Poslanske in poslanci so s 56 glasovi za in nobenim proti (59 navzočih) sprejeli končno poročilo Petkove komisije, prav tako pa je večina podprla tudi ločeno mnenje podpredsednika komisije Leopolda Kremžarja (LDS). Parlamentarna preiskovalna komisija za ugotovitev ozadja in vzrokov napada na novinarja Mira Petka ter morebitno vpletenost in politično odgovornost nosilcev javnih funkcij v svojem končnem poročilu ugotavlja, da svojega dela ne bo mogla v celoti zaključiti. Komisija sklepa, da sam napad verjetno nima političnega ozadja, a zapleti, ki so mu sledili, puščajo možnost, da se je pozneje v zadevo vpletel kdo od nosilcev javne funkcije.
Komisija je ugotovila tudi nedoslednosti in pomanjkljivosti pri sami preiskavi primera s strani pravosodnih organov in policije, pa tudi nekatere izjave in poročila policije so bile za komisijo zavajujoče. Nihče od pristojnih ni niti poskusil resno preveriti navedb komisije, takšno ravnanje pa kaže na mogoč interes politike, da se nič ne spremeni, ugotavlja komisija. Glede na to, da po več kot treh letih primer še ni do konca raziskan in da se odgovorni ne odzivajo na pozive in pobude komisije in novinarjev, ostaja vtis, da je na takšen način novinarska svoboda resnično ogrožena.
Med zaključki, ki jih je navedla komisija, je ugotovitev, da je bil novinar Miro Petek napaden in pretepen zaradi svojega novinarskega dela, ker je opozarjal na nepravilnosti v koroških podjetjih. Suma vpletenosti nosilcev javnih funkcija ni mogoče dokazati, prav tako pa ga ni mogoče izključiti. Prav dejstvo, da naročniki še niso znani, onemogoča preiskavo političnega ozadja. Komisija je ugotovila, da se je v postopkih preiskave in sodelovanja državnih organov s komisijo pojavilo nekaj napak in nejasnosti. Policija in notranje ministrstvo sta komisiji posredovala tudi neresnične podatke.
Burna razprava, boren rezultat za sklepe elektrokomisije
Poslanke in poslanci so z veliko večino zavrnili vse predlagane sklepe k dopolnitvi končnega poročila preiskovalne parlamentarne komisije za ugotovitev odgovornosti oseb in nosilcev javnih pooblastil glede nakupa in prodaje električne energije, zaradi česar je bila domnevno povzročena gospodarska škoda v sistemu slovenskega elektrogospodarstva. Poslanci vladnih strank so pred tem v burni razpravi med drugim oporekali izračunu domnevno povzročene škode, poročilo pa označili kot tendenciozno, ki želi diskreditirati nekatere nosilce javnih funkcij brez ustreznih argumentov.
V dopolnitvah poročila je komisija zapisala, da je povzročena gospodarska škoda v višini več kot 16 milijard in ne 14 milijard, kot je bilo zapisano v prvem poročilu. Državnemu zboru so v sprejem predložili v sprejem tri sklepe s katerimi naj bi državni zbor ocenil, da so za povzročeno škodo odgovorni takratni predsednik vlade v omenjenem spornem obdobju Janez Drnovšek, finančni minister vlade Anton Rop, ministra za gospodarstvo Metod Dragonja in Tea Petrin, takratni državni sekretar za energetiko Robert Golob, direktor Elesa v letih 1998 do 2000 Ivo Banič ter njegov naslednik Vekoslav Korošec ter direktor Nuklearne elektrarne Krško Stane Rožman, vendar predlagani sklep ni dobil zadostne podpore (15 za in 43 proti).
Komisija je predložila tudi predlog sklepa, s katerim naj bi ugotovili, da so navedeni funkcionarji vlade v času od 27. februarja 1997 do 7. junija 2000 kršili ustavo, saj niso delovali za blaginjo Slovenije, kot jih je zavezovala prisega (14 za in 44 proti). Poleg tega je komisija DZ še predlagala, da poleg zgornjih dveh sklepov sprejme še tretjega, da DZ predlaga državnim institucijam, ki varujejo pravni red države in njeno premoženje, da v okviru zakonov in pooblastil ustrezno ukrepajo proti odgovornim nosilcem javnih pooblastil, a državni zbor, kot že omenjeno, sklepa s15 glasovi za in 44 proti ni sprejel.
Državni zbor sprejel varuhovo poročilo
Državni zbor je ob obravnavi rednega letnega poročila varuha človekovih pravic za leto 2003 s 43 glasovi za in desetimi proti sprejel tudi 26 priporočil, ki segajo na področja ocene o spoštovanju človekovih pravic in pravni varnosti v državi, ustavnih pravic, varstva osebnih podatkov, omejevanja osebne svobode.
Vlada naj v okviru strategije protidiskriminacijske politike, glede na veliko družbeno razslojevanje, vodi odločnejšo politiko skupnega razvoja celotne družbe, katere cilj bo predvsem aktivno vključevanje vseh skupin ljudi v razvoj.
Državni zbor podpira pobudo varuha človekovih pravic, da se znotraj obstoječe institucije varuha oblikuje notranja organizacijska enota, ki se bo specializirala za spremljanje diskriminacije in nestrpnosti. Poleg tega naj vlada predlaga sistemsko ureditev za priznanje sedaj ustavno neimenovanih narodnih manjšin in za njihovo enakopravnejšo obravnavo.
V zvezi z zakonom o varstvu osebnih podatkov naj vlada še posebej vztraja na oblikovanju enotne neodvisne institucije za varovanje osebnih podatkov oziroma za nadzor nad vzpostavljanjem zbirk in uporabo teh podatkov.
Na področju pravosodja naj si pristojno ministrstvo, sodstvo, državno tožilstvo, državno pravobranilstvo in odvetništvo vsak v okviru svojih pristojnosti prizadevajo za redno in učinkovito odločanje v vseh sodnih postopkih, saj so še vedno prisotni sodni zaostanki na posameznih področjih.
Kar se tiče policijskih postopkov, naj vlada oziroma pristojno ministrstvo uveljavita zakonsko ureditev policijskih pooblastil, ki bo zagotavljala predvidljivost primerov, v katerih je posamezno pooblastilo mogoče uporabiti, hkrati pa mora biti zagotovljen tudi učinkovit pravni nadzor skupaj z ustreznimi in učinkovitimi sredstvi zoper zlorabo policijskih pooblastil.
Kar se tiče otrokovih pravic, državni zbor vladi predlaga, naj zagotovita možnosti za aktivno učenje o otrokovih pravicah na vseh ravneh izobraževanja. Prav tako je treba usposobiti za izobraževanje o otrokovih pravicah tudi učitelje in tudi druge strokovne delavce.
