'Tvegano? Nedvoumno, toda kako drugače rešiti čast naroda ali celo njegov obstoj?'

Do ustanovnega sestanka Osvobodilne fronte (OF) je sicer prišlo 26. aprila 1941 v stanovanju književnika Josipa Vidmarja v Rožni dolini v Ljubljani. Tam so se med drugim zbrali še  Aleš Bebler, Boris Ziherl, Boris Kidrič, France Šturm, Ferdo Kozak, Josip Rus in Tone Fajfar ter določili smernice za organiziran oborožen odpor proti okupatorju.

Njihove temeljne točke, za katere so se borili, so bile: proti razkosanju Slovenije, proti imperialistični vojni, za osvoboditev, neodvisnost in združitev slovenskega naroda, za slogo in enotnost jugoslovanskih in balkanskih narodov, za bratsko skupnost svobodnih in enakopravnih narodov in za pravico slehernega naroda do samoodločbe. V proglasu, ki so ga predstavili na uvodnem sestanku, je bilo zapisano tudi, da so Slovenci doživeli najhujšo nesrečo, ki lahko doleti narod, zato se morajo - tudi koroški in primorski - povezati v " narodno fronto proti imperialističnim okupatorjem".

Komunistična partija je pričakovala, da bo vojna oslabila imperialistično politiko držav in omogočila revolucijo, ki naj bi se začela v Nemčiji in Italiji, nato pa se širila po preostali Evropi. Zato je tudi izdajala več proglasov, ki so bili namenjeni nemškim, italijanskim in madžarskim vojakom, v katerih je pozivala, naj se ji pridružijo v splošnem boju. Pozivali so na odpor proti nasilju in preganjanju, raznarodovanju, kulturnemu zatiranju, zapostavljanju slovenskega jezika, odpuščanju slovenskih uradnikov ter proti gospodarskim ukrepom okupatorjev. 

'Drugega izhoda ni bilo'

Poleg takrat ilegalne Komunistične partije Slovenije, ki je bila edina politična stranka med ustanovitelji in je tudi dala pobudo za ustanovitev, so na ustanovnem sestanku sodelovali tudi predstavniki levega krila telovadnega društva Sokol, krščanski socialisti ter skupina kulturnih delavcev, predstavnik slednjih je bil prav Vidmar, ki je o odločitvi za oborožen odpor kasneje zapisal: "Tvegano? Nedvoumno, toda kako drugače rešiti čast naroda in njegovo bodočnost ali celo njegov obstoj? Drugega izhoda ni bilo."

Kasneje se jim je pridružilo še več drugih skupin. Med drugim se ji je priključil tudi del politikov tedanje stranke SLS, skupina aktivnih oficirjev bivše jugoslovanske vojske in aprilski prostovoljci, ki so bili v glavnem študentje.

Glede oboroženega odpora so imeli pomisleke predvsem predstavniki kulturnikov, med katere je spadal tudi Vidmar. Zanimalo jih je namreč dejstvo, kako bi bilo takšen gverilski odpor možno izvesti. "Gverila? In zime? In prehrana? In strahotni vojaški in policijski stroj obeh okupatorjev? Ali smemo prevzeti odgovornost za vse žrtve in vse, kar bo temu sledilo? Bilo mi je tesno pri duši. Toda ali sploh obstaja drugačna, častna pot? Ali tih odpor ne bi našel svojega konca v malodušni in poniglavi podložnosti?" je tedaj razmišljal Vidmar.

Organizacija se je do napada na  Sovjetsko zvezo 22. junija 1941 imenovala Protiimperialistična fronta. Po nekaterih podatkih naj bi se preimenovala že sredi junija, a Rus - eden od ustanoviteljev - je zatrjeval, da se je že od samega začetka imenovala OF. Na ustanovnem sestanku, o katerem sicer ni dokumentov, le spominski zapisi, naj bi bila v ospredju predvsem stališča Komunistične partije Slovenije, a je bila ta zavezana stališčem Komunistične partije Jugoslavije in Kominterne. Od tod izhaja tudi prvotno ime - šlo je za tezo Josipa Stalina in Kominterne, da sta tako fašistični kot zahodni tabor držav imperialistična in enako odgovorna za vojno.

Od medlega začetka do države znotraj države

OF je v prvem obdobju delovala bolj medlo, nekomunistične skupine pa so bile vedno bolj v ozadju. Pomen ustanovnega sestanka se je pokazal šele kakšne tri mesece kasneje - po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo. V prvem letu delovanja je OF osnovala uraden časopis Slovenski poročevalec, ki je v tridesetih letih izhajal kot glasilo ljudskofrontnega gibanja. Poleg same notranje ureditve ter programa pa je bilo v vedno bolj zaostrujočem stanju potrebno pričeti tudi z organizacijo na različnih področjih. Na vojaškem je OF ustanovila partizansko vojsko, ki se je gibala v gozdovih, ter Narodno zaščito, ki je delovala v mestih. Poleg teh dveh tipov enot pa je delovala tudi obveščevalna služba.

Za čim boljše delovanje pa so potrebovali tudi podporo nekaterih drugih področij. Ilegalne tiskarne so tako izdelovale ponarejene dokumente, živilske nakazilnice, partizanski denar. V ilegali so delovale tudi bolnišnice, najbolj znana med njimi je danes bolnica Franja. Celotno nacionalno omrežje je pokrivala kurirska mreža, oddajal je radio Kričač, ki so ga kasneje preimenovali v Radio OF. Otrokom, ženam ter drugim pomoči potrebnim so pomagali prek humanitarne organizacije. Sredi kočevskih gozdov pa je deloval tudi ilegalni Znanstveni inštitut, glavno vprašanje tam nastanjenih znanstvenikov pa je bila povojna ureditev ter problem mejnega vprašanja. OF je torej oblikovala državo znotraj države in se kot ena prvih jugoslovanskih političnih organizacij z odporom odzvala na okupacijo ter se zavzemala za obnovitev Jugoslavije na spremenjenih temeljih.

Po koncu vojne se je iz organizacije oboroženega odpora spremenila v organizacijo množičnega političnega udejstvovanja. Njena naloga je bila udejanjati politiko Komunistične partije Slovenije in oblastnih organov ter organiziranje povojne obnove.

Dve leti po koncu druge svetovne vojne je prišel čas za nove praznike. Prezidij ljudske skupščine Slovenije je 23. februarja 1948 sprejel zakon, s katerim je izpostavil dan ustanovitve Osvobodilne fronte kot najsvetlejšega in najvišjega izmed vseh slovenskih dni, saj da pomeni začetek oboroženega odpora slovenskega ljudstva v boju zoper okupatorja in začetek organiziranja slovenske državnosti.