Če bi Prešeren res toliko pil, bi umrl pred 30 letom

Čeprav se je France Prešeren rodil v kmečko družino, ni bil nagnjen k kmečkemu delu, je izdal Janez Dolžan z Zavoda za turizem in kulturo Žirovnica. Že kot otrok je delal veliko manj od sester, saj je mati dejala, da ne bo kmet ampak gospod oziroma duhovnik.

Leta 1824 se je prvič vrnil iz Dunaja in prišel na obisk v Vrbo na zelo vroč dan. 24-letni France je prišel do domače hiše, ki je bila zaprta on pa zelo žejen, ker je opravil dolgo pešpot. Nikogar ni bilo doma, saj je bil ravno čas žetve.

Sestra Lenka je pripovedovala, da je nekaj časa razmišljal, ali bi šel na polje do domačih ali ne. Če bi šel, bi moral delati, dobil pa bi pijačo in ne bi bil več žejen. Če bi ostal pri hiši, bi bil žejen, a mu ne bo treba delati. Žeja je na koncu le premagala lenobo.

Ko je prišel do polja, kjer so želi, so ga domači veselo sprejeli. Stopil je k materi, ki je utrujena komaj še držala srp za žetev. Vzel ji je srp in rekel: "Mati, dajte meni, bom jaz namesto vas". Bratje in sestre so ga začudeno gledali, ker doslej nikoli ni ničesar premaknil na kmetiji.

France je vedel, da je srp zoprna zadeva, s katero se lahko urežeš ali ga ukriviš in skrhaš. Ob prvem zamahu je iz strahu pred poškodbo zamahnil prenizko. Srp se je zapičil v zemljo in se malo ukrivil. Sestre so ga zafrkavale: "France nehej, sj vidš da ne znaš."

Ves jezen je še enkrat zamahnil z namenom, da bi dokazal nasprotno. Tokrat se je zelo pazil, da ne bi zamahnil prenizko in srp zopet zapičil v zemljo, zato je zamahnil previsoko in si skoraj odrezal kazalec na levi roki. Takrat je odvrgel srp in priznal, da kmečko delo ni zanj. "To je edini podatek, da je Prešeren kdaj kaj premaknil na kmetiji," je opisal Dolžan.

Veliki ljubezni posvetil dve pesmi

Po Dolžanovih besedah je tudi zmotno prepričanje, da je bila Prešernova največja ljubezen Primiceva Julija, saj je bila dejansko gostilničarjeva hči Dolenčeva Zalika, ki ji je posvetil dve svoji pesmi Povodni mož in Dekletom. V Povodnem možu je v originalu nastopala Zalika in se del prve kitice glasi: "Od nekdaj Ljubljanke lepe so slovele, al lepše od Zalike bilo ni nobene ..." Originalna pesem je bila objavljena v Kranjski čebelici.

Po nekaterih pričevanjih je bil France močno zaljubljen v Zaliko. Ob prvi vrnitvi iz Dunaja mu je vračala ljubezen, ko pa se je drugič vrnil, je že izbrala drugega. Zaradi žalosti in jeze je pozneje spremenil glavno osebo v Uršiko, ki jo je povzel iz Valvazorjeve zgodbe o Povodnem možu.

V pesmi je nalašč pustil besedno zvezo "Uršika zala", da bi se Zalika prepoznala v pesmi in videla, kaj se bo zgodilo z njo, če ne bo nehala lomiti moških src. Čakala bi jo torej tragična smrt z utopitvijo. V začetku je bil Povodni mož opozorilo le Zaliki, v modernem času pa je pesem opozorilo vsem prevzetnim ženskam, kaj se lahko zgodi z njimi, če se bodo delale norca iz "nežnih" moških src.

Povijali so ga v štručko

Dolžan pravi, da le nepoučeni Slovenci povezujejo Prešerna z alkoholom. Že od mladosti naj bi namreč trpel za okvaro trebušne slinavke, ki je nastala kot posledica tesnega povijanja kot dojenčka v "štručko". V Prešernovih časih so namreč otroke povijali tako na tesno, da so komaj dihali. Tako so jih povijali v povprečju do devetega meseca 24 ur na dan in nato še do drugega leta čez noč.

Zaradi slabe prekrvavitve in nenehnega ležanja so bile lahko posledice slabo razvita pljuča in okvara notranjih organov, predvsem trebušne slinavke. Pri večini otrok se je slinavka z leti sama od sebe pozdravila. Pri nekaterih je nastopila sladkorna bolezen, ki je takrat še niso spoznali, pri drugih, med njimi tudi pri Prešernu, pa je prišlo do trajne okvare trebušne slinavke.

Iz zapisov je razvidno, da je zdravnik na Dunaju povedal Prešernu, da ima s takšnim načinom življenja - neredna in neustrezna prehrana ter telesna neaktivnost - le še tri leta življenja pred seboj. Ko ga nekateri v modernem času javno žigosajo za pijanca, mu torej delajo krivico, ker bi umrl pred 30 letom, če bi v resnici toliko pil, kot mu prisojajo, je pojasnil Dolžan.

Za pijanca so ga označile meščanske pobožne "gospe", za katerih čare je bil povsem nedovzeten. Ko je hodil na obiske k Zaliki v gostilno, so ga zaradi pogoste prisotnosti v gostilni in njegovega rahlo sovražnega odnosa do žensk, predvsem meščank, ožigosale za pijanca. Torej, če bi jim Prešeren takrat naklonil vsaj malo pozornosti, bi se o njem sedaj drugače pogovarjali.

Že njegova hčerka, Ernestina Jelovšek, je v svojih spominih navedla, kako so ga krivično obsodili pijančevanja, saj je v vseh letih razmerja z Ano Jelovšek, le enkrat pogledal pregloboko v kozarec. Pa še to z razlogom. Dobil je namreč Anino sporočilo, da je dala Ernestino v rejo in da se sama odpravlja živet v Trst, kar je bilo zanj krepko preveč in tisto noč se je od žalosti napil.

Kot odvetnik večinoma delal brezplačno

Kot odvetnik je bil izredno iznajdljiv in pogumen, so pojasnili v Gorenjskem muzeju. Po prihodu v Kranj si je pridobil zaupanje trgovcev in obrtnikov, za katere je sklepal različne pravne pogodbe in drugo. Za ljudi, ki so potrebovali njegove nasvete in usluge, je večinoma delal brezplačno.

Denar mu torej ni veliko pomenil, čeprav bi lahko že v tistih časih dobro zaslužil. Tudi zato je bila njegova dediščina skromna. V oporoki je sobno opremo in posteljnino zapustil sestri Katri, ki je v Kranju živela z njim in mu gospodinjila, otroci so dobili zlato žepno uro. Umrl je zaradi ciroze jeter. Njegove zadnje besede so bile "Vzdignite me, zadušiti me hoče ..." Nato je umrl tiho in mirno.

Prvi portret nastal šele po njegovi smrti

O njegovem zanimivem in skrivnostnem značaju priča tudi podatek, da za časa življenja ni bil portretiran. Njegov prvi portret je nastal leto dni po njegovi smrti, na olje in platno ga je narisal avstrijski slikar Franz Kurz zum Thurn und Goldenstein. Sicer ga je ljubljanski slikar Matevž Langus večkrat prepričeval, da bi mu poziral. A mu je vedno odgovoril, da mu bo poziral, ko se bo poročil, kar se nikoli ni zgodilo, so pojasnili v Gorenjskem muzeju.

Mitov in zanimivosti o našem največjem pesniku je še veliko. Preveč za danes. Več boste boste izvedeli v Prešernovi rojstni hiši na Vrbi in v Gorenjskem muzeju, če ju obiščete.