'Nekdo, ki te še nikoli ni videl, gara kot bik'

Zaledje Kamnika je bilo eno izmed območij, ki jih je največja naravna nesreča v zgodovini Slovenije najbolj prizadela. Poročali smo o tem, kako so deroče reke popolnoma spremenile podobo dveh dolin in nekatere kraje odrezale od sveta. Za prebivalce je bila odrejena obvezna evakuacija, zapustiti so morali svoje domove, začasno namestitev pa so jim poiskali v Termah Snovik.

Tisti, ki niso odšli k svojim znancem, so tam še vedno, mi pa smo jih teden dni po vodni ujmi obiskali na njihovem dvorišču, kamor se vsak dan vračajo, da bi odkopali svoje domove. Prekrilo jih je namreč na tisoče kubičnih metrov kamenja in gramoza.

Med vožnjo iz Ljubljane na kamniški obvoznici delavci pravkar označujejo, da je zavijanje levo prepovedano, najprej ob cesti proti Mekinjam stoji tudi policist, ki pazi na upoštevanje omejitve vožnje. Napis Velika Planina v poletni turistični sezoni namreč vedno privablja tudi tuje turiste, vendar je letos na tem območju videti predvsem slovenske registrske tablice, tovornjakov in gradbenih strojev, ki potrebujejo prostor, pa je skoraj več kot avtomobilov.

Že pogled proti središču Kamnika kaže, zakaj so potrebni, kako grobo je narava s Kamniško Bistrico na čelu pokazala svojo moč. Zavijanje desno v dolino Črne pa razkrije še večje razdejanje, cesta se je praktično spremenila v parkirišče za gradbeno mehanizacijo, ki pomaga prizadetim domovom.

Črna ostane za nami, odpeljemo se še naprej in še višje, gor v klanec, kjer stoji zaselek z le nekaj hišami. Mimo njih je nekoč tekel majhen hudourniški potok, ki pa se je v noči s 3. na 4. avgust začel spreminjati v smrtonosno vodno orožje.

Spomini na noč, ko se je začela agonija

"Ob dveh zjutraj sem šel prvič pogledat v strugo in videl, kako odnaša zemljo. Voda je bila črna, pomešana z listjem in vejami. Šel sem nazaj v hišo, da bi se oblekel. Nisem se še do konca, ko so prve skale začele leteti po hribu navzdol," se tiste noči začne spominjati Marjan Burja.

Njegov sin Tadej se spominja vonja po mokri prsti. Ob štirih zjutraj se je nato zaslišal ropot kamenja, ki je začelo leteti ob zidove: "Sestra je začela vpiti, naj gremo ven."

"Imela sem občutek, da nam odnaša hišo," s tresočim glasom pove Anja. Poklicali so gasilce, ki so jim odhiteli na pomoč, nato pa izvedeli, da se ti več ne morejo prebiti do njih, saj je cesto iz kamniške smeri že zasul plaz. Z avtomobili so se zapeljali po hribu navzdol, vendar je bila glavna cesta proti Strahovici že poplavljena, zato so se obrnili, saj je bil tok na cesti že tako močan, da bi jih lahko odneslo. Vračali so se nazaj v hrib proti hišam, Tadej je še posvetil navzdol, da bi videl, kakšna je struga. Tri minute pozneje je odneslo tisti del klančine, na katerem so malo prej stali. Postali so ujetniki svojega zaselka.

Ujeti

Anja se z grozo spominja tega trenutka spoznanja: "Ko smo se zavedli, da smo nemočni, da nam nihče več ne more priti nasproti, nihče nas ne more rešiti. Ko samo čakaš na nov plaz in ne veš, kaj bo tokrat zasul. Tisti občutek, da samo prepustiš svoje življenje naključju," se ji naredi cmok v grlu.

Prizora, ko je pred svojo hišo zagledal na tisoče kubičnih metrov materiala, Marjan ne bo pozabil nikoli. Voda je pljuskala deset metrov v zrak, kot pri valovih na morju, pravi."Skušal sem zaščititi okno, za katerega sem vedel, da bo na udaru, in pa vhodna vrata, nazadnje pa sem ostal ujet tam vmes in sem moral odnehati, saj so stvari postajale tako nevarne, da si nismo več upali."

Najprej se je z vodo in kamenjem začela polniti shramba, raven vode se je dvignila skoraj do stropa. S sinom sta nazadnje razbila šipe v lastni kleti, da bi si voda lahko utrla pot na prosto, sicer bi dosegla tudi zgornja nadstropja.

Njihovo hišo je pred najhujšim nazadnje zaščitil betonski svinjak, ki je zadržal ravno tolikšno količino vode in vsega materiala, ki ga je ta prinesla s seboj, da ni vse skupaj udarilo direktno ob hišo. "Sicer bi bili danes brez nje ali pa bi bila prestavljena dol v dolino," pravi Tadej. Svinjak in materin zelenjavno zeliščni vrt sta zdaj zakopana več metrov globoko. 

Postelja pod stropom in dremanje v avtomobilu

Marjan se je je ustrašil tudi za svojega soseda Marka, ki je ostal ujet v hiši ob vznožju hriba ob rečni strugi in ga dolgo časa ni uspel priklicati. "Hčerka je spala v postelji, ki jo je voda dvignila proti stropu, on pa je stal na stolu in voda je tekla čez njega. Ostala sta ujeta, kot bi bila na otoku. Črna je divjala za hišo, pred njo se je v reko spremenila tudi cesta. Razmišljal sem, da bi se do tja spustil s traktorjem, na vrv navezal kamen in mu jo vrgel, a kaj, ko je naokrog nosilo cela drevesa s koreninami vred," zmajuje z glavo. "Ko se je vodni tok nazadnje le nekoliko umiril, sta nato prebredla čez. Dali smo jima za obleči, saj sta bila povsem premočena, in nato sta tudi prespala tukaj pri nas."

"Spati" je sicer premočna beseda. Tako v noči s četrtka na petek kot s petka na soboto, ko so bili odrezani od sveta, praktično nihče ni zatisnil očesa. Z lučkami na glavi so dežurali zunaj in vmes le občasno poskušali zadremati v avtomobilih ali pa na sosedovem seniku, kjer so si uredili začasno prenočišče.

Petkov dan so preživeli večinoma tudi brez telefonskega signala, ta se je vrnil šele zvečer. Tadej je bil nato ves čas na zvezi z dispečerko PGD Kamnik, ki jo je s fotografijami vsako uro obveščal o razmerah. Ob štirih zjutraj pa je padla odločitev o evakuaciji, na pot so poslali gasilce in gorske reševalce, po oba srčna bolnika pa helikopter. 

Pot na varno

"Potem so nas prišli rešit. Bili smo evakuirani pod nujno, rekli so, da smo mi naslednji, ki moramo pač iti, da nimamo kaj razmišljati. Hvaležni smo za to, da so nas tako varno pospremili, kajti če bi šli sami, vprašanje, kako bi bilo, saj je bilo tako nevarno," se Anja strese, ko se spomni trikilometrskega pohoda do Stahovice. Za seboj je morala pustiti ljubljenega konjička Mistika, z njo pa je odšel vsaj borderski ovčar Lord.

Za gospoda Marjana so bile že tako naporne ure, ki so jih preživeli v strahu za življenje, še težje, saj še vedno okreva po infarktu, pred leti si je poškodoval tudi nogo, zato naporne poti na varno ne bi zmogel. Bil je že odločen, da bo ostal na domačem dvorišču in skušal rešiti, kar se rešiti da, pa vendar je bila nazadnje za vse odrejena evakuacija. Njega z ženo in soseda, ki je prav tako srčni bolnik, je na varno odpeljal policijski helikopter. Prepeljali so jih na kamniški stadion, nato pa v Terme Snovik, preostali družinski člani in sosedje pa so se na skoraj tri kilometre dolgo pot po nevarni dolini odpravili ob pomoči gorskih reševalcev.

"Nimam besed," za nekaj trenutkov postane, da umiri glas. "Koliko ljudi se žrtvuje, da gredo nekomu pomagat," nadaljuje, medtem ko globina njegovih modrih oči dobi moten odtenek, v katerem se zrcali neizmerna hvaležnost do vseh tistih, ki so priskočili na pomoč v trenutkih, ko jih je besneča narava odrezala od sveta. "Toliko srčnih ljudi, kot sem jih spoznal v teh dneh ... Pride tudi človek, ki te ne pozna, nikoli te ni videl, ampak ves dan gara kot bik," pokaže z roko na zaselek, v katerem kar mrgoli pridnih rok.

On njim pomagal pri živini, zdaj vračajo uslugo

"Ko sem videl Matejevo objavo, da je moral od doma, sem takoj dejal, da mu je treba iti pomagat. Pri nas smo jo dobro odnesli, poklical sem še nekatere druge iz vasi in smo prišli. Bili smo gor na Krivčevem, pa v Bistričici," Jernej Baloh opisuje, kako so že takoj v nedeljo, ko se je vreme vsaj nekoliko umirilo, iz vasi Podgorje na drugi strani Kamnika prihiteli pomagat na bolj prizadeta območja.

V zadnjih dneh gara od zore do mraka. Njegov dan se začne ob petih zjutraj, doma ima 100 glav živine krave molznice, za katere mora poskrbeti, ob devetih se odpravi pomagat v Potok v Črni, kjer s traktorjem ves dan pomaga odvažati nakopičeni prod, proti večeru pa se vrne nazaj na delo še v svoj hlev. Z njim prihaja tudi hčerka Doroteja, ki pomaga "na roke", kot pravi njen oče.

"Delam z lopato, če je kaj za pospraviti, Matejevi mami pomagam kuhati, da bodo imeli delavci malico. Tudi Matej je pri nas veliko pomagal in je skrbel za živali, dolgo časa. Če je on toliko naredil pri nas, morava seveda priti tudi midva," je jasna mladenka.

Gmote kamenja in gramoza

Matej Slapnik, Marjanov nečak iz sosednje hiše, je tisto noč opolnoči prišel iz službe na brniškem letališču, kjer je nadzornik manevrskih površin, pregleduje letališko ploščad, stezo, luči. "Zaspal sem za kakšni dve uri, ko je prišla dol soseda in povedala, da hudournik narašča. Povzpeli smo se navzgor, da bi založili kakšno skalo. Zakladali smo in zakladali, potem pa je prišel prvi 'šus', ki je bil precej večji kot ponavadi. Drugi je šel že čez kamenje, tretji val pa je bil tako močan, da smo se umaknili gor na hišo. Najprej je bila struga zelo močna in visoka, potem pa je začelo nanašati prod in grušč ter rušiti. Vode pravzaprav ni bilo več, samo še gmote kamenja in gramoza," opisuje.

Sprva so skušali ščititi hiše, potem pa je bilo nanesenega materiala toliko, da so lahko samo še nemočno opazovali, kaj bo sledilo.

Struga se je razdelila in razlezla skozi vso vas. Dežurali so, pomagali sosedom. Opazovali so, če se bo treba morda umikati kam drugam, v hrib, kjer pa je prav tako grozila nevarnost v obliki še enega plazu. "Padavine so bile tako intenzivne, da sploh nisi vedel, ali leti od zgoraj ali od spodaj," se spominja, kako se je z neba vsako uro na kvadratni meter zlilo 30 litrov dežja, hudourniška voda pa jim je spodnašala tla pod nogami.

Prej je bil en hudournik, zdaj so nastali trije

"Gor so senožeti, gorske trave, ta dolina je narejena kot nek amfiteater, voda je prišla tudi z dolin Svetega Primoža, Kisovca. Prej je bil en hudournik, zdaj so trije, vsaka dolina je naredila svojega. Tako da je v prihodnje verjetno pričakovati večje količine vode, kot so bile do zdaj. Bomo pa videli, kaj bo prinesel čas. To nam je ostalo, zapuščina staršev, to moramo pač braniti," z roko pokaže na domovanje, v katerem živi že vse življenje.

V preteklih letih niti v primeru močnih in dolgotrajnih nalivov ali poplav ni bilo nikoli težav, pravi: "V strugi je bilo takrat samo nekoliko več vode, ampak nobenega peska in kamenja." Le sosedu je leta 1903 odneslo hlev, torej pred 123 leti.

Čakajoč na vodo

Domov se je vrnil takoj, ko se je lahko. Zbal se je primerov vandalizma in kraj, za katere je slišal, njegovi hiši pa prav tako z druge strani hriba grozi zemeljski plaz, za katerega je treba poskrbeti. V zaselku Potok v Črni je na pomoč priskočilo okoli 50 ljudi. Ožje in širše sorodstvo, prijatelji, znanci, prostovoljci. Pomagala jim je tudi Slovenska vojska: "Krasni fantje. Pomagali so nam spravljati vodo z dvorišča, odkopali smo en avtomobil, ki je bil zasut. Pri nas je zasulo dva avtomobila. Potem smo nametali žaklje, da smo vodo spravili od hiše, iz kleti smo izpraznili mulj. Zdaj pa je na vrsti težka mehanizacija, da zaščitimo hišo in to vodo speljemo stran, saj sta zadaj dva studenca zelo aktivna."

Marjanov brat Iztok na dvorišču, ki počasi že dobiva nazaj svojo prvotno podobo, skuša z lopato odstranjevati preostanek proda. "Težko je takole čistiti," zmajuje z glavo. "Ko smo pomagali po nedavnih poplavah v Blagovici, smo z vodo iz hidranta lahko sproti vse sprali, tukaj pa ne gre, ker vode ni. Lahko le material spravljamo stran, ostalo bo moralo počakati, brez vode ni nič," pojasni.

Elektriko so dobili v sredo zjutraj, omrežje še zdaj ni povsem stabilno, tekoče vode pa še vedno ni. Nepredstavljivo veliki kupi kamenja se ob vztrajnem brnenju gradbene mehanizacije počasi zmanjšujejo, kdaj se bodo lahko vrnili domov, pa ne vedo. Za zdaj jim je najbolj pomembno to, da so odnesli celo kožo, čeprav je družina Marjana Burje ostala brez vseh prihrankov in dokumentov, ki so jih hranili v trezorju v spodnjih prostorih, saj pravijo, da ga je sila vode preprosto odnesla s seboj. Njihova ekološka kmetija, ki je na 62 hektarjih dom krav, teličkov, ovac, koz, osla, konjička, je v povodnji ostala tudi brez travnikov, kar pomeni, da ne bo niti potrebnega sena.

Za zdaj se z veliko vnemo lotevajo predvsem čiščenja, srca pa so jim še vedno polna neizmerne hvaležnosti do vseh ljudi, ki so jim pomagali tako takrat, ko so bili odrezani od sveta, kot zdaj, ko si življenje spet postavljajo na noge. Ampak pri njih ni šlo zgolj za poplavne vode, hribi, s katerih se je usulo toliko nevarnega materiala, se še vedno dvigujejo nad njimi, za zdaj sicer tiho. O tem, kako bo, ko bodo spet legli v tiste postelje, iz katerih jih je nazadnje vrgel oglušujoči zvok bobnenja kamenja, v tem trenutku še ne razmišljajo. Lord pa ne more nehati misliti na to.

Črno-belega pastirskega psa, ki se je prej živahno odzval že na sam mig roke, je strahovita izkušnja povsem spremenila. Če je prej ponosno označeval svoj teritorij in po prostranih travnikih dirjal za ovcami, zdaj naokrog stopiclja s sklonjeno glavo in spodvitim repom, najraje se zavleče na varno pod kakšen avtomobil. Anjin Mistik se s travnika ne želi vračati v svoj boks ob hiši, iz katerega so ga tisto noč izpustili ven, da ga ne bi zasulo. Živali svojih travm ne skrivajo, ljudem gre to precej bolje od rok.