Človeška ribica hrvaška, varaždinsko zelje slovensko?

Natanko pred enim letom so v Postojnski jami odkrili 64 jajčec človeške ribice, ki pa so zanimive tudi za Hrvate. Marjan Batagelj, prvi mož Postojnske jame, je pri dajanju informacij o človeški ribici previden. Naše sosede zanima marsikaj, saj imajo človeško ribico tudi na Hrvaškem, a jim ne uspeva to, kar našim biologom v Postojnski jami.

Na tisoče ur preždijo v jami, sploh v zadnjem letu zaradi novega zaroda. Proučujejo jih v skrbno skritem laboratoriju, dva kilometra pod zemljo – ne da bi se je enkrat samkrat sploh dotaknili. Izleglo se je 21 človeških ribic, potem ko leta 2013 ni preživelo niti eno jajčece. Bojijo se, da bi kdo iz človeške ribice naredil napačno zgodbo. Da bi kdo iz nje naredil zgolj razstavni eksponat. Znanost se danes dobro prodaja, dodaja prvi mož Postojnske jame. Prav zato je Batagelj prepričan, da bi morali zaščititi človeško ribico kot najbolj prepoznaven blagovni znak Slovenije – da jo ohranimo in da ostane slovenska. V nasprotnem primeru bomo zelo hitro na zgodbi terana, še dodaja Batagelj.

Teran je še eno v nizu odprtih vprašanj s sosednjo Hrvaško. Poznavalci pravijo, da imajo popolnoma enako trto refošk kot v Sloveniji, a le na Krasu lahko pridelaš teran, ker raste trta v značilni rdeči prsti, ki se imenuje terra rossa. Hrvati zatrjujejo, da se njihova trta oziroma grozdje imenuje teran.

In kako je naš zunanji minister Hrvatom dal vedeti, da je teran res naš? Tako, da je hrvaškemu kolegu, zunanjemu ministru, na delovnem kosilu postregel s teranom in s kranjsko klobaso. Zato, ker Hrvaška ne spoštuje arbitražnega sporazuma, po katerem bo o meji odločilo arbitražno sodišče. So pa naši diplomati dobili za novoletno darilo bonboniero z vrisano mejo sredi Piranskega zaliva. Minister Karl Erjavec je darilo vrnil. V vrečki I feel Slovenija.

Vse to so obrobne stvari, pravi podpredsednica hrvaškega društva v Ljubljani, ki živi v Sloveniji že 44 let. Najbolj jo moti, ker Hrvati v Sloveniji niso priznani kot nacionalna manjšina, medtem ko na Hrvaškem Slovenci so in jim pripadajo v zvezi s tem vse pravice.

So se pa Hrvati oglasili pri zaščiti prekmurske gibanice, ker da imajo tudi oni gibanico. Zaplet so rešili tako, da so svojo preimenovali v medžimurska gibanica. Smo pa Slovenci dali pripombo na zaščito slavonskega kulna in varaždinskega zelja. Bili smo na Ptuju, v enoti Semenarne Ljubljana, kjer pridelujejo semena. Tam seme varaždinskega zelja pridelujejo že vsaj 40 let. Tako smo Slovenci tisti, ki bistveno pripomoremo k temu, da se sorta sploh ohrani. In prav Semenarni Ljubljana je uspelo, da je pred štirimi leti vpisala varaždinsko zelje na evropsko sortno listo. Če semena ne bi bilo na sortni listi, se sploh ne bi smelo prodajati.