Človekove pravice: od razrednega kompromisa do neoliberalne prisvojitve

Šlo je za rešitev, ki je kazala na zagotavljanje emancipacijskega potenciala s strani države, čeprav je ključno, da je večina ekonomskih in socialnih pravic ostala zelo ohlapno opredeljenih, brez jasnih akterjev, ki naj bi bili zadolženi za zagotavljanje in uveljavljanje teh pravic, in brez jasnih zavez, kako zakonsko v posamični državi urediti področje teh pravic. 

Takšnim, bolj univerzalnim, a še vedno ohlapno opredeljenim pravicam so ostro nasprotovali neoliberalni teoretiki. Kakršni koli poskus poseganja v družbo in gospodarstvo z namenom zagotavljanja pravic je bil za Friedricha von Hayeka, Miltona Friedmana in druge neoliberalce nesprejemljiv. Trg naj bi deloval sam od sebe najbolje, naloga države pa je bila, da zagotovi pravne pogoje za ustrezno delovanje trga. Vse, kar bi bilo več od tega, bi po Hayeku pomenilo rušenje katalaksije oziroma spontanega tržnega reda in pravičnosti te ureditve. 

Toda to ni pomenilo, da so neoliberalci nasprotovali človekovim pravicam kot takim. Ravno nasprotno, zagovarjali so ozek nabor političnih pravic kot temelj za delovanje trga. Zakaj je to bilo potrebno? Pravice, na katere so se omejili, so bile politične in državljanske, ki niso nikakor posegale v trg in tržne odnose, temveč so predvsem usmerjene zoper državo in obrambo področij, v katera država ne sme posegati. Za neoliberalce je to bilo pomembno, kajti s tem se je širil strah pred državo, kar je tudi omogočalo širitev trga. 

Takšna koncepcija človekovih pravic, ki je bila veliko ožja od tiste v Splošni deklaraciji, ni bila ravno uspešna dolgih dvajset let. Specifična razredna razmerja moči so v obdobju do sredine 70. let prejšnjega stoletja omogočala, da so države, tudi izven socialističnega bloka, zagotavljale širok nabor ekonomskih in socialnih pravic, s katerimi so blažile izkoriščanje, ki je inherentno v kapitalizmu. Toda s koncem zlatega povojnega obdobja v začetku 70. let prejšnjega stoletja je sovpadala tudi redefinicija človekovih pravic na svetovni ravni. Zametke te redefinicije pa lahko najdemo v sporu glede samega procesa dekolonializacije. 

Temeljno vprašanje v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja je bilo vprašanje dekolonializacije in oblikovanja drugačnih političnih in ekonomskih odnosov med nekdanjimi kolonialnimi metropolami in na novo osvobojenimi državami. Največji strah, ki se je pojavljal na Zahodu, je bil, da bi zasledovanje in priznavanje ekonomskih in socialnih pravic v tretjem svetu oz. nekdanjih kolonijah, privedlo do ekonomske samoodločbe in prekinitve neokolonialnih odnosov. To bi najverjetneje pomenilo tudi nacionalizacijo premoženja tujih podjetij in izjemno omejevanje trgovine oz. neokolonialnega izkoriščanja. Mednarodni kapital in zahodne države to seveda nikakor niso bile pripravljene sprejeti. Priznavanje političnih pravic – tudi pravice do samoodločbe in dekolonializacije – ni bilo možno dopolniti z oblikovanjem drugačnih ekonomskih odnosov. 

V tej interpretaciji so neoliberalci, kot to pokaže Jessicy Whyte v knjigi Morala trga, z ozkim razumevanjem človekovih pravic ponudili nekdanjim metropolam ustrezno orodje. Trdili so, da vsaka politizacija ekonomije prinaša nasilje. Tudi kolonializem naj ne bi bil posledica širitve kapitalističnega trga, temveč predvsem zlobe in pohlepa politikov. Zato rešitev dekolonializacije ne more biti v drugačni politizaciji ekonomije – torej zahteve po ekonomski samoodločbi – temveč predvsem v prosti trgovini. Rešitev za nerazvitost kolonij so neoliberalci videli v odprti trgovini in zagotavljanju političnih pravic ter vladavine prava, ki ščiti takšno trgovino. 

Takšna interpretacija meddržavnih odnosov in pravic se je postopoma začela uveljavljati tudi drugod po svetu. Ideja o tem, da je treba tudi navznoter začeti uravnavati odnos med političnimi, ekonomskimi in socialnimi pravicami, se je začela širiti tudi na Zahodu v 70. letih prejšnjega stoletja, saj je temeljni postulat različnih neoliberalnih teorij in politik, da je država blaginje, ki je do določene mere zagotavljala ekonomske in socialne pravice, kriva za krize v kapitalizmu in oviranje tržne pravičnosti. Socialne in ekonomske pravice, ki so jih države načeloma zagotavljale skozi mehanizem države blaginje, so postale razumljene kot del problema. Prevelik obseg pravic je bil dojet kot vzrok za ekonomske krize. Namesto takšne širše opredelitve človekovih pravic se je začela promocija političnih pravic, ki temeljijo na omejevanju države zaradi zaščite posameznika pred državo.

Takšna politika zagovora človekovih je postopoma izpodrivala bolj univerzalistično koncepcijo pravic. Diktatorsko uvajanje neoliberalizma v Čilu in pozneje z demokratičnimi, a velikokrat še vedno krvavimi sredstvi v ZDA in Združenem Kraljestvu, je postavilo nov okvir za razumevanje človekovih pravic. Padec socializma, s čimer se je kapital osvobodil strahu pred izgubo bogastva in redistribucijo, je pomenil še dodaten žebelj v krsto diskurzu in praksi zagotavljanja bolj širokih ekonomskih in socialnih pravic. Vse se je podredilo strahu pred državo, torej zagotavljanju neposeganja države v trg in zasebno sfero. Človekove pravice se je reduciralo na reprodukcijo obstoječega stanja, pravniki pa so postali instrumentalni v zagotavljanju nomotehnične usklajenosti in argumentacije človekovih pravic pri različnih političnih ukrepih, ki poglabljajo moč trga in kapitala. Še več, marsikdaj so človekove pravice – tiste politične, seveda – bile in so še zmeraj izgovor za vojaške agresije na druge države.

Torej katere človekove pravice se uveljavlja in ščiti in do katere mere, je odvisno predvsem od razrednih razmerij moči. Rehabilitacija koncepta človekovih pravic, ki bi bile zares univerzalne in bi vzpostavljale pogoje za procese emancipacije, pomeni ne le reinterpretacijo le-teh onkraj neoliberalistične prisvojitve v okviru negativne svobode in minimalnega državnega paternalizma, temveč tudi radikalizacijo človekovih pravic. Polno uveljavljanje človekovih pravic, ki bi šle onkraj fobije pred državo, pravniške zaščite trgov in interesov kapitala, zahteva radikalno redefinicijo odnosa med zmožnostjo ljudstva, da si samo ustvarja lastne življenjske pogoje, in zasebno ekonomsko močjo. V tem kontekstu to ne pomeni le omejevanje obstoječega neoliberalnega kapitalizma in poskus ponovne izgradnje močne države blaginje, temveč radikalno predrugačenje produkcijskega načina, v katerem zagotavljanje pravic ne bo odvisno od razrednih interesov kapitala in reprodukcije svetovne kapitalistične družbene formacije.