'Če je nekdo obtožen plagiranja, naj se s tem začne čim prej soočati'

Potem ko so v Slovenskem ljudskem gledališču Celje razkrili, da je komedija Profesionalci espe, pod katero se je podpisal priznani režiser in igralec Boris Kobal, v resnici delo italijanskega avtorja Alda Nicolaja, je ponovno v ospredju javne razprave vprašanje, zakaj se v slovenskem prostoru še vedno srečujemo s precejšnjim številom primerov plagiatorstva. 

Po besedah Maje Bogataj Jančič iz Inštituta za intelektualno lastnino tovrstnih primerov očitno še ni dovolj. Moralne obsodbe, etične kazni in izguba integritete ne preprečujejo, da bi povsem izginila. Je torej težava, da jih na etični ravni ne obsojamo dovolj? "Gotovo bi se dalo narediti več," odgovarja sogovornica. 

Ob tem je za oddajo 24UR ZVEČER opozorila tudi na pomembno razlikovanje med 'plagiranjem' in 'posegom v avtorske pravice'. Prepoved plagiranja ni zapisana v nobenem zakonu, ker slednje ne pomeni dejanja, usmerjenega proti nekemu avtorju, imetniku pravic. "Plagiranje je dejanje, ko nekdo neko delo predstavlja kot njegovo, naredi dejanje proti skupnosti, svojim poslušalcem, učencem ... Medtem ko poseg v avtorske pravice pomeni, da nekdo nekaj naredi brez avtorskih pravic," pojasni.  

Glede aktualnega primera, s katerim je Slovensko ljudsko gledališče v Celju takoj seznanilo zakonite zastopnike avtorskih pravic, pa suvereno pove: "Gotovo gre tukaj za plagiat, ker je avtor tega besedila zavajal javnost, kolege, svoje poslušalstvo, saj je zatrjeval, da je omenjeno delo izvirnik in ni priznal, da se je več kot navdihnil iz nekega drugega dela. Takšno dejanje je zavržno, ni etično. Tudi sankcije so po navadi etične, kot so izključitev iz določene skupnosti, izguba integritete in podobno."  

Če bodo v nadaljnjem razpletu dogodkov ukrepali tudi organi pregona, lahko znanemu slovenskemu igralcu grozi celo osem let zaporne kazni. "V tem primeru ne bo šlo za to. Naš kazenski zakonik je izredno drakonski, od leta 1995 je tudi poseg v moralne avtorske pravice dejansko opredeljen kot kaznivo dejanje, ampak je treba pri tem dokazati večjo gospodarsko škodo," opozarja sogovornica in dodaja, da v slovenskem prostoru iz vidika zakonodaje tovrstna dejanja izredno obsojamo, ampak to še vedno ne pripomore k temu, da bi jih povsem izkoreninili. 

"Koristnost tovrstnega primera je, da o tem govorimo, razpravljamo in upamo, da bi se obsojanje tega dejanja potem razlilo tudi v druge pore življenja. Najbolj pomembno pa je, da se plagiranje ne dogaja na akademskem in novinarskem področju, kajti novinarji imate posebno odgovornost do javnosti," opozori Bogataj Jančičeva.

Kaj pa ostali odmevni primeri?

Boris Kobal pa še zdaleč ni edini, ki je posegel po plagiatorstvu. Prepisanim stavkom, odstavkom, celo stranem se v svojih magistrskih in diplomskih nalogah v preteklosti niso izognili niti politiki, akademiki in drugi znani obrazi, med katerimi so tudi Vida Žabot, Melanija Trump in Mojca Mavec. 

Zelo odmeven je bil tudi primer nemškega obrambnega ministra Karla-Theodora zu Guttenberga, ki je zaradi plagiatorstva odstopil in se umaknil iz politične sfere. V postopkih pa nato dokazal, da v njegovem primeru ni šlo za velike posege v avtorske pravice. Iz njegovega primera pa se lahko česa naučijo tudi slovenski politiki, poudarja Bogataj Jančičeva. "Predvsem tega, če je nekdo s strani javnosti obtožen plagiranja, da se s tem dejanjem začne čim prej soočati in v nekem trenutku za to tudi odstopi, se umakne iz politične sfere, razčisti dilemo, ali je posegel v avtorske pravice v svoji zasebni sferi," dodaja. Kot je znano, v Sloveniji še nismo bili priča temu, da bi nekdo, ki je bil obtožen resnih posegov v avtorske pravice ali plagiranja, za to tudi sprejel odgovornost. Sogovornica dodaja še, da si v luči novega odmevnega primera plagiatorstva želi, da bi družba dejanje obsodila in se naučila, da "ni 'kul', če nekaj vzameš in se podpišeš s svojim imenom, ampak da je to neetično, zavržno in slabo ter da se tega ne počne".