'Če si zaradi napačnih razlogov tam, je bolje, da tega ne počneš in greš domov'

Odprava dveh slovenskih alpinistov – Aleša Česna in Luke Stražarja ter Britanca Toma Livingstona se je zapisala v zgodovino alpinizma. Karakorumski sedemtisočak, ki je v zadnjih štirih desetletjih ostal neizpolnjen cilj več kot 25 alpinističnih odprav z vsega sveta, je trojica v začetku avgusta osvojila. Uspelo jim je preplezati prvenstveno 2400-metrsko smer v severnem ostenju Latoka 1 in se 9. avgusta 2018 povzpeti na 7145 metrov visok vrh ter se tako v zgodovino vpisati z drugim vzponom na ta pakistanski sedemtisočak in prvim uspešnim vzponom s severne strani. S tem se je trojica uvrstila med kandidate za zlati cepin. Prvenstveno smer so poimenovali Česen-Livingston-Stražar.

O tem, za kako zahteven vzpon je šlo, kje sta imela največ težav, pa tudi o tem, kaj vpliva na izbiro izziva, smo se pogovarjali s Česnom in Stražarjem.

Na vprašanje, kako sta izbrala lokacijo, Stražar odgovarja, da izbira območja ni bila naklučje. "Latok alpinistu zelo hitro pade v oči zaradi samih hribov in njihove višine, pa tudi zaradi sten, ki jih imajo," pravi 30-letni Stražar, ki je leta 2012 skupaj s slovenskim alpinistom Nejcem Marčičem osvojil zlatega cepina, najvišjo nagrado v alpinizmu. Latok so vrsto let poskušale osvojiti različne odprave, a neuspešno, opozarja Stražar, zato je nekaj odločitve predstavljala tudi želja, da bi jim to končno uspelo. "Če bi rekel, da ti to ne predstavlja izziva, bi se vsak alpinist malce zlagal."

Glede izbire Toma za tretjega člana odprave, pa Stražar pravi, da sta se z Livingstonom najprej srečala na Škotskem na mednarodnem srečanju plezalcev. "Tam je bila zelo dobra energija med plezalci. Name so naredili dober vtis," pravi Stražar. Nato sta se z Livingstonom še nekajkrat srečala, večinoma po naključju. Ko sta s Česnom iskala še tretjega člana odprave, se je Luka spomnil na Toma, ki je povabilo takoj sprejel. "Loterijo naših karakterjev smo zelo dobro zadeli," pravi Stražar. Izbira tretjega člana je namreč zelo pomembna. Je eden od ključnih dejavnikov, da odprava uspe. Česen dodaja: "Moraš se razumeti, in to kar šest, sedem tednov. Tudi, ko si zmatran in postaneš tečen." Glede izbire lokacije pa Česen pravi: "Ideja mi je bila všeč, a ko raziskuješ vse te neuspele poskuse, dobiš cmok v grlu. Ampak to je potrebno čim bolj odmisliti."

Želena trofeja, a težko osvojljiva trdnjava

Latok je bil za mnoge alpiniste želena trofeja, a žal se je skozi desetletja izkazalo, da je neosvojljiva trdnjava. No, skoraj neosvojljiva. Na vprašanje, kaj menita o tem, da je bilo do sedaj že toliko neuspešnih poskusov, sogovornika odgovarjata, da gre za seštevek več dejavnikov. "Gora je dovolj visoka, da je že sama po sebi zelo zahtevna. Smer je zelo dolga - 2400 metrov višinske razlike. S svojo karizmo, videzom stene je privabila že veliko alpinistov, ki so jo poskušali osvojiti, a nobenemu ni uspelo sestaviti vseh teh dejavnikov skupaj - vključno z dobro ekipo, z dobro taktiko in z relativno čim hitrejšim vzponom, saj potrebuješ dobre vremenske razmere," odgovarja Stražar in dodaja, da vse to skupaj očitno ni bilo lahko sestaviti. "Nam je uspelo, tudi z nekaj sreče. Ne moreš večkrat poskušati. Običajno te prvi poizkus zelo izčrpa. Morda lahko ponoviš še enega, ampak potem več ne gre. Hitro izgubiš celo leto," pa pravi Česen.

Kje sta imela največ težav?

"V obdobju sedmih dni se srečaš z boljšimi in slabšimi stanji. Kakšen raztežaj sem si zapomnil, pa prehod na samo sedlo, ki je bil zaprt z neko pastjo, kar je še kar normalno, a je trajal približno eno uro zahtevnega plezanja," pravi Stražar.

"Gre večinoma za strmo ledno plezanje, ne navpično. Led je bil ponekod tudi slabše kvalitete, bolj porozen. Bile so posamezne skalne pregrade - mešanica skal in ledu, ko se plezanje zelo upočasni,« zahtevnost razmer opisuje Česen in dodaja, da je ves čas vzpona večina teže plezalca in nahrbtnika na nogah. "To vse skupaj sestaviti v celoto na višini, pa je težko, te izčrpava iz dneva v dan bolj, si bolj počasen, se moraš bolj potruditi za pravilne odločitve. Tehnično ne gre za zelo težko plezanje. Najtežji del je bil najti najboljšo linijo, ki bo dovolj hitra in dovolj varna. Niso bili vsi prehodi varni ves čas. Določene dele je bilo potrebno ponoči preplezati, ko se lahko tudi izgubiš," pravi Česen in dodaja, da vrh pomeni le pol poti, zato je ključno, da ohraniš koncentracijo do samega in nato še od vrha navzdol.

Med 14. in 22. julijem so opravili dva aklimatizacijska vzpona do višine 6300 m na okoliških vrhovih severno nad ledenikom Choktoi. Potem pa jih je zajelo daljše obdobje nestabilnega vremena. V tem času se je trojica pripravljala na vzpon in se odločala o smeri vzpona.

Ključne so izkušnje, pa tudi intuicija

Na vprašanje, kako sta izbrala smer vzpona, Stražar odgovarja: "Večinoma se zanašaš na izkušnje, ki jih moraš prej pridobiti. Pomembna je kilometrina nabranih izkušenj v gorah. To je glavni vir informacij za odločitve, kje plezati. Potrebna pa je tudi prava intuicija."

"Smer vzpona smo si že v naprej dokaj natančno zamislili, nato pa smo steno dva tedna pred podvigom opazovali in spremljali dogajanje na njej. Takrat tudi dobiš dober občutek, kateri del stene je na primer popoldan, ko se vanjo upre sonce, nevaren, kateri del pa ni. Kje približno boš lahko postavil bivak in kje je nemogoče. A, ko si enkrat v steni, se dostikrat pokaže, da stvari niso optimalne. Takrat pridejo prav izkušnje, da se uspeš sproti prilagajati. Brez izkušenj zmrzneš, z izkušnjami pa lahko spelješ to stvar," je jasen Česen. "Ne narediš vedno vseh stvari optimalno. Enkrat sem zašel deset metrov na enem delu, zato smo se morali tam spustiti in poiskati pot drugje. Ko narediš prvo napako, se ne smeš prestrašiti, ampak jo moraš popraviti."

Trojica je vstopila v severni raz Latoka 1 5. avgusta sredi noči. Do višine 6500 metrov so plezali v območju severega raza, nato pa zavili desno proti sedlu med Latokom 1 in Latokom 2 (6700 m). Peti dan plezanja so dosegli vrh Latoka 1 (7145 m). V nadaljnjih dveh dneh napornega in nočnega sestopanja so varno dosegli vznožje gore.

'Če si zaradi napačnih razlogov tam, je bolje, da tega ne počneš in greš domov'

Seveda nas je zanimalo, koliko na izbiro lokacije vzpona vpliva atraktivnost lokacije – za alpiniste in za javnost? "Atraktivnost za javnost me ne zanima. Če to počneš zaradi drugih, imaš zelo slabe temelje, na katerih poskušaš to zgraditi. Ali takšna stvar ne bo šla čez, ali bo še bolj nevarna. Če si zaradi napačnih razlogov tam, je bolje, da tega ne počneš in greš domov," pripoveduje Stražar, ki ga v največji meri privlači tehnična zahtevnost nekega podviga.

"Mene zanimajo stvari, ki predstavljajo dovolj velik izziv. To je pa lahko nekaj tehnično zelo težkega na 6000 metrih, ali pa nekaj lažjega na 7000 metrih in še lažjega na 6000 metrih. En motiv pri meni je tudi ta, da ne grem plezati nekaj, kar je smrtno nevarno in predstavlja preveliko tveganje," odgovarja Česen in dodaja: "Bolj strme stene so objektivno varnejše. Ni prežečih serakov, večjih akumulacij snega." In kaj ga vleče v gore? "Moj izziv je splezati nekaj novega, nekaj težkega, tehnično zahtevnega na visoki nadmorski višini. Večja kot je nadmorska višina, dalj časa boš v steni, ker je plezanje počasnejše, večje šanse so za neuspeh. To pa je z današnjega vidika zelo vprašljivo, zato je teh odprav v višje hribe manj, ker tvegaš ogromno, da boš domov prišel praznih rok. Zame je izziv, da grem poizkusit nekaj, kjer so velike šanse, da bom prišel domov praznih rok," pravi Česen.

Tudi o motečem faktorju komercialnih odprav 

Neosvojenih vrhov in smeri je na svetu še kar nekaj. V razmahu je tudi tako imenovani alpinistični turizem. Kako gledata nanj? "Mount Everest je prvi od osemtisočakov, ki so trenutno na udaru višinskega turizma. Jaz nekako vidim te gore, kot najvišje na svetu, za vrhunske cilje - smeri je še vedno dovolj, nekatere so bile preplezane na način 'odprav', ne pa na alpski način. Problem, ki ga jaz vidim, je moteč faktor komercialnih odprav, ki zelo negativno vplivajo na samo izvedbo tvoje odprave," pravi Stražar. Česen ga dopolnjuje: "Ne da se kombinirati faktorja komercialnih odprav. Ko prideš na vrh, se želiš spustiti po najlažji poti navzdol. Na tej pa je 300 ljudi in kilometri fiksnih vrvi. To pokvari tvoj stil. To ni več alpski stil. Pomemben del vzpona je sestop, zato me Everest ne zanima."

Alpinista, ki sta že osvojila najprestižnejšo alpinistično nagarado na svetu – zlati cepin (Česen leta 2015), težav s klimatizacijo na višino nista imela. Nekaj so k temu prispevale tudi dosedanje izkušnje. "Prilagajanje na višino je čisto normalno. Z leti in s pridobivanjem izkušenj je vedno lažje. Vedno bolj sebe poznaš in poznaš odziv svojega telesa," pravi Stražar. Česen pa dodaja, da višinskih priprav neposredno pred podvigom nista imela, saj ob vseh organizacijskih in logističnih opravilih enostavno ni časa, je pa prilagajanje na višino lahko zelo naporno.

V domovino se je dvojica vrnila v nedeljo. Najbolj so se ju seveda razveselili domači. Nas pa je zanimalo, ali že razmišljata o novih vzponih? "Konkretnih načrtov še nimava. So želje, ampak zdaj je čas za regeneracijo. Telo je izčrpano," odgovarja Stražar, Česen pa dodaja: "Želje so, samo so sedaj še bolj v ozadju."