Cerar: 'Z blokado bi morali misliti resno'

''Nekaj časa se sklicujemo na sporazum Račan – Drnovšek, potem že skoraj pristanemo na jurisdikcijo mednarodnega sodišča v Haagu, nato ugotovimo, da je edina prava možnost arbitraža, vmes poskušamo doseči dogovor o mediaciji, tu in tam pomislimo tudi na možnost dvostranskega dogovora, vseskozi pa verjamemo Hrvatom, da bodo spoštovali stanje z dne 25. 6. 1991, čeprav ti v praksi te svoje obljube nenehno in očitno kršijo.''

Ob tem je Cerar opozoril tudi na še nerešena vprašanja ''razumevanja 'stika z odprtim morjem' in 'načela pravičnosti' '' ter na to, ''da naj bi bil odločilni ('najbolj neodvisni') član arbitražnega telesa mednarodni sodnik s sodišča v Haagu, za katerega je težko pričakovati, da bo naklonjen reševanju spora po načelu t. i. zunanje pravičnosti, za katerega se zavzema Slovenija''. Po njegovih besedah bi si morali ta hip politiki vzeti daljši čas za resen premislek.

''Če smo se odločili, da Hrvaško v pristopnih pogajanjih z EU blokiramo (tudi) na tistih področjih, na katerih so nekateri veljavni hrvaški akti po naši oceni prejudicirali mejno vprašanje s Slovenijo, potem bi morali s to blokado misliti resno. Če bi z njo mislili resno, je ne bi nikakor smeli umakniti zgolj na podlagi izjave (predsednice) hrvaške vlade, s katero se ta vlada zavezuje, da omenjenih aktov ne bo interpretirala tako, kot da prejudicirajo mejo med Slovenijo in Hrvaško. Sveta preproščina! Akti veljajo v isti vsebini še naprej, mi pa naj si sedaj mislimo, da jih bodo Hrvati (in s tem mislim predvsem na hrvaški parlament in vse bodoče hrvaške vlade) tudi čez tri, pet ali dvajset let razlagali tako, kot je sedaj v nekem na hitro spisanem pismu obljubila gospa Jadranka Kosor. Tolažimo (naj) se s tem, da takšne izjave mednarodnopravno zavezujejo (pacta sunt servanda). Kot da ne bi bil pred leti že podpisan(!) sporazum med predsednikoma vlad obeh držav (sporazum Drnovšek – Račan), ki ga je najprej ignoriral in burno kritiziral hrvaški parlament, nato pa smo se mu odrekli še sami. Kje je tu mednarodnopravna zaveza,'' se sprašuje Cerar.

Kot pravi profesor prava, so Hrvati dosegli umik naših pridržkov, v zameno pa nimamo čisto nobenega čvrstega zagotovila, da se bodo držali sedanjih obljub predsednice hrvaške vlade ter da nam bo to kakor koli pomagalo pri iskanju korektne rešitve mejnega spora.

''Nasprotno, Hrvaški in EU smo dali nov signal, da se da z nami vedno pogoditi, in sicer tako, da se uklonimo želji drugih. Pri tem si seveda ne delajmo iluzij, da je za predstavnike EU naš mejni spor kakor koli pomemben. Za njih je to le objektivna ovira na poti pridružitve Hrvaške v EU. To oviro želijo čim prej odstraniti in so zato naše visoke predstavnike pripravljeni na vse načine hvaliti in prijazno trepljati po rami, samo da že enkrat nehajo »komplicirati«. S Hrvati, ki so od nas politično bolj zvijačni in mednarodno izkušeni, jim v tem pogledu ne gre tako gladko, zato se pač na ta način osredotočajo v večji meri na nas,'' meni Cerar, ki zakonodajnemu referendumu glede ratifikacije sporazuma o arbitraži ni naklonjen, vendar se mu ne more povsem odreči, kot zadnji možni varovalki, če bi nastal resen dvom o vsebini.

Kot še ugotavlja Cerar se pojavljajo domneve o zakulisnih pritiskih EU, ZDA in še koga na našo vlado, da Hrvaški omogoči čimprejšnji vstop v EU. ''Če morda taki pritiski obstajajo in se morebiti nanašajo tudi na način in vsebino reševanja mejnega spora med Slovenijo in Hrvaško, se jim mora naša politika družno in odločno postaviti po robu. Tu ne smemo kloniti. Vsem našim pravim in nominalnim prijateljem je to pač treba v tem primeru dati jasno na znanje,'' glede tega meni pravnik.

Cerar je uvodoma zapisal tudi to, da mu je žal, da se ni že prej javno oglasil glede te problematike. Vsem, ki se strinjajo z njim in Francetom Bučarjem, pa predlaga, da se oglasijo tudi sami, saj je prepričan, da je sedaj nujno potrebna intenzivna javna razprava na to temo.