Slovenščina se je dokončno uveljavila na vseh področjih javne rabe šele po osamosvojitvi leta 1991. Na nekaterih področjih, kot sta leposlovje in molitve, se je uveljavljala sorazmerno hitro že v prejšnjih stoletjih, na nekaterih pa zelo pozno, npr. v vojski.
Najbolj vsestransko razvita zvrst slovenskega jezika je knjižni jezik. Oblikovati se je začel sredi 16. stoletja po predknjižničnem izročilu (od 10. stoletja naprej) in na podlagi dolenjščine in ljubljanskega jezika v cerkvi. Z nekaterimi izjemami, kot sta Trubarjev Catechismus in Abecedarium iz leta 1550, ki sta v gotici, se je zapisoval v bohoričici, v 20. in 30. letih 19. stoletja krajši čas tudi v metelščici, od srede 19. stoletja pa v gajici. Od srede 19. stoletja je t.i. splošnoslovenski jezik zajel skoraj celotno slovensko ozemlje, Prekmurje pa po letu 1918, in prevzel narodnozdruževalno in narodnopredstavno vlogo.
Za narodni manjšini v Sloveniji je materni jezik italijanski oz. madžarski jezik. Maturanti med tremi obveznimi predmeti testirajo tudi svoje znanje maternega jezika, pred tem pa lahko tekmujejo tudi na tekmovanjih, ki naj bi prispevala k boljšemu znanju jezika oz. večji bralni pismenosti. Ponekod v vrtcih in osnovnih šolah je v rabi tudi romščina.
Jezikovni izziv Evrope
Z razširitvijo Evropske unije se bo število uradnih jezikov EU povečalo s sedanjih 11 na 20. Med njimi bo tudi slovenščina. Evropa se bo soočila z največjim jezikovnim izzivom v vsej svoji zgodovini. Poleg uradnih jezikov poznajo v EU tudi delovne jezike, ki se uporabljajo na delovnih srečanjih; taka jezika sta angleščina in francoščina.
