Mir dandanes ni samoumevna stvar in v zadnjih letih smo bili priča več vojaškim posredovanjem, invazijam in ogrožanjem varnosti. Pripadniki in pripadnice Slovenske vojske se pogumno odpravljajo na misije po svetu, kjer poleg usposabljanja zagotavljajo tudi varnost lastne države. Zaradi te odsotnosti, ki se morda nam zdi samoumevna, pa se posledice kažejo na vojakih samih in njihovih družinah. Kako se soočiti z dolgo odsotnostjo, kako se družina pripravi na to, so le ena izmed vprašanj, s katerimi se vojaški psihologi soočajo že dolgo časa.
Pomen in vpliv družine na vojakovo počutje na misiji so pomembnejši dejavniki, kot se nam na prvi pogled zdijo. Poleg samega domotožja, ki vojaka spremlja, pa se z odhodom na misijo odpravljajo tudi v novo okolje, novo kulturo, skoraj novo življenje.
Ob tem pa ne gre prezreti pomena in vpliva družin ter ožjih socialnih mrež na vojakovo počutje ob daljši odsotnosti od doma.
To je potrdil tudi major Primož Bantan, ki je trenutno prisoten na mednarodni Natovi misiji Okrepljena pozornost na Slovaškem (eVA), in dejal, da trenutno nihče iz kontingenta za praznike ne gre domov. "Vsi pripadniki v teh prazničnih dneh pogrešajo domače, smo pa postavljali smrečice, imeli bomo tudi neformalno druženje, da poleg rednih nalog namenimo nekaj časa tudi družabnim dogodkom." Pri misiji eVA gre predvsem za usposabljanje, zato imajo med prazniki proste dni.
Se pomanjkanje časa z družino pozna pri motivaciji vojaka na misiji? Major Bantan je mnenja, da ne, tako da niti zdaj v prazničnih dneh ni opaziti, da bi pomanjkanje časa z družino vplivalo na njihove naloge.
"Vsi pripadniki so navajeni, da neko obdobje preživijo stran od družine, stike navežejo preko aplikacij za sporočanje." To, da se vojaki slišijo s svojimi domačimi vsekakor ni zanemarljivo, je dodal, temveč vojakom dvigne motivacijo.
"Vsak pripadnik potrebuje stik z domačimi, zato je vsakemu pripadniku omogočen dostop do interneta," je še dodal.
"Delo na mednarodni misiji ima pozitivne učinke na materialno dobrobit družin, predstavlja izziv in delovno izkušnjo ter včasih tudi dolgoročno pripomore h kariernemu napredku, kar predstavlja motivacijo. Ob bok pozitivnim učinkom dela na Mednarodnih operacijah in misijah (MOM) je treba postaviti tudi negativne, in sicer tako za odsotne pripadnike in pripadnice kot tudi družinske člane, ki ostanejo doma," je pojasnila izr. prof. dr. Janja Vuga Beršnak.
Kot je nadaljevala, je za pripadnike in pripadnice pomembna podpora jedrne in širše družine, pri čemer na njegovo ali njeno osredotočenost gotovo pozitivno vpliva zavedanje, da doma ni težav. V kolikor je pripadnik oz. pripadnica čustveno obremenjen zaradi konfliktov s partnerico oz. partnerjem ali skrbi zaradi težav, s katerimi se soočajo otroci, to lahko vpliva na izvedbo naloge in tudi potencialno ogrozi varnost. Družine se tega zavedajo in praviloma že pred odhodom postavijo določena pravila glede komunikacije z odsotnim staršem. V času trajanja MOM pa se vzpostavi rutina glede video klicev, vsebine pogovorov ...
Vojaški psiholog Tomaž Kovač je pojasnil, da je "odsotnost od doma bila dolgo podcenjevana". Odsotnost od družine s seboj namreč prinaša določeno problematiko, je razložil. "Imamo posebne priprave na daljšo odsotnost od doma, ljudje, ko gredo od doma, so precej dobro pripravljeni, pa ne samo vojaki, temveč tudi družina."
Komunikacija med družino in vojakom je danes bistveno boljša. Včasih, ko so bili fantje denimo na Cipru, je bilo precej več časa potrebnega, da so se lahko slišali s svojimi domačimi. "Pismo je potovalo 14 dni v Slovenijo, nato pa še 14 dni nazaj in vmes se je lahko že 100 stvari zgodilo," je pojasnil. Danes je boljše, je nadaljeval. "Čeprav spet ni dobro, da se preveč slišijo in vidijo s svojimi. Če so vključeni v vso dinamiko doma, so bolj z glavo doma kot na misiji, kar za nas ni dobro."
Seveda določene vojake, predvsem tiste, ki so denimo na sveže poročeni, dobijo otroke, pesti osamljenost ali domotožje, vendar Kovač pravi, da zaradi tega ne nastajajo hudi problemi.
V proces pred odhodom na misijo je vključena tudi družina vojaka
Po besedah dr. Vuge Beršnak tudi Slovenska vojska prevzame del svoje odgovornosti za institucionalno podporo družinam. Ponujena je pomoč v času odsotnosti, na voljo so telefonske številke, kjer družinski člani prejemajo informacije ali psihološko podporo.
Kovač je razložil, da se pred vsako misijo organizira družinski dan, kjer misijo predstavijo, družinam podajo določene smernice ter jih vključijo v celoten proces – dobijo prospekte, zgibanke, navodila ...
"Partnerice in partnerji morajo v tem obdobju prevzeti celovito skrb za družino, tako v čustvenem kot tudi funkcionalnem smislu," je pojasnila Beršnakova. Kot je dejala, se starševski stres pri staršu, ki ostane doma, krepi s trajanjem odsotnosti, to pa je posledica intenziviranega usklajevanja med družino in delom, pa tudi lastnih in otrokovih čustvenih izzivov.
Raziskava Vojaškospecifični dejavniki tveganja za dobrobit in zdravje vojaških družin pod vodstvom dr. Vuge Beršnak je razkrila, da obstajata najmanj dve skupini, in sicer tisti, ki so najbolj zadovoljni, če teh odsotnosti ni, in pa drugi, ki se najbolje razumejo, če občasno nekaj časa preživijo narazen.
V prvi fazi se družine pripravljajo na odhod, in sicer tako v organizacijskem kot čustvenem smislu. V tej fazi postavijo pravila glede komunikacije, reševanja težav, organizacije vsakdanjega življenja družinskih članov, ki ostanejo doma, idr. Otroci pripadnikom oz. pripadnicam, ki odhajajo, pripravijo darila, ki jih bodo spominjala nanje (na primer fotografije, najljubšo igračko, pismo, risbo).
V drugi fazi, ko nastopi odsotnost, se družina reorganizira in naloge, ki jih je pred odhodom opravljal pripadnik oz. pripadnica, prevzamejo drugi družinski člani.
V tretji fazi, po šestih (ali več) mesecih odsotnosti, potrebuje družina čas, da ponovno sprejme in najde mesto za odsotnega starša. Takrat se pripadnik lahko počuti odveč ter morda celo užaljen, ko vidi, da družina funkcionira brez njega, njegova pravila pa ne veljajo več.
"Prevzemanje vseh skrbstvenih in gospodinjskih obveznosti vpliva tudi na delo in kariero starša, ki ostane doma. Mnogokrat se mora temu prilagoditi tudi delodajalec. Ob tem je ključnega pomena širša socialna podpora, z drugimi besedami, podpora starih staršev, tet, stricev in drugih sorodnikov ter prijateljev. Pa naj gre za vsakodnevna opravila, kot je nakupovanje, ali za vožnjo otrok na obšolske aktivnosti oziroma občasno varstvo. Tisti starši, ki prejemajo tovrstno podporo, se na odsotnosti odzivajo bolje."
Seveda pa niso samo partnerji in partnerice pod stresom, temveč tudi otroci. "Otroci so čustveno obremenjeni v času dolgotrajne odsotnosti starša," je pojasnila Beršnakova.
Za otroke odsotnost starša predstavlja stres, s katerim se soočajo starosti primerno. Če se najmlajši ne zavedajo tveganj in nevarnosti ter zgolj pogrešajo odsotnega starša, pa se pri starejših temu pridruži še občutek zaskrbljenosti ali celo strahu, so pa intervjuji z odraslimi otroki, ki so odraščali v vojaških družinah pokazali, da so izjemno ponosni na svoje starše, je pojasnila strokovnjakinja. "Verjamejo, da njihovi starši opravljajo delo, ki je pomembno za družbo, in s tem prispevajo k splošni družbeni blaginji. To zavedanje jim pomaga osmisliti odsotnost in obvladati s tem povezano čustveno stisko."
Se pa tudi v času božičnih in novoletnih praznikov včasih vojaki izmenjujejo na misijah. Denimo, prva skupina gre domov za božič, druga pa za novo leto. Določene misije seveda tega ne onemogočajo.
KOMENTARJI (149)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.