Mnoge od vključenih družin se poleg naštetih problematik soočajo še z drugimi težavami, ki bi bile pogosto hitreje rešljive, če bi sistem ob nenadnem poslabšanju situacije te družine bolj zaščitil. Včasih se namreč zgodi, da rigidne sistemske ureditve že tako ranljive družine pahnejo v še dodatno stisko. Te družine so tako obremenjene z več različnimi stresorji, le-ti pa povzročijo slabšo funkcionalnost staršev in posledično tudi otrok ter destabilizacijo družine kot celote. Zaradi slabšega materialnega položaja starši in otroci izgubljajo tudi svojo socialno mrežo, se sramujejo svoje situacije in jo skrivajo pred drugimi. Še težje pa jim je zaprositi za pomoč.
Na žalost veliko družin zelo težko same rešijo svojo stisko. Kajti opažamo, da družine pogosto ob rešitvi ene težave že doleti druga, ki jih zadržuje v stiski ali pa še poslabša njihovo že tako težko situacijo.
Dalj časa trajajoči bolniški stalež, ločitev, neprimerne bivanjske razmere in najem brez možnosti subvencije najemnine
Za lažjo predstavo lahko opišem zgodbo tričlanske družine, ki jo v humanitarnem programu spremljamo od začetka leta 2021. Družino sestavljajo mama, polnoleten sin, ki je ob vključitvi zaključeval srednjo šolo, sedaj pa je vpisan na fakulteto, in mladoletna hči, ki letos obiskuje zadnji razred osnovne šole. Družina se je na nas obrnila zaradi zmanjšanega prihodka, saj je bila mama že tri mesece na bolniškem staležu.
Na uvodnem razgovoru je povedala, da nikoli v življenju ni prosila za pomoč in da je bila običajno ona tista, ki je pomagala drugim. Nato pa se je zaradi hudih nesoglasij in alkoholizma ločila od partnerja in se z otrokoma preselila v staro stanovanje, kjer lastnik ni želel urediti najemniške pogodbe. Kljub zavedanju, da ne bo upravičena do subvencije najemnine, se je vseeno preselila v stanovanje, saj je želela zaščiti svojo družino in začeti novo, mirnejše življenje. Ločitven postopek je bil takrat še v teku in posledično preživnina za otroka še ni bila določena.
Družino smo seveda vključili v program, mami poravnali nekaj neplačanih položnic, otrokoma uredili Botrstvo, ju vključili na letovanja in v brezplačno učno pomoč, z mamo pa smo se dogovorili, da bo mesečno prihajala k nam na pogovore in aktivno reševala svojo situacijo. Ker je mama navajala slabe bivanjske razmere, smo pri družini opravili tudi terenski obisk. Bivanjske razmere res niso bile primerne za življenje tričlanske družine – v stanovanju niso imeli oken, velike težave jim je povzročala tudi vlaga. Mami smo predlagali, naj poskusi poiskati novo stanovanje, kjer bo možno tudi uveljavljanje subvencije najemnine. Sredi leta je mama končala bolniški stalež in po več mesecih iskanja našla sicer manjše, a primerno stanovanje, mi pa smo ji pomagali z delnim plačilom varščine. V tistem času se je uredila tudi preživnina za otroka, ki jo je nekdanji partner sicer občasno plačal z zamikom, a mami to ni predstavljalo večjih težav.
Izguba zaposlitve, bolezen, neredno plačevanje preživnine
Počasi izboljšujoča se situacija se je nato poslabšala konec leta, ko je po več kot 15 letih izgubila zaposlitev zaradi pomanjkanja dela. Drugo zaposlitev si je uspela poiskati v roku dveh tednov, a ji je zdravje ponovno začelo pešati in tako ni uspešno opravila poskusne dobe. Mama se je prijavila na zavod za zaposlovanje, kjer so ji na podlagi zdravniškega mnenja status iskalke zaposlitve začasno dali v mirovanje. Že med postopkom ločitve je mama začela obiskovati psihiatra, ob zavedanju, da bo dalj časa brezposelna, pa se je njeno psihično zdravje povsem porušilo, zato smo v okviru Verige dobrih ljudi mami omogočili še brezplačno terapevtsko pomoč. Mamo sta poleg tega čakali tudi dve težji operaciji in letos spomladi ji ni preostalo drugega, kot da po iztečenem roku prejemanja denarnega nadomestila zaprosi za denarno socialno pomoč.
Pri izračunu denarne pomoči so upoštevali tudi znesek sinovega prihodka iz naslova študentskega dela, kar je posledično zmanjšalo višino same pomoči. Sin si je s študentskim delom plačeval prevoz do fakultete, si kupil oblačila in obutev ter poskrbel za plačilo svojih stroškov. Poleg tega je z delom varčeval tudi za opravljanje vozniškega izpita, zato mama ni imela srca, da bi od svojega sina zahtevala, da ji pomaga s plačilom položnic. Prav tako je ravno v tistem obdobju nekdanji partner začel preživnino plačevati z vedno večjim zamikom in ne v celotnem znesku, toda še vedno v mejah zakona, da mama ni imela možnosti vložiti vlogo na preživninski sklad za izterjavo.
S svojimi nizkimi prihodki mama enostavno ni več zmogla plačevati rednih mesečnih obveznosti, zato smo ji prek humanitarnega programa Veriga dobrih ljudi ponovno pomagali z materialno in finančno pomočjo. Mama se je vključila tudi v delavnice krepitve funkcionalnih kompetenc, kjer je poleg novega znanja pridobila tudi nova poznanstva. Slednja so bila zanjo zelo dragocena, saj je v enem letu izgubila vse stike s prejšnjimi prijateljicami, ker jo je bilo sram povedati, da je v stiski in se je zato druženjem z njimi raje izognila z izgovorom, da nima časa.
Proti koncu jeseni se je družinska situacija začela nekoliko izboljševati. Mama je prestala obe operaciji, prejela je novo odločbo o denarni socialni pomoči, ki je bila višja od prejšnje, saj je zaradi študijskih obveznosti sin delal manj. Našla si je tudi honorarno delo, ki ji je omogočilo plačevanje rednih položnic, vmes pa je čakala na začetek poklicne rehabilitacije, saj bo imela zaradi operacij nekaj omejitev pri delu.
Decembra, ko je mama menila, da bo lahko z otrokoma končno preživela lep zaključek leta, je sledil nov šok. S strani centra za socialno delo je dobila obvestilo, da je tri mesece prejemala večjo denarno socialno pomoč, kot ji je pripadala, in da mora znesek vrniti. Znesek, ki bi bil za marsikoga zanemarljiv, je za mamo predstavljal znesek, ki ga v trenutni situaciji nikakor ni zmogla vrniti.
K sreči se je na nas obrnila takoj, ko je dobila obvestilo in skupaj s pomočjo pravnice, ki družinam v Verigi dobrih ljudi nudi brezplačno pravno pomoč, spisala prošnjo za odpis dolga ali vsaj obročno odplačevanje. Pri pregledu družinskih prihodkov je pravnica opazila, da ima mama sedaj pravico do vložitve vloge na preživninski sklad, zato sta uredili tudi to.
Odgovorov glede dolga in preživnine iz sklada mama zaenkrat še ni dobila. Prejšnji mesec sva skupaj naredili finančni načrt, kako bo v obrokih odplačala dolg, in se dogovorili, da se bo tudi letos aktivno vključevala v naš program celostne podpore, saj si še ni opomogla do te mere, da bi zmogla brez tuje pomoči.
Mama mi je v teh dveh letih večkrat omenila, da bi njena družina težko preživela brez pomoči in da je kljub začetnemu občutku sramu, ko je morala zaprositi za pomoč, hvaležna, da je to storila še pravi čas. Družino smo ves čas spremljali in individualno obravnavali, tako da smo jim lahko omogočili pomoč na različnih področjih, kjer smo prepoznali potrebo – to pa je tudi namen Verige dobrih ljudi. Ravno zato pa je tudi tako pomembno, da se v družbi končno preseže stereotipno mišljenje, da je zaprositi za pomoč znak šibkosti. Pomembno je, da smo kot posamezniki pozorni na ljudi okoli nas in da jih v primeru stisk ne obtožujemo, kaj bi lahko storili drugače, temveč jim ponudimo roko, pomoč, pogovor in vednost, da niso sami, saj smo skupaj močnejši.
