'Nikoli ne boste poročali, da sem vozila prehitro ali pod vplivom alkohola'

Generalna direktorica policije Tatjana Bobnar pravi, da je pripadnost nežnejšemu spolu nikoli ni definirala. "Vedno sem delala to, v kar sem verjela, in verjela v to, kar sem delala. Vse ostalo je izguba časa in energije," pravi.

V intervjuju nam je razkrila, kako se je znašla v pretežno moškem svetu, kakšen je njen način vodenja, kako so jo zaznamovale zgodbe zlorabljenih otrok, s katerimi se je soočala v karieri, in celo, kakšna voznica je.

Nekaj mesecev je minilo, odkar sem se tu pogovarjala z vašim predhodnikom Simonom Veličkim. Notranji minister ga je kmalu po nastopu svoje funkcije zamenjal, ker menda nista bila kompatibilna. Iz vrst SDS je prišel očitek vladi, da je na tak način naredila prostor za točno določeno osebo – za vas. Kaj pravite na to?

Odločitev ministra za notranje zadeve ne morem komentirati, lahko komentiram samo svoje. Na razpis za generalnega direktorja policije sem se prijavila, ker verjamem, da lahko s svojim znanjem in dolgoletnimi izkušnjami uspešno vodim tako zahtevno institucijo, kot je Policija, in z odličnimi sodelavci iz dneva v dan vodim to institucijo v smeri uresničevanja našega osnovnega poslanstva.

Desetletje ste bili namestnica generalnega direktorja policije, v tem času ste zamenjali kar štiri šefe. Kakšna je njihova zapuščina, kaj ste se naučili od njih?

To, da sem bila namestnica štirim generalnim direktorjem policije, si štejem v čast. Hvaležna sem za ta čas, ker je omogočil evalvacijo tako dobrih kot slabih plati. Vsak od nas jih ima, pomembno pa je, kaj se iz tega naučiš in kaj pripelješ v prihodnost – čim več dobrega, uspešnega in učinkovitega. Vse svoje predhodnike zelo cenim in spoštujem.

Najprej smo dobili prvo žensko na čelu vojske, nato še prvo žensko na čelu policije. Kaj to po vašem mnenju pove o Sloveniji? Smo dokončno podrli stereotipe, da so ženske šibkejši spol?

Ženske smo praviloma fizično šibkejše, kot osebe pa smo zagotovo enako močne kot moški. Neke meje si pravzaprav sami zarišemo v svojih glavah in ustavimo se tam, kjer smo si jih postavili. Želim si, da bi se ženske odločale za svojo karierno pot na podlagi svojih želja in ciljev, ne na podlagi meja, ki jih postavljata družba ali okolica. Verjamem v to, da je naša družba lahko uspešna, če so izpopolnjene tako ženske kot moški. Sinergija obeh je tista, ki pelje k napredku.

Pa ste se v svoji karieri, v tem pretežno moškem svetu, kdaj srečevali s seksizmom? Ste bili kdaj za kaj prikrajšani, ker ste ženska, ali pa obratno – ste bili morda prav zaradi tega kdaj v prednosti?

Na svoji karierni poti se s svojim spolom nisem ukvarjala, niti mu nisem posvečala neke pozornosti ali računala nanj. Vedno sem delala to, v kar sem verjela, in verjela v to, kar sem delala. Vse ostalo je izguba časa in energije.

Na papirju je povsem jasno, kako se vaša prejšnja funkcija razlikuje od sedanje. Kaj pa v praksi, je zelo drugače?

Prej sem to institucijo pomagala voditi, zdaj jo vodim. Vodila sem določene projekte oziroma sodelovala pri njih – od ustanovitve Nacionalnega preiskovalnega urada do vzpostavitve temeljne policijske zakonodaje, sprememb policijskih zakonov – tako zakona o organiziranosti in delu policije kot zakona o nalogah in pooblastilih policije – vzpostavili smo 24-urno psihološko pomoč, začeli smo močno krepiti socialne veščine … Zdaj je na meni, seveda, veliko večja odgovornost.

Napovedali ste, da bo vaš slog vodenja policije drugačen od vaših predhodnikov. Kakšen torej je?

Vsak ima svoj stil vodenja in tudi sama ga imam. Tisti, ki me poznajo, točno vedo, kaj zahtevam in kaj lahko od mene pričakujejo. Če govoriva o delu, je to zahtevnost tako do sebe kot do drugih, s tem povezano prevzemanje odgovornosti in neposredna komunikacija. Spoštujem in sprejemam vse običajno in tudi drugačno. Nagibam se k razvoju, napredku, k najboljši izvedbi nas samih in našega poslanstva, ki ga policija vsak dan udejanja pri svojem delu.

Ste si že kot otrok želeli postati policistka?

Kot otrok sem si želela postati pravnik, ker pravo vidim kot neko orodje pravičnosti v družbi. Med študijem na Pravni fakulteti v Ljubljani pa je mojo pozornost vzbudila kriminalistika. Preštudirala sem veliko večino takrat dostopne kriminalistične literature, tudi diplomirala sem iz področja opravljanja ogledov krajev dejanj v teoriji in praksi. Pritegnila me je ena misel, in sicer, da ura detektivov (torej kriminalistov, policistov) bije dan za dnem, noč za nočjo in udari vedno, ko nas zločini spomnijo, da naši pra-nagoni spijo pod plaščem civilizacije in na tisoče mestih udarijo na dan. Vedno sem si želela – in imela sem to moč – pomagati drugim, ljudem, ki so v stiski, kar žrtve kaznivih dejanj zagotovo so. Verjamem, da sem se takrat odločila pravilno. Ponovno bi se in vem, da sem na pravem mestu.

Kdaj pa ste potem začutili, da ste pripravljeni ne samo na delo v tej instituciji, pač pa tudi za vodenje policije?

Za vsako odločitev mora dozoreti čas, mora dozoreti človek. Po vseh letih dela v slovenski policiji na različnih nivojih in v različnih policijskih enotah sem prišla do spoznanja, da je prišel čas, da stopim na to delovno mesto in s svojim znanjem ter izkušnjami doprinesem nekaj dobrega k učinkovitejšemu delu slovenske policije.

Bili ste vodja skupine za mladoletniško kriminaliteto, v policijskih postopkih ste se pogosto srečevali z zlorabljenimi otroki, o tem ste pisali tudi magistrsko nalogo. Kako so vas te njihove zgodbe zaznamovale?

Vsak primer, kjer je žrtev otrok, ki je zlorabljen – fizično, psihično, spolno – se ti zareže v spomin in v srce. Tudi policisti smo samo ljudje. To so ganljive usode, v katere so vpleteni otroci, najšibkejši in vendar najpomembnejši člani naše družbe, za katere bi morali starši in družba skrbeti z vso možno ljubeznijo in pozornostjo. A vemo, da to ni vedno tako in da vsi nimajo take sreče. Ko obravnavaš take primere, te pravzaprav strezni uvid, kaj vse posamezniki skrivamo v sebi in kako daleč je človek pripravljen iti v tej svoji odklonskosti. Obravnava tovrstne kriminalitete me je naredila subtilnejšo in zagotovo realnejšo.

Glede na to, da so otroci najbolj ranljiva skupina in ste tudi sami mama ... Ste se kdaj znašli v dilemi, v situaciji, ko vas je zaradi storjenih kaznivih dejanj zamikalo, da bi prestopili meje dovoljenega?

Vsi smo samo ljudje, tudi policisti in kriminalisti. Seveda včasih občutiš jezo, žalost, morda tudi nemoč. Ampak kot profesionalec, veš, kaj je tvoja dolžnost. V prvi vrsti, da zaščitiš žrtev, da preprečiš nadaljnje zlorabe in nasilje, zbereš vse potrebne dokaze za morebitni nadaljnji kazenski postopek in da storilec prevzame odgovornost za svoja dejanja.

Vodenje policije ste prevzeli v času, ko so policisti stavkali, nato pa dosegli sporazum z vlado. Že takrat ste podprli prizadevanja sindikatov za izboljšanje vrednotenja dela policistk in policistov. Bi rekli, da je temu zdaj zadoščeno?

Vedno sem in bom zagovarjala stališča oz. namere obeh sindikatov, ko bodo te usmerjene v izboljšanje položaja policistk in policistov ter statusa tega plemenitega poklica. Stavkovni sporazum, ki je bil podpisan, in ob tem se zahvaljujem tako vladni pogajalski skupini kot obema sindikatoma za zelo konstruktiven in pošten dialog, prinaša rezultate, ki bodo pomagali ali že pomagajo ustrezno urediti poklicni položaj policistov in policistk, kot si ga zaslužijo, glede na to, da vsak dan izpostavijo tudi lastno varnost, da zagotovijo varnost drugim. Vlada je namenila 15 milijonov evrov dodatnih sredstev za izplačilo povečanega obsega dela za varovanje schengenske meje in obvladovanje migrantskega pritiska, tako v notranjosti države kot na meji, in zagotovo tudi to pripomore k izboljšanju materialnega položaja poklica policist. Da bomo lahko v celoti rekli, da smo naredili pomemben korak k temu, pa nas čaka še uveljavitev oz. ureditev kariernega sistema v policiji. Prepričana sem, da bomo tako z vladno stranjo kot z obema sindikatoma našli ustrezne rešitve, da vzpostavimo ustrezno motivacijsko okolje v policiji in ohranimo hierarhično strukturo, ki je nujno potrebna za organizacijo, kakršna je policija, kajti v preteklosti so se pojavile določene anomalije in nesorazmerja med delovnimi mesti. Naš namen je vzpostaviti ustrezne karierne poti za policiste, z namenom razvoja in rasti posameznika, njegovega ustreznega usposabljanja za to, da bo zadovoljen, delo pa še bolj učinkovito.

Kako pa ocenjujete trenutne razmere v policiji – kje so nujne potrebe po spremembah in kje je še prostor za izboljšanje?

Slovenske policistke in policisti vsak dan strokovno in zakonito opravljajo svoje naloge in nanje smo upravičeno lahko ponosni. Prioritete dela v letu 2019 so obvladovanje vseh oblik kriminalitete, veliko pozornost namenjamo prometni varnosti, zelo pomembno področje pa je policijsko delo v skupnosti. Partnerstvo z lokalno skupnostjo, graditev zaupanja, sodelovanja, ustrezne komunikacije, da prisluhnemo potrebam ljudi, je tisto, k čemur mora slovenska policija težiti. Poleg tega pa še graditev dobrih medsebojnih odnosov, tako znotraj kot zunaj policije, in krepitev osebnostne ter organizacijske integritete.

Zaupanje javnosti v policijo je še vedno visoko, a v policijski vrstah se soočate s kadrovskimi težavami, vse manj ljudi se odloča za delo v policiji. Zakaj mislite, da je tako, in kako bi to lahko spremenili?

Policija je institucija, ki je na vrhu lestvice, ko govorimo o zaupanju, in zaupanje ljudi v delo policije je zelo pomembno. Vse javnomnenjske raziskave kažejo na to, da ljudje v policijo zaupajo. Na to smo ponosni in na tem moramo graditi še naprej. Dejstvo pa je, da gospodarstvo, ki se je izvilo iz recesije, omogoča boljše plačilo in pogoje za zaposlitev kot policija. Zato naša aktivna kadrovska politika in promocija poklica policista temeljita na poslanstvu, ki ga policija ima. Če smo rekli, da smo plačila nekako uredili oz. jih urejamo s podpisom stavkovnega sporazuma, boljše pogoje vidimo v vzpostavitvi kariernega sistema v policiji, pa je prav poslanstvo policije tisto, za katerega želimo, da pokliče mlade ljudi, ki se bodo v njem prepoznali – naše poslanstvo je, da odkrivamo slabo, ga preganjamo, krepimo dobro, krepimo medsebojno zaupanje in pripadnost.

Dotakniva se še aktualnih tem. Direktor PU Maribor zoper šefa mariborskih kriminalistov, ki je vozil pod vplivom alkohola, predlaga uvedbo disciplinskega postopka, a boste o tem dokončno odločili vi. Napovedali ste organizacijske in kadrovske spremembe na mariborski upravi. Lahko poveste kaj bolj konkretnega?

Organizacijski in kadrovski predlogi za učinkovitejše delo Policijske uprave Maribor so v teku in ko bodo izvedeni, boste tako mediji kot javnost ustrezno obveščeni.

Kaj pa na splošno. Se strinjate s tem, da ravnanje zaposlenega, četudi v prostem času, škodi ugledu policije? Da policist/kriminalist v nekem smislu nikoli povsem ne odloži uniforme.

Javnost od policistov pričakuje neoporečno ravnanje tako v službenem kot v prostem času. Gre za veliko odgovornost. Tu moram vendarle zavzeti stališče, da ne smemo dopustiti – tako vodstvo kot družba – da bi bili policisti drugorazredni državljani. Seveda se moramo zavedati odgovornosti takoj, ko oblečemo svojo modro uniformo, vendar bo naša družba uspešnejša in srečnejša, če bo imela enake zahteve tudi do drugih poklicev, ki so prav tako pomembni in zagovarjajo neke vrednote. Vedno, ko kritiziramo družbo, se vprašajmo, kaj smo mi kot posameznik naredili za to, da bi bila naša družba boljša in bolj uspešna.

Na razpisu za novega direktorja NPU niste izbrali nobenega kandidata, odrekli ste se tudi dolgoletnemu in trenutnemu direktorju Darku Majheniču, ki je veljal za favorita. Je to jasen pokazatelj, kako visoka merila imate? Rekli ste, da pričakujete ambicioznejši pristop, torej mu očitate, da ni bil dovolj ambiciozen?

Vodenje NPU je zahtevna naloga, ki pričakuje celega človeka. Kolega Majhenič, ki se mu nisem odrekla in to ni nezaupnica njemu, je oddelal svoj petletni mandat in sedaj vodi NPU po mojem pooblastilu. Ne poznam veliko ljudi, ki bi bili takšno funkcijo sposobni ves čas z enakim elanom voditi deset let. Zato želim z novim vodstvom NPU dati nov zagon, novo energijo. Nenazadnje vsi pričakujemo, da je delo NPU kar najbolj uspešno, kajne?

In ko sva že pri NPU, v zadnjih dneh je bilo govora o nepravilnostih, ki jih je razkril izredni nadzor – od nespoštovanja rokov do občutno predolgih preiskav. Na NPU pravijo, da gre le manjše administrativne napake, ki ne vplivajo na uspešnost kriminalističnih preiskav, podali so tudi pripombe na poročilo, ki pa niso bile upoštevane. Za kako resne kršitve gre in na čigavi strani ste vi?

Vedno sem na strani stroke in zakonitosti. Omenjeno poročilo o nadzoru direktorata za policijo in druge varnostne naloge na NPU je pomembno, vzela sem ga v zavedanje, ni pa to odločilni element pri moji odločitvi glede omenjene kadrovske rešitve.

Očitke na delo policistov je slišati tudi, ko gre za južno mejo in t. i. pushbacke, torej nezakonito zavračanje migrantov in izganjanje nazaj na Hrvaško. Stojite za tem, da policisti tam delajo strokovno in zakonito?

Vedno stojim za strokovnim in zakonitim delom naših policistov,  ki spoštujejo in varujejo človekove pravice. Slovenija migrantom zagotavlja mednarodno zaščito, vsak je obravnavan individualno, dejstvo pa je, da je naloga policije preprečiti zlorabe azilnega postopka in tihotapcem ljudi preprečiti izvrševanje kaznivih dejanj z zlorabo našega sistema in okoriščanjem z usodo drugih ljudi.

Vemo, da država na mejnih prehodih načrtuje postavitev sprejemno-registracijskih centrov za migrante, s tem v zvezi so v Ilirski Bistrici že napovedali referendum. Če se bodo ljudje na njem izrekli proti, kaj bi to pomeni za ta SRC in SRC-je na ostalih mejnih prehodih?

Policija dela in bo delala z roko v roki z lokalno skupnostjo. Ti centri niso namenjeni namestitvi migrantov, zamišljeni so kot izpostava policijske postaje, za delo policistov, ko opravljajo policijske postopke npr. v zvezi ugotavljanja identitete tujcev. V teh prostorih bo gibanje omejeno, osebe bodo pod nadzorom policistov in prepričana sem, da bo tudi lokalna skupnost, če bo do tega prišlo, prepoznala, da je to dobra rešitev. Trenutno potreb za postavitev takšnih objektov ni.

Če se bodo ljudje jasno izrekli proti, takšnega centra torej ne bo?

Ne morem zatrditi, da ga ne bo. Policija bo ravnala z namenom zagotavljanja varnosti ljudi v lokalnem okolju, migrantov, ki jih bomo imeli v postopku, in tudi zagotavljanja varnosti policistov. Vse rešitve pa bomo iskali skupaj z lokalno skupnostjo.

Kaj pa prometna varnost. Ta se je z vidika najhujših posledic v januarju poslabšala, umrlo je devet ljudi. S kakšnimi ukrepi boste v prihodnje preprečevali najhujše?

Prometna varnost se je na žalost v januarju poslabšala oz. leto smo začeli slabše, kot smo preteklega zaključili. Slovenska policija je v letu 2018 izvedla 300.000 represivnih ukrepov z namenom zagotavljanja varnosti, a vsi vemo, da samo represija ni dovolj, zato velik poudarek dajemo na preventivo, na ozaveščanje celotne družbe, da smo prav vsi odgovorni za prometno varnost in stanje v prometu, na kar vplivamo s svojim zgledom in ravnanjem. Tu odlično sodelujemo z Agencijo za varnost v prometu, z nevladnimi organizacijami, Varno potjo in zagovarjamo vizijo nič.

Kakšna voznica pa ste vi?

Zagotovo ne prehitra in nikoli ne boste poročali, da bi vozila pod vplivom alkohola.

Kaj pa morda zloraba sirene in svetlobnih signalov v službenem vozilu, ko se bo mudilo?

Vedno po predpisih!

Iz različnih intervjujev, zdaj pa tudi iz moje osebne izkušnje, je razvidno, da novinarje sprejmete zelo sproščeno in toplo. Boste tako odprto z nami komunicirali tudi v prihodnje, četudi bo šlo za morebitne afere ali očitke, ki bodo leteli na policijo?

Slovenska policija ima vsak dan zelo veliko dobrih zgodb, ki jih lahko sporoča ljudem. Tu smo zaradi njih, da jim zagotavljamo varnost. Varnost je ena temeljnih človekovih pravic in svoboščin in če je ta družba varna, se lahko tudi razvija in v tem segmentu ima policija zelo veliko sporočil. Delujemo transparentno, nobenih problemov ali afer ne želimo pometati pod preprogo. Če pometaš pod preprogo, se nabere kupček, ki prej ali slej pride ven in uniči to preprogo. Naš namen je odprta komunikacija z mediji in javnostjo.

Zdaj smo vas že toliko spoznali, da vemo, da se radi šalite. Kakšni ste še sicer v zasebnem življenju? Kako preživljate svoj prosti čas? Kaj vas razjezi in kaj veseli?

Svoj prosti čas preživljam s svojimi bližnjimi, ki jih obožujem. Rada sem v naravi, rada se gibljem, rada berem, cenim življenje, cenim človeško toplino. Jezi me to, kar sem povedala na začetku o svojem stilu vodenja – nedelo, nespoštovanje, egoizem in pomanjkanje pripadnosti dobremu. Zagovarjam stališče, da ni toliko pomembno, kaj si v svojem življenju dosegel, kot to, kako se ljudje ob tebi počutijo. Moj moto je živi in pusti živeti, in to je tudi tista meja, kaj maram in česa ne.