Na Slovenskem, kjer o prvih pojavih reformacijskega gibanja poročajo viri iz leta 1525, je bil osrednja osebnost reformacije Primož Trubar. Trubar je leta 1550 izdal prvi slovenski knjigi, Katekizem in Abecednik. V obdobju reformacije, leta 1584, sta izšla tudi prevod Biblije, ki jo je pripravil Jurij Dalmatin in slovenska slovnica izpod peresa Adama Bohoriča. Med slovenskimi protestantskimi pisci velja omeniti še Sebastijana Krelja, ki je sodeloval pri pravopisni reformi.
Protestantizem na Slovenskem se je v svojem času povezoval z evropskim protestanskim gibanjem in je Slovencem poleg književnosti ter knjižnega jezika dal tudi posvetno šolstvo in prve kulturne ustanove. Njegovega prispevka pa ne gre omejevati le na jezikovne in ozko pojmovane narodnostne zadeve. Reformacijsko prepričanje in verovanje, da je edina pot posameznikova osebna, notranja vera, brez posrednikov med človekom in bogom, je močno povzdignilo pomen človeka in njegove osebnosti in s tem tudi njegovih pravic in odgovornosti do vseh institucij, od cerkve do države. Protestantsko pojmovanje posameznikove svobode vesti in enakosti ljudi v osnovnih verskih pravicah je pognalo korenine za vrednoto v medčloveških odnosih, ki ji pravimo strpnost. Zato je dan reformacije po splošnem prepričanju predvsem praznik strpnosti. Posvečuje in slavi ne le genezo in samobitnost slovenskega naroda, ampak vse tiste kulturne standarde, ki so bili položeni v njegovo spočetje in so tako sploh omogočili, da je kot novoveški narod tudi obstal in preživel v družbi evropskih sosed.
