FOTO & VIDEO: Čudežni dotik živali

Pravijo, da je pes človekov najboljši prijatelj. Pa ste vedeli, da je tako tudi z mačkami, konji, zajci, ptiči, kozami in celo osli? Vse živali s svojo prisotnostjo in značajskimi lastnostmi vplivajo na boljšo samopodobo otrok in mladostnikov, meni psihologinja Maksimiljana Marinšek, ki se s terapijo s pomočjo živali v Naklem pri Kranju ukvarja že štiri leta. "Ne znam si predstavljati življenja brez živali in to, da z njimi lahko nekomu pomagam, me izpopolnjuje," pravi.

Terapija s pomočjo živali je v Sloveniji še v povojih. Kako to, da ste se odločili, da se boste ukvarjali s tem?

Že od majhnega sem bila v neprestanem stiku z živalmi, vzljubila sem konje in kasneje tekmovala na kasaških dirkah. Odločila sem se za študij psihologije in vedno so me zanimale skupine, ki nekako odstopajo, imajo težave. Ko sem imela na terapiji kakšnega otroka, sem čisto po naključju opazila, koliko večji učinek je bil, če je bila v prostoru prisotna žival. Lotila sem se branja literature in ugotovila, da gredo stvari hitreje, če imaš ob terapiji lahko žival, ki pa mora biti seveda tega vajena. Dokazano je na primer, da že samo prisotnost psa pomaga, da je človek, s katerim se pogovarjaš, sproščen, lažje naveže stik s teboj, bolj se odpre in še kup drugih pozitivnih učinkov. Prisotnost psa zmanjšuje vse fiziološke dejavnike stresa: znižuje krvni pritisk, stopnjo holesterola, srčni utrip, torej posredno vpliva na zdravje in splošno počutje. S terapijo z živalmi se intenzivno ukvarjam štiri leta, zametki in želje pa segajo še v otroštvo.

Katere živali pa so primerne za terapijo?

V Sloveniji je najbolj znana in tudi najbolj pogosta terapija s pomočjo konjev, pogosto uporabljena žival je tud pes. V tujini, predvsem v Ameriki, uporabljajo vse živali, tudi delfine na primer, kar je pri nas praktično nemogoče. Jaz uporabljam štiri pse, cel kup mačk, koze, zajčke, vietnamske pritlikave prašičke, konje in celo oslička. Ptičev trenutno nimam, so pa tudi zelo dobri. Za terapijo so tako rekoč primerne vse živali, niso pa vse živali primerne za vsakogar – odvisno je od tega, kakšne težave ima. Mačke na primer niso primerne za otroke, ki so hiperaktivni ali preveč agresivni, saj znajo tudi one vračati agresivnost. Za prestrašene otroke pa so mačke idealne, ker so samozavestne in to projicirajo tudi nanje.

Omenili ste tujino. Kakšna je primerjava s Slovenijo?

V tujini se v posebnih centrih s tem ukvarja ogromno ljudi. To je nekaj povsem običajnega. Pri nas je zadeva še vedno malo nenavadna, čeprav se stanje izboljšuje in je večina ljudi že slišala za terapijo s pomočjo živali, predvsem s konji. Čeprav sama več delam z drugimi živalmi kot s konji. Zdi se mi, da pes, maček ali že samo zajček lahko zelo pomagajo. Terapija z živalmi je podporna terapija, kar pomeni, da moraš imeti neka predznanja.

Kdo in s kakšnimi težavami poišče vašo pomoč?

Največ delam z otroki in mladostniki, tudi kakšnega odraslega sem že imela. A pri odraslih je težko, ker jim je nerodno. Trenutno k meni hodi okoli deset otrok, njihove težave so predvsem psihične narave – razni strahovi, hiperaktivnost, težave s koncentracijo, zaradi tega prihaja do izbruhov ali imajo podobne motnje. Nisem pa še imela primera, da bi bil nekdo nepokreten ali hendikepiran. Pomagam otrokom, ki bi jih starši sicer peljali k psihologu, le da so pri meni vključene še živali. Sicer pa ni pomembno za koga gre, zdravljenje z živalmi je primerno za vse starosti.

Največ izkušenj imate z otroki. Kako pa poteka terapija?

Ljudje me pokličejo, da so slišali zame in potrebujejo mojo pomoč. Ko mi pripeljejo otroka, so ponavadi prvo uro prisotni tudi starši – pogovarjamo se in spoznavamo, da se pokaže težava. Potem potekajo individualne seanse z otrokom, saj v primeru, da so z njim starši, ne vidim resnične slike. Ko vidim, v čem je težava – v večini primerov se to zgodi že prvi trenutek – naredim načrt, ki vsebuje določene cilje in pravila, po katerih se ravnam. Če se otrok boji živali, se z njimi počasi spoznavava. Pozdraviva jih in jim dava prigrizke. V eni uri ne moreš storiti veliko, na poznejših seansah pa lahko žival očistiva ali skrtačiva, da otrok spozna odgovornost. Živali tudi nahraniva, se z njimi igrava, kaj nariševa skupaj ... Je pa tako, da vsaka stvar potrebuje čas, nič se ne zgodi čudežno, kar čez noč.

Pomeni, da vidite otroka, spoznate njegovo težavo in se nato odločite, katero žival boste uporabili pri terapiji?

Da. Ponavadi je poudarek na eni živali, vsaj v začetni fazi. Katera žival je najbolj primerna, vidiš po otroku. Ni pa tako, da bi uporabil samo tisto žival in nobene druge, počasi otroka spoznaš še z drugimi. Pri nas na dvorišču je tako ali tako ogromno živali in vse se med seboj razumejo. Večinoma imajo otroci, ki pridejo k meni, nizko samopodobo. Pri meni jih čakajo živali, ki so jih vesele. S tem otroci vedo, da nekaj pomenijo, da jih ima nekdo rad in si vedno več upajo. Če je težava bolj splošna, lahko pri terapiji uporabim vse živali, a moram izbrati pravi način. Ne morem na primer otroka, ki se vsega boji, kar spustiti med naše 'zverine', saj bi lahko doživel šok. To je treba narediti počasi in z občutkom. Ko vidiš, da je preveč, žival odmakneš. Imela sem kar nekaj primerov, predvsem deklic s selektivnim mutizmom – gre za motnjo, ko otrok, ki v svoji družini normalno funkcionira, v drugem okolju ne spregovori niti besede niti ne pogleda v oči. Ko so mi pripeljali punčko, ki ni komunicirala niti toliko, da bi pokazala s prstom, sem se tudi sama vprašala, ali ji bom sploh lahko pomagala. Pa sem uporabila zajčke, ki so prav tako plašni. Ko je videla, da jim lahko zaupa, je počasi spoznala, da lahko zaupa tudi ljudem. Kasneje sva šli k muckom in kužkom in po letu in pol terapije zdaj deklica čisto normalno funkcionira tudi v šoli. Pri vsakem otroku je drugače, ni enakega recepta.

Omenjena terapija je trajala leto in pol. Koliko časa sicer traja zdravljenje?

To leto in pol je bilo najdaljše. Tu sem bila skeptična tudi jaz, ki bi morala najbolj verjeti. Sicer pa je odvisno, za kakšno težavo gre. Včasih starši otroka pripeljejo le enkrat ali dvakrat, samo, da dobijo kakšno mnenje. Odvisno je tudi od pogostosti obiskov. Če bi hotel veliko doseči, bi srečanja morala biti vsaj enkrat na teden, pa včasih zaradi razdalje to ni mogoče in otroka vidim le enkrat na mesec. Tudi ko je zdravljenje končano, staršem povem, da lahko še kdaj pridejo, če želijo. Nikoli nimam težav, da se otroci ne bi želeli vračati, saj pogosto sploh ne vedo, da so na terapiji, ker so v naravnem okolju in ne v neki zaprti pisarni. Včasih pričakuješ, da bo rezultat hitrejši, pa tri mesece ostaneš na isti točki, včasih pa misliš, da bo nekaj potrebovalo dlje časa, pa te preseneti. Potem spremeniš načrt in delaš drugače. Zelo moraš biti prilagodljiv. Če vidiš, da preveč zahtevaš od otroka, se 'potegneš nazaj'. Na splošno je pri delu z ljudmi treba imeti občutek. Tega se ne moreš naučiti – imaš ga ali pa ne, z izkušnjami se le izboljšuje.

Ste kdaj koga zavrnili, ker ste mislili, da težava presega vaše moči?

Nisem še videla otroka, ki mu ne bi mogla pomagati. Omenjena punčka je bila dolgotrajen primer, pa nama je uspelo. Včasih, ko me je spustila blizu in je vse kazalo na napredek, se je zgodilo kaj nepredvidljivega in je celotno najino delo padlo v vodo. Tako se je vsaj zdelo tisti trenutek, čeprav se je potem izkazalo, da ni bilo tako. Zato primera, ki bi ga zavrnila, ni. Ne glede na to, kako hude bi bile težave, ne bi nikomur rekla, da ne bom niti poskusila, bi pa na težavnost opozorila. Vem, da se pri vsakem otroku da kaj narediti, a ne iz danes na jutri. Poleg tega pomaga, če je ob tebi še kdo. V mojem primeru je bil to pogosto moj pokojni oče.