Samo nekaj ur po tej prireditvi je del naše skupine vklenjen pristal na policijski postaji. In to na prav spektakularen, ameriški način, kot si ga pač predstavljamo. Bili so na kosilu v lokalni piceriji, ko je pridrvelo več policijskih avtov, policaji pa so jih, popolnoma osuple in zgrožene, vrgli z obrazi na tla in vsem vklenili roke.
Kaj se je zgodilo? Nekdo od domačih gostov, ki so tudi sedeli v piceriji, je poklical policijo, ker se mu je zazdelo, da so morda teroristi.
Skoraj odveč je pripominjati, da so bili vsi aretirani temnopolti, večina iz afriških držav, nekaj iz azijskih. In prav nič jim ni pomagalo, da so bili med njimi izjemno ugledni novinarji, uredniki, vplivni lastniki medijev. Ali pa čisto sveža titula častnega občana.
Ob zdajšnjih nemirih v ZDA se je s pismom oglasil tudi igralec in nekdanji guverner Kalifornije Arnold Schwarzenegger. Med drugim piše, kako njegov temnopolti prijatelj, sicer profesor na fakulteti z nelagodjem odgovori na kakšen poznejši, večeren klic ali odpre sporočilo. Vedno se namreč boji, da bi lahko bile slabe novice o sinu, bratu, nečakih. In kako si sam, kot bel priviligiran moški sploh ne more predstavljati, kakšno je takšno življenje, vsakodnevna ameriška realnost, v kateri živi na milijone temnopoltih.
Če ne drugače, vsaj iz pop kulture poznamo zgodbe krivic, rasizma, nepravičnega obravnavanja le zaradi barve kože.
Bob Dylan je s pesmijo Hurricane v sedemdestih opozoril na zgodbo obetavnega temnopoltega boksarja, ki so ga, brez pravih dokazov obsodili za umor treh ljudi. V zaporu je preživel dvajset let, potem so ga oprostili vseh obtožb.
V filmu Hidden Figures, Skriti faktorji je verjetno večina izmed nas prvič slišala za izjemne temnopolte matematičarke, inženirke in začetnice računalništva. Vse so delale za NASO in odločilno pomagale pri pošiljanju ameriških raket v vesolje. Niso pa smele uporabljati istega stranišča kot beli uslužbenci ali puščati svojih skodelic za kavo v bližini skodelic belcev.
In tako naprej, nešteto je veliko bolj krvavih in grozljivih zgodb ameriškega rasizma. Ampak, ko gledaš in poslušaš, imaš občutek, da se je to vendarle dogajalo v skoraj že daljni preteklosti. Gre za zelo varljiv občutek. Seveda so temnopolti v zadnjih, recimo petdesetih letih veliko dobili, izenačitev formalnih pravic in statusa. Po vseh statističnih podatkih pa so daleč od vsaj približno enakopravnega položaja.
Kaj torej zbudi posnetek umora temnopoltega fanta, ki ga počasi zaduši policist? Kaj naj ob tem razmišljajo temnopolti, ki vedo, da bodo tudi iz koronavirusne epidemije izšli kot največji poraženci, ki vedo, da bodo med prvimi izgubili službo, ki vedo, da jih lahko za vsako nerodno gesto ali besedo tudi ubijejo?
Trevor Noah, televizijski voditelj satirične oddaje The Daily Show v svojem komentarju spomni na pojem družbene pogodbe. Družba lahko deluje le tako, da vsi pristajamo na neka splošna pravila, ki jih potem spoštujemo. Predstavljajte si, pravi Noah, da ste temnopolti in da prav vsak dan gledate, kako to pogodbo, ko gre za vaše pravice, družba, katere del ste, grobo krši. Zakaj ne bi torej kršili tudi vi, zakaj ne bi protestirali in razbijali in plenili, če vidite, da so vaše pravice vsak dan razbite in oplenjene.
Za proteste ni nikoli pravi čas, nikoli niso izpeljani na pravi način. Vedno znova in znova oblasti uporabljajo enake vzorce. Tudi ameriški predsednik govori o dobrih in slabih protestnikih, je na strani prvih, na druge bi poslal vojsko. Le nekaj minut po tej izjavi je nad povsem mirne protestnike poslal policiste z vodnimi topovi, solzivcem in orožjem. Samo zato, da se je lahko slikal v cerkvi, kamor sicer, po besedah škofinje, ne pride nikoli.
Delitev na slabe in dobre protestnike je bil vedno priročen izgovor za odvračanje pozornosti od glavne teme protestov. V tem primeru je to globoko zakoreninjena diskriminacija temnopoltih in vsakodnevno nasilje, ki so mu izpostavljeni.
"Streljaj na te prasce", takšno je bilo pred dnevi navodilo v vrstah NYPD, newyorške policije. Posneto in zabeleženo.
Trump in njegovi zvesti mediji tudi prodajajo povsem nepreverjene in izmišljene zgodbe, da proteste vodijo levičarske antifašistične organizacije.
Značilno in že videno, pravijo temnopolti, Ku Klux Klan je že v tridesetih prejšnjega stoletja uporabljal podobno taktiko. V Alabami, kjer so si temnopolti poskušali izboriti vsaj nekaj pravic, so razdeljevali letake, da želijo komunistični plačanci spraviti črnce v težave. Kot da temnopolti ne morejo nič narediti sami, kot da se ne morejo sami organizirati, kot da so lahko vedno samo manipulirani in da gredo zato na ceste. Težava je, da na takšno naracijo in razmišljanje pristaja tudi veliko sredinskih medijev in tudi sredinskega javnega mnenja.
Martin Luther King je leta 1963 iz zapora poslal javno pismo. V njem je med drugim zapisal, da zmerni, sredinski belci, ki so bolj predani redu kot pravici, predstavljajo enako oviru osvoboditvi temnopoltih kot beli suprematisti, tisti torej, ki mislijo, da je bela rasa nad vsemi.
To je v razmislek tudi za druga okolja, ne samo ameriško.
KOMENTARJI (371)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.