"Praznik reformacije je tako verski kot tudi državni praznik, ki združuje vse več Slovencev. Nenazadnje je to praznik nekih skupnih vrednot. To je tista ljubezen, ki jo je izpričal Trubar do svojega naroda, do svojega ljudstva, do svoje cerkve in v evangeličanski cerkvi smo veseli, da ta praznik ni le praznik obrobnega Prekmurja in Pomurja, kjer živi največ evangeličanov, ampak je to vse bolj praznik ljudi dobre volje, različnih veroizpovedi, različnih svetovnih nazorov, ter praznik, ki nas povezuje in nas dela prijatelje med sabo. Po naših podatkih živi v Sloveniji nekje 20.000 evangeličanov, ki so skoncentrirani v Prekmurju. Kljub temu pa so verni evangeličani ohranili svojo vero tudi v ostalih delih Slovenije. Kot cerkev vsekakor nekatere stvari spremljamo z zaskrbljenostjo. Vse več je tudi v naši domovini ljudi, ki živijo na socialnem robu in tu bi se bilo morda dobro zgledovati po teh dražavah in deželah, ki so večinsko protestantske, in ki so v demokraciji prišle najdlje. Mislim, da Slovenci smo narod, ki zmore in lahko naredi marsikaj. Je pa res, da se bomo morali bolj zavedati tega, da nobena ekonomija, pa naj si bo še tako dobra, ne bo mogla odpraviti vseh težav in bo treba imeti tudi socialen čut," je ob tej priložnosti za 24 ur povedal škof evangeličanske cerkve na Slovenskem, Geza Erniša.
Evangeličani dobili trojico mladih duhovnikov
Dan reformacije posebno slovesno praznujejo pripadniki evangeličanske cerkve. Po zadnjem štetju jih je v Sloveniji 25.000, kar je precej več kot pri prejšnjem štetju. Na današnji praznik pa so se okrepili z novimi duhovniki. V duhovniško službo so sprejeli kar tri mlade, tako da jih je skupaj 15, od tega so štiri ženske. Trojice mladih duhovnikov evangeličani že niso dobili kar 45 let, zato je današnja ordinacija zanje toliko pomembnejša. Sicer pa evangeličanski škof, Geza Erniša, ugotavlja, da dan reformacije resnično vse bolj postaja praznik vseh Slovencev, o ekumenskem sodelovanju pa pravi, da sicer napreduje, a bi bilo lahko še uspešnejše.
31. oktober – dan reformacije
Na današnji dan leta 1517 je profesor za biblijsko teologijo Martin Luter na vrata cerkve v nemškem Wittenbergu obesil 95 tez o potrebni prenovi Cerkve in tako začel z reformnim gibanjem, ki je zaznamovalo nekaj naslednjih desetletij evropske zgodovine. Gibanje je privedlo do notranje preureditve Cerkve, pa tudi do nastanka novih cerkva: luteranske oz. evangeličanske cerkve, Zwinglijeve ter Kalvinove reformirane cerkve in anglikanske cerkve v Angliji. Reformacija kot versko in družbeno gibanje za reformiranje katoliške cerkve pa tudi protestantizem kot krščanska vera, ki priznava Biblijo za edino versko avtoriteto, sta zelo prispevala h kulturnemu, posvetnemu, socialnemu, gospodarskemu, narodnostnemu in političnemu razvoju v Evropi. Nove ideje so kmalu prišle tudi v slovenski prostor, osrednja osebnost slovenskega protestantizma pa je postal Primož Trubar. Od vseh protestantskih cerkva je danes v Sloveniji največ pripadnikov Evangeličanske cerkve. Večina od 19.000 članov, ki so sicer organizirani v 13 cerkvenih občin, živi v Prekmurju.
Reformacijsko prepričanje in verovanje, da je edina pot posameznikova osebna, notranja vera, brez posrednikov med človekom in bogom, je močno povzdignilo pomen človeka in njegove osebnosti in s tem tudi njegovih pravic in odgovornosti do vseh institucij, od cerkve do države. Protestantsko pojmovanje posameznikove svobode vesti in enakosti ljudi v osnovnih verskih pravicah je pognalo korenine za vrednoto v medčloveških odnosih, ki ji pravimo strpnost. Zato je dan reformacije po splošnem prepričanju predvsem praznik tolerance. Z idejo, da je potrebno pri bogoslužju uporabljati materni jezik, se je nenazadnje pojavila marsikje ideja o organizaciji šolstva: protestantske vere ni bilo mogoče širiti, če se ni prej ljudi naučilo tudi brati. Prav protestantska etika naj bi prinesla velike spremembe v gospodarski in socialni razvoj Evrope: prek sestavin omenjene etike, kot je predanost poklicnemu delu, pridnost in delavnost, se je oblikoval novi proizvodni način, ki je upošteval dosežke znanosti, spremenjene materialne zmožnosti in nove vrednote.
Primož Trubar je napisal več kot 25 del oziroma polovico vseh knjig, ki so jih napisali protestantski pisci. Napisal je tudi prvo knjigo v slovenskem jeziku in prvo slovensko tiskano knjigo nasploh, v njej pa se je oprl na govore osrednjega slovenskega prostora. Najpomembnejše delo slovenskega protestantizma je po mnenju mnogih strokovnjakov prevod Biblije, ki jo je Jurij Dalmatin leta 1584 dal natisniti v Wittenbergu. V času reformacije je nastal tudi prvi slovenski pravopis, Zimske urice Adama Bohoriča, ki je začrtal slovensko pisanje v naslednjih dveh stoletjih. Pomen slovenskih protestantov za slovensko književnost povečuje tudi dejstvo, da od protestantskih del do leta 1675 ni izšla več nobena knjiga v slovenskem jeziku.
V slovenskih deželah se je okrog leta 1580 večina kranjskih, štajerskih in koroških plemičev ter meščanov prištevalo med luterane, kmetje pa so ostajali zvesti katoliški veri. Na tak način so želeli nasprotovati fevdalni gospodi, pri odganjanju od protestantizma pa je bila uspešna tudi prenovljena Cerkev, ki je s sežiganjem knjig, inkvizicijo in pregoni med kmeti pridobila močno verne ljudi. Največ protestantov se je ohranilo v Prekmurju, saj je to v 16. stoletju spadalo pod Ogrsko, večina prebivalstva pa je v tej državi v nasprotju z rimskonemškim cesarstvom, kamor so spadale tudi slovenske dežele, sledilo veri svojih protestantskih zemljiških gospodov.
