosti sem delovala tudi kot prostovoljka po različnih koncih sveta, zadnja leta to znanje in izkušnje najraje prelivam na lokalno, mikro raven. Če se mi je včasih zdelo vrhunsko govoriti s Putinom ali Merklovo, govorim tudi nemško in rusko, pa mi je zdaj še bolj vznemirljivo raziskovati, kaj se na primer dogaja s slovenskim krompirjem ali kakovostjo vode in zraka, okoljem, pridelovanjem hrane, pravično družbo in smiselnim upravljanjem z viri. Svoje delo naravnost obožujem, ker sem že po naravi strašno radovedna, najraje pa imam teme, ki so aktualne in hkrati pomembne za našo skupno prihodnost. Kar pa je pravzaprav vse, samo s pravega kota moraš pogledati in jih raziskati."

Tea je Petri postavila svojih 5 vprašanj o produkcij domačih serij

Ljudje me pogosto sprašujejo, kaj se zgodi s hrano v serijah (recimo Ja, Chef!), ali je prava, ali jo potem poje ekipa, kaj se zgodi s tem? In dejansko ne vem, kaj jim naj rečem, ker sama nisem čisto prepričana. Kako je s tem? 

Veliko sveže skuhane hrane je sproti pojedla že ekipa. Pri seriji Ja, Chef! je sodeloval kuharski tim Bineta Volčiča in lahko verjamete, da je bilo povpraševanje veliko (smeh).  Velikokrat smo kuhali tudi s sestavinami, ki jim je že potekel rok uporabe, te jedi so potem romale v kompostiranje v za to namenjene zabojnike.

Se člani ekipe vozite kdaj skupaj na snemanja? Ali kdo poka vice, poje ali bolj dremajo? 

Veliko serij iz praktičnih razlogov snemamo v naših studiih v Ljubljani, za oddaljene lokacije pa se večinoma organizira prevoz. Tak primer je serija Skrito v raju, kjer so se v Novigrad ekipa in igralci vozili skupaj z avtobusom. Kolikor mi poročajo iz produkcije, je na skupnih avtobusih vedno veselo, sploh igralci so navihani, če se ravno ne učijo za kakšno pomembno sceno.

Koliko ljudi sploh sodeluje pri ustvarjanju ene serije? Tega si sploh ne znam predstavljati. Ali so potem tudi vsi na snemanju, kako logistično to sploh izpeljete?

Pri večjih serijah je v enem dnevu prisotnih od 45 do 55 ljudi z igralci vred, realno pa jih sodeluje še enkrat toliko. Logistično je to ogromen izziv, sploh ker igralci hkrati opravljajo tudi službe v gledališčih. Zato so planerji in planerke super zvezde vsake produkcije.

Vaše (naše) serije imajo velik vpliv na gledalce, vem, da je recimo Skrito v raju še dodatno populariziralo kampiranje, počitnikovanje bolj v stiku z naravo ... Imajo tudi druge serije kakšne podobne učinke ali namene, da bi dobro vplivale na družbo?

Pri vsaki od naših serij se trudimo aktivirati družbeno odgovornost. Tako je bilo že pri Skrito v raju, kjer je glavna junakinja Lara namesto pesticidov v kamp pripeljala koze, reciklirala in bila je borka za čista morja. Pri naši jesenski VOYO seriji Hiša ljubezni smo vključili teme starizma, prekarnosti, se dotaknili pereče stanovanjske problematike ter vključili teme LGBTQIA+.

Kdo je največja "tečka" v produkciji, ko gre za trajnost? Mene v redakciji kličejo "garbage nazi".

Na produkcijah angažiramo svetovalca za trajnostno produkcijo, ki preverja, če smo pridni na prizoriščih, da recikliramo, imamo vodo v stekleničkah za večkratno uporabo, pojemo več vegetarijanskih obrokov itd. Skrbi tudi, da izpolnjujemo pogoje za certifikat trajnostne produkcije Albert, ki ga ponosno nosi že 17 naših produkcij.

Petra, kdo je pa doma "ta tečen" za to? Pogosto ljudje mislijo, da biti trajnosten pomeni odpovedovanje, v resnici pa precej osvobaja. Se strinjaš, občutiš to kdaj?

Doma sem jaz najbolj tečna, sploh ko gre za zmanjševanje odpadkov in ponovno uporabo predmetov in oblačil. Ta moja obsedenost izhaja že iz osnovne šole, ko sem naredila raziskovalno nalogo o recikliranju v mestu Maribor, ko to sploh še ni bilo moderno, sploh pa ne pri 13-letnikih. Pred leti smo z mamami redno organizirale pobiranje odpadkov po soseščini, da smo k odgovornosti spodbudile tudi naše malčke. Pa na POP-u imam sloves kot tista ta nora, ki v službo prikolesari tudi v dežju in snegu. Imam posebno opravo, ki zdrži tudi največji naliv, in vsak dan naredim skoraj 12 km s kolesom.

Pa še Petrinih 5 vprašanj za Teo

Kako vidiš vlogo novinarjev pri spodbujanju podjetij k bolj odgovornemu ravnanju glede ESG vidikov? Ali meniš, da imajo mediji moč, da spremenijo poslovne prakse?

Mediji imamo predvsem moč, da spremenimo lastne poslovne prakse, kar se tiče drugih, pa jim lahko onemogočimo izvajanje slabih praks s tem, ko jih razkrivamo, z lastnim zgledom, trkanjem na vrata. S postavljanjem brezkompromisnih vprašanj jih lahko spodbudimo k boljšim praksam. Prisiliti pa seveda ne moremo nikogar in to tudi ni naše delo, za to so druge inštitucije.

Ali si se kot novinarka že kdaj srečala s kakšnimi ovirami pri raziskovanju in poročanju o ESG tematikah?

Seveda, najhujše ovire pri okoljskih, družbenih in upravljavskih vsebinah so prikrivanje, izmikanje, laganje, tudi prirejanje podatkov.

Odzivov je veliko, takšnih in drugačnih. Od klicev ponoči, groženj, ignorance, poskusov diskreditacije, ni da ni ... Ne pozabimo, del ESG je tudi sobivanje, pa se vsi spomnimo, kaj se zgodi, ko se poroča o migracijah, družbenih manjšinah in podobno. Pa tudi gradbeništvo, smeti, energetika niso ravno področja, kjer samo cvetijo rožice.

Ali tvoja prepričanja in vrednote vplivajo na način, kako pristopaš k novinarskemu poročanju o teh temah?

Vsekakor, kdor pravi, da ne, enostavno laže. To pa ne pomeni, da svojega dela ne opravim strokovno in po najvišjih novinarskih standardih. To je vedno na prvem mestu. Vpliva recimo v toliko, da se rada potegujem za vsebine, kjer lahko vidike trajnosti še toliko bolj izpostavim, da predlagam vsebine, ki se tičejo naše skupne prihodnosti, vsebine, kjer lahko dobijo prostor resnični strokovnjaki na teh področjih. In hvala bogu ima moja urednica Alenka Marovt izreden posluh za to tematiko, tako da so ves čas na meniju, če se tako izrazim. Prav zato si ne predstavljam, da bi delala kaj drugega kot Inšpektor in Fokus, saj res premikamo meje, osveščamo ljudi, odpiramo te vsebine, zahtevamo odgovore odgovornih.

Ali obstaja kakšna zgodba ali dogodek, povezan z ESG, ki te je posebej navdihnil ali vplival na tvoje delo novinarke? 

Preden sem začela delati v novinarstvu, sem se preizkusila tako v nevladnih kot mednarodnih organizacijah, delala sem marsikaj, že študij sem izbrala, ker sem želela izboljšati svet, študirala sem namreč mednarodne odnose. No, ko sem se preizkusila v vrsti drugih služb, sem ugotovila, da lahko pravzaprav svoje znanje, željo po spreminjanju sveta, najbolje udejanjim prav v medijih. Kot novinarka pa sem na lastne oči videla toliko stvari, ki jih sicer ne bi, da se je ta moja strast samo še okrepila. Pa naj bodo to naravne nesreče ali kupi odpadkov, ki jih recimo samo naša ljubljanska gospodinjstva ustvarijo. Ko pripravljam Inšpektorje in Fokuse, grem mogoče korak dlje, kot bi šla sicer, in dejansko izračunam ogljični odtis, dejansko izračunam, kaj pomeni imeti dva avta, pogledam, kje končajo vse naše cenene cunje, kako se pridela resnično ekološki pridelek/izdelek, kako nastajajo stvari, ki jih vsak dan uporabljamo, in kje končajo. Pa kako pride meso na naše krožnike, kako pridejo v Slovenijo stvari, ki jih kupujemo, kaj se lahko zgodi, če kot družba izgubimo svoje tkivo, medčloveške odnose, če ne poskrbimo drug za drugega, če ne ravnamo v dobro okolja, ljudi in skupnosti. Prizori so vse prej kot lepi.

Imaš občutek, da se zavest v družbi spreminja na bolje? Je še upanje za nas?

Jaz sem večni optimist, predvsem pa verjamem v znanost in racionalnost ljudi. Zlasti ko govorim z mladino, mladi so super, ne glede na to, kaj mi, starci, govorimo. Stvari se spreminjajo in čeprav se nam velikokrat zdi, da gre vse v 'maloro', niti ni čisto tako. Hej, če dejansko Kitajska napreduje pri omejevanju izpustov in premikanju proti ogljični nevtralnosti, pa če je mladim jasno, v kakšni družbi želijo živeti in da je na primer second hand kul (če malo banaliziram), potem bomo pa vendarle tudi ljudje kot skupnost lahko obrzdali svoj nepopisen pohlep in dojeli, da življenje v bolj trajnostnih okvirih, bolj v skladu z dobrimi praksami ESG ni odpovedovanje in trpljenje, pač pa osvoboditev in veliko bolj kakovostno vsakodnevno življenje za vse nas.