550 metrov pod zemljo: 'Naj živi nam večno, naš rudarski Srečno!'

V jami Preloge v velenjskem premogovniku se je včeraj zgodila nesreča, v kateri se je lažje poškodovalo 11 rudarjev. Odločili smo se, da pogledamo v svet rudarjev, nevarnosti, s katerimi se dnevno soočajo, in tradicije, ki jih povezujejo. 

"Podatka o številu rudarskih nesreč ne vem, se je pa tam od 90. let naprej število nesreč v slovenskih rudnikih intenzivno zmanjševalo – zagotovo se je zmanjšalo za trikrat do štirikrat," uvodoma pove Matjaž Cerovac, upokojeni rudarski inšpektor. "Ustrezna kadrovska sestava, dovolj rudarjev in dovolj rudarskih inženirjev, to je pomagalo pri strokovnem obvladovanju rudnikov," razlaga Cerovac, in dodaja, da je teh zdaj veliko manj. "Večina jih je že odšla v ’penzijo’, pa tudi manj ljudi študira rudarstvo, ker se rudniki zapirajo. Rudarskih srednjih šol ni več, ena je še v Velenju, ki pa počasi hira," doda o trenutnem stanju.

Za varnost pri delu v rudnikih je ključen strokovni kader, pa poudari Cerovac: "90 % je odvisno od tega. Šele potem pride oprema in vse ostalo." Delo rudarskega inšpektorja zajema kontrolo dela v rudniku z vidika varnosti in zdravja pri delu v skladu s predpisi, ki jih mora tehnično osebje dosledno spoštovati, pa tudi nadzor nad vplivi rudarskih del na okolje.

Najhujša nesreča, ki jo pomnimo, se je zgodila v Zagorju

Leta 2001 se je v Hrastniku zgodila hujša rudniška nesreča, v kateri je umrlo pet rudarjev. V jami Ojstro je 300 metrov globoko prišlo do večjega vdora židke mase, zato so se morali rudarji, ki so delali, umakniti na varno. Skupina sedmih rudarjev je dobro uro in pol po vdoru začela odpravljati posledice, nakar je prišlo še do enega vdora, tokrat vode z več tisoč kubičnimi metri mulja in blata. Zasulo je vse rudarje, eden pa se je uspel rešiti. Reševalno akcijo preostalih šestih rudarjev je sprva oviral zelo močan dotok vode. Enega od pogrešanih rudarjev so uspeli rešiti, bil je le lažje poškodovan, preostalih pet pa je v nesreči žal umrlo.

11. marca 1961 pa se je zgodila najhujša rudniška nesreča pri nas, in sicer v Zagorju v jami Kotredež. Rudarji so ob enih ponoči odstreljevali premogovni sloj na širokočelnem odkopu, kar je povzročilo eksplozijo metana. 12 rudarjev je umrlo na kraju nesreče, eden pa je pozneje umrl v trboveljski bolnišnici. Edini preživeli rudar je bil v času eksplozije na stranišču. V rudniku je bilo sicer takrat kar 200 rudarjev, a zaradi dobre prezračenosti jame ni bilo nevarnosti zastrupitve z ogljikovim monoksidom. Po zapisih turističnega društva Ruardi, ki v Zagorju ohranja rudarsko tradicijo, se je pogreba udeležilo več kot 300 uniformiranih rudarjev z vseh koncev takratne Jugoslavije, vsega skupaj pa naj bi tam bilo več kot deset tisoč ljudi.

Srečno!

Rudarji imajo nemalo tradicij in izrazov, ki jih poznajo in uporabljajo samo oni. Značilen rudarski pozdrav, s katerim izražajo dobre želje, veselje in spoštovanje, je "srečno!". Sreča, da rudo najdeš, in sreča, da se zdrav vrneš iz jame, pravijo v rudarskih krogih.

Muzej premogovništva Slovenije, ki se nahaja v Velenju, pa ima zbrane tudi slovenske rudarske izraze, teh pa ni malo: "Ali imaš oblečene fozekelne?" bi na primer pomenilo: "Ali imaš oblečene debele volnene nogavice?" Tradicije se rudarji držijo tudi, ko oblečejo svoje stanovske uniforme, ki jih sestavljajo črne hlače in suknjič, črna kapa in bele rokavice. Posebnost uniforme je 28 zlatih gumbov na suknjiču, ki predstavljajo starost sv. Barbare, zaščitnice rudarjev, ob njeni smrti. Rudarje lahko v uniformi vidimo na skoku čez kožo ob dnevu rudarjev.

Skok čez kožo pa je še ena izmed rudarskih tradicij, ki izvira iz 16. stoletja, zaznamuje pa sprejemanje novincev. Po prvotnem običaju so novinci morali preskočiti rudniški jašek, ko pa so te odprtine postale preširoke, je to nadomestil skok čez kožo. Koža je kos telečjega usnja z jermenom in pasovi, ki ga je imel rudar pripasanega tako, da mu je pokrival zadnjo plat. Po drčah se je na njem spuščal v jamske prostore, varoval ga je pred vlago, je zapisano na spletni strani Muzeja premogovništva Slovenije. Novinci na ceremonijo pridejo v gosjem redu, kar naj bi bil spomin na ozke jamske hodnike, ko drugače pač ni šlo. Potem stopijo na sode, pred katerim dve starešini držita kožo, povedo geslo in odgovorijo na morebitna vprašanja, izpijejo vrček piva in skočijo s soda k svojemu botru. S tem dobijo tudi zaščitnika, ki mlademu rudarju svetuje pri delu in v življenjskih stiskah. Skoku čez kožo sledijo še svečana zaobljuba, predaja ključa in svetilke, izpitje vrčka s pivom in vzklik: "Naj živi nam večno, naš rudarski Srečno!"