Lahko se zgodi kjerkoli, a najverjetneje bomo reševali svojca

Srčni zastoj je stanje, ko srce ne zagotavlja, da po telesu kroži zadostna količina krvi. "Ali pride do zastoja dihanja in nato odpovedi srca ali pa zastoj povzročijo problemi s srcem oziroma možgani. Človek ne diha, srce stoji ali zgolj migeta in zato ne zagotavlja zadostnega krvnega obtoka,« je razložila zdravnica in predstavnica Slovenskega reanimacijskega sveta Špela Baznik. Zato je pomembno, da ga prepoznamo in pomagamo, saj je možnost preživetja tako velika.

Človek, ki ne diha in se ne odziva, je klinično mrtev. "Če ne naredimo ničesar, bo tak tudi ostal," je poudaril zdravnik Matej Jenko, predstavnik Slovenskega reanimacijskega sveta, kako pomembno je, da se lotimo oživljanja. Pomembno pa ni le preživetje, s hitrim ukrepanjem poskrbimo, da bo nadaljnje življenje kakovostno, brez okvar možganov, je dodal.

Največja verjetnost je, da bomo reševali svojca

Srčni infarkt se najpogosteje zgodi ljudem starim okrog 66 let. Seveda se lahko zgodi tudi precej mlajšim, predvsem takrat, ko pride do vnetja srčne mišice in posledično do migetanja srca. Kar 70 odstotkov vseh srčnih zastojev se zgodi doma, kar pomeni, da bomo najverjetneje reševali življenje svojcu. "Če pričnemo s stisi prsnega koša, zagotovimo tretjino krvnega obtoka, kar pomeni, da kri pride v pljuča in možgane. Ko nekdo prinese še avtomatski zunanji defibrilator, naprava prepozna, da je prišlo do migetanja srca, zato uvede električni sunek. Povedano po domače – 'zresetira' naše srce, da začnejo vse srčne mišice naenkrat biti. Če nam to uspe, smo lahko zelo uspešni. Govorimo o 50- do 75-odstotnem preživetju, če rešujemo znotraj treh do petih minut," je razložila Baznikova.

Kako prepoznamo srčni zastoj?

Ko človek doživi srčni zastoj, se zgrudi na tla. Če v tistem trenutku morda sedi,  postane neodziven. "To pomeni, da se ne premika, ne kašlja in se na bolečino ne odziva. Dihanje je nenormalno, vdihi so počasni in globoki, pogosto pa oseba sploh ne diha. Številko 112 pokličite tudi, če niste prepričani, ali ima oseb res srčni zastoj in če je potrebno oživljanje. Naši zdravstveni dispečerji vam bodo z navodili preko telefona pomagali, kako pristopiti k reševanju oziroma oživljanju. Zelo pomembno je, da ostanete mirni in sledite prejetim navodilom," je pojasnil Andrej Fink, vodja Dispečerske službe zdravstvenega UKC Ljubljana. Dispečerji vas bodo namreč usmerjali in vam pomagali ves čas, dokler ne prispejo reševalci.

Človek, ki doživi srčni zastoj, zgleda enako kot nekdo, ki je padel v nezavest. Razlika je v tem, da nezavestni zadovoljivo diha. "Ko človeku sprostimo dihalno pot, mu dvignemo brado, zvrnemo glavo nazaj in prislonimo našo glavo k njegovim ustom, potem čutimo, ali diha ali ne. Najbolj zanesljiv znak, da ne diha je, da se mu ne dviguje prsni koš," je povedala Baznikova in dodala, da moramo glavo imeti prislonjeno k njegovim ustom 10 sekund. V tem času mora človek vdihniti vsaj dvakrat, sicer pomeni, da ima srčni zastoj. Če ugotovimo, da diha, ga položimo v stabilni bočni položaj in ga opazujemo vse do prihoda reševalcev.

Zakaj so pri reševanju ključne minute?

Možgani so lahko brez kisika okrog tri do pet minut, potem nehajo delovati. "Z izvajanjem stisov prsnega koša, telesu zagotovimo nekaj kisika in hranil, ki so še v krvi. Možgani pa bodo prekrvavljeni. Zato je tako pomembno, da takoj začnemo s temeljnimi postopki oživljanja. Če jih ne izvajamo, se vsako minuto zmanjša možnost preživetja za 10 odstotkov," je opozorila Baznikova.

Čeprav se številke od države do države zelo razlikujejo, pa se na svetovni ravni zgodi 55 srčnih zastojev na 100.000 prebivalcev na leto. "V Sloveniji je številka nekoliko nižja – 50 zastojev na 100.000 prebivalcev, kar pomeni okrog 1000 na leto oziroma od tri do štirje na dan. Pri večini zastojev so prisotni očividci. Čeprav brez avtomatskega zunanjega defibrilator človeka ne moremo oživeti, pa so prav očividci tisti, ki lahko s stisi prsnega koša vzdržujejo krvni obtok in hranijo možgane ter s tem preprečujejo, da bi človek dejansko umrl oziroma, da bi mu odmrli možgani," je poudaril Jenko in dodal, da se v Sloveniji približno polovica očividcev opogumi in prične s postopki oživljanja. To je spodbuden podatek, saj se je še pred desetimi leti za oživljanje odločilo manj kot 30 odstotkov očividcev.

Znanje, kako izvajati temeljne postopke oživljanja, lahko pridobimo ali obnovimo v letošnjem letu na več kot 100 dogodkih po vsej Sloveniji. Kje vse se lahko udeležite brezplačnih tečajev, preverite na spletni strani Slovenskega reanimacijskega sveta.