Če bi streslo ljudi v tleh

Rudarji Premogovnika Velenje iz globin Šaleške doline pridobivajo premog in skupaj s Tešom električno energijo zagotavljajo tretjini Slovenije. Globoko pod zemljo pa se dogajajo tudi nesreče, zato skušajo ves čas skrbeti za ustrezno pripravljenost. Znotraj podjetja reševalne vaje prirejajo na mesečni ravni, republiške vaje rudniških reševalnih ekip Slovenije pa se organizirajo enkrat letno na različnih koncih države. Na letošnji vaji SRRES 2024, ki je bila že 48. po vrsti, so bili Velenjčani tisti, ki so organizirali to vajo.

"Kadar pride do nezgod v jami, mi reševanje organiziramo znotraj naše reševalne čete. Če pa želimo stvar predstaviti nekoliko širše oziroma v reševanje vključiti tudi druge, moramo vajo nekoliko razširiti in zato smo se odločili za predpostavko potresa na širšem območju Velenja, ki bi imel posledice na objektih pod rudniško jurisdikcijo," je pojasnil Boris Sotler, tehnični vodja proizvodnje in praktičnega izobraževanja v Premogovniku Velenje.

Vaja je prejšnji teden tako potekala na treh lokacijah – v sami jami premogovnika, v pripadajočem vadbenem rovu in tudi na gradbišču tako težko pričakovane t. i. tretje razvojne osi, ki bo ta del Slovenije končno povezala z avtocesto.

Tri lokacije, devet ponesrečencev

Vadbeni potres z epicentrom v bližnjem Žalcu je bil kar osme stopnje na evropski potresni lestvici. Zaradi potresa je v premogovniški jami Preloge padla vlakovna kompozicija, ukleščilo je rudarje, prišlo je tudi do požara v bodočem avtocestnem predoru Konovo in do zrušitve vhoda v vadbeni rov za urjenje reševalcev. Zaradi obsega nesreče je dežurna služba Premogovnika Velenje aktivirala njihovo Jamsko reševalno službo in prostovoljno gasilsko industrijsko društvo ter obvestila regijski center za obveščanje Celje, ki je aktiviral še ostale reševalne enote.

Med vajo reševanja ob potresu so bile na treh lokacijah simulirane različne poškodbe udeležencev. V predoru Konovo, kjer je zagorelo in eksplodiralo, je eden dobil opekline po trupu in nogah, drugi utrpel resno rano z jeklenim tujkom v trebušni votlini. Tretji je doživel srčni zastoj, nekdo pa je ostal pogrešan v predorski cevi.

Na vadbenem rovu je zrušeno podporje nekomu povzročilo poškodbo vratne hrbtenice, krvavečo rano na glavi in zlom ključnice, drugi je imel zlom nadlahtnice, izpah gležnja in je kazal znake zmedenosti, slabosti ter bruhanja. Tretji je imel resne nevrološke težave in ni čutil spodnjega dela telesa. V remizi Premogovnika Velenje je zaradi padca vlakovne kompozicije eden utrpel zlom medenice in stegnenice, drugi pa zlom reber in pnevmotoraks, kar mu je otežilo dihanje. Tretji je bil hudo poškodovan z globoko rano in obilno krvavitvijo na stegnu.

Bojijo se vseh nevarnosti

Kot pravi Sotler, so sami tresenja sicer vajeni, saj se tovrstni sezmičnmi pojavi zaradi izkopavanja pojavljajo tudi v premogovniški jami. Dejanski potresi, ki so bili doslej zabeleženi v Sloveniji, pa po njegovih besedah niso imeli nekih posledic na sam premogovnik oziroma jamo. "Vseeno mislim, da tudi pri močnejšem potresu v jami ne bi prišlo do posledic. Tam smo zaščiteni, vsa podgradnja, ki kljubuje pritiskom, je zelo močna. To podporje je že narejeno tako, da zdrži velike pritiske. Morda bi se pojavile težave pri kakšnem vhodu ali pa bi prišlo do izpada električne energije, vendar imamo mi to vse zapisano v načrtih obrambe in reševanja, v skladu s katerimi nato ukrepamo," pojasnjuje.

Kot pravi sogovornik, ki je tam zaposlen že 16 let, potecialnih nevarnosti ne razvrščajo po pomembnosti: "Bojimo se vseh. Delamo v zaprtem območju v jami. Tukaj je plin, požar je lahko tudi zelo težak, saj smo omejeni na nek določen prostor. To so stvari, ki so za nas lahko tudi ne tako zelo prijetne," zmaje z glavo. "Vendar smo izurjeni, treniramo, se izobražujemo in to pripomore k temu, da smo varni. Seveda pa se lahko vedno kaj pripeti," je stvaren. V svoji reševalni četi imajo sicer 101 člana, od tega je 81 aktivnih reševalcev, ki izpolnjujejo vse pogoje, tudi Sotler je med njimi.

Gre rudarje v pogodbenem razmerju s Premogovnikom, ki opravljajo reševalno dejavnost skupaj z njihovim delom. Reševalce izberejo in usposobijo interno. "Interes je velik, izbiramo pa le tiste najboljše, saj ni vsak primeren za izbor za reševalca. Prvič, zaradi fizičnih zahtev, ki niso tako nizke, morajo biti reševalci dobro pripravljeni. Drugič, tudi zaradi drugih psihičnih lastnosti – kako se vedejo, koliko stabilni so. Gre res za izbor naših najboljših delavcev," je jasen.

Čeprav smo v preteklih letih že večkrat poročali o nesrečah v rudniku, Sotler zatrjuje, da kljub nevarnemu delu pod zemljo, težki mehanizaciji in zahtevnih pogojih, poškodb ni veliko. Pravi, da zabeležijo približno 100 poškodb na leto: "Ne gre pa za resnejše poškodbe, ampak predvsem za zvine, odrgnine, morda kakšen zlom." Glede na to, da se v jami ob delovnih dneh v treh izmenah lahko zvrsti tudi več kot 800 rudarjev, je poškodb glede na težke pogoje sorazmerno malo, vztraja: "To je zagotovo rezultat tega, da vlagamo veliko dela, denarja, energije in znanja v to varnost ter zdravje pri delu. Imamo tudi svojo službo, ki za to skrbi."

Življenja dolgujejo kolegom

Jamska reševalna četa sicer letos obeležuje 117 let delovanja. Začetki organiziranega reševanja v Premogovniku Velenje po dostopnih pisnih virih segajo celo v leto 1893, ko je v jami eksplodiral metan. Ponesrečene rudarje so na površino prenesli njihovi kolegi. Za uradni začetek delovanja čete pa štejejo 20. julij 1907, ko so imeli takratni reševalci ob navzočnosti inšpektorja prvo vajo reševanja v novih prostorih reševalne postaje. Šele takrat so imeli na voljo izolacijske dihalne aparate.

Danes imajo vzpostavljen varnostno-tehnološki informacijski sistem (VTIS), ki 24 ur dnevno spremlja vse tiste parametre v jami, ki so ključni za zagotavljanje varnosti. Izdelan imajo načrt obrambe in reševanja, v katerem so prepoznane vse potencialne nevarnosti, ki lahko nastanejo pri izvajanju tehnološkega procesa, ter vsi ukrepi za njihovo preprečevanje in sanacijo.

Člani čete so usposobljeni za delo v zaplinjenem območju in za zagotavljanje prve pomoči, zato so povezani tudi v sistem zaščite in reševanja na državni ravni. V jami imajo na vseh deloviščih in v vseh izstopnih progah nameščene dihalnike, ki so vir svežega zraka, da se lahko takoj uporabijo, če bi bilo potrebno, vsi rudarji pa nosijo za pasom tudi samoreševalni aparat.

Po reševalni vaji, v kateri so poleg velenjskih rudarjev med drugim sodelovali tudi njihovi idrijski kolegi, jamarski reševalci, predstavniki civilne zaščite, inšpektorji in zdravstveni delavci, je bilo vsem udeležencem jasno, da bodo vpleteni vsi, če bi se tovrstna nesreča v Sloveniji res zgodila. Po skupnem kosilu pa so se razšli z željo, da jih nikoli ne bi dejansko potrebovali.