Slovenija

Čarobna palčka UMTS

Ljubljana, 22. 08. 2001 00.00 |

PREDVIDEN ČAS BRANJA: 3 min
Avtor
Špela Šipek
Komentarji
0

Simobilova odpoved kandidature na razpisu za UMTS prinaša nekatere negativne posledice, vlada pa zaenkrat še molči.

Ko smo konec preteklega leta čakali, da ministri potrdijo predlog letošnjega proračuna, smo ugibali, od kod bodo vzeli nekaj več kot 20 milijard tolarjev, da se bo (pro)račun izšel. Prav vsi ministri so namreč zatrjevali, da ne morejo »porezati« prav ničesar več.

Kmalu je Drnovšek sklical novinarsko konferenco, na kateri je med drugim, mimogrede, omenil tudi načrtovan prihodek od koncesije za UMTS. Ni bilo povsem jasno, kaj premier res načrtuje, prihodnji dan pa je finančni minister Rop odločno in zadovoljno sporočil, da je vse OK, saj bo proračun letos pridobil 22 milijard tolarjev s prodajo koncesije prihodnjemu operaterju mobilne telefonije tretje generacije. UMTS je učinkoval kot čarobna paličica.

Da Simobil ne bo sodeloval na razpisu, je njihova legitimna odločitev. 22 milijard tolarjev resnično ni majhna vsota in Simobilovcem se zdi nepojmljivo najslednje dejstvo: s 135 USD licenčnine po prebivalcu bi bila slovenska koncesija za UMTS peta najdražja na svetu. Pa kaj? Slovenci sebe in svoje dobrine vendar visoko cenimo.Toda ta številka in odpovedovanje kandidiranja s sabo nosita več posledic.

Zgodba s Simobilove perspektive je približno taka: Vlada je prepožrešna, saj 22 milijard ne moremo preživeti. Taka investicija se nam ne bi povrnila niti v desetih letih. Ne pomagajo nam niti Avstrijci.

Telekomunikacijski trgi in posli so v hudi krizi. Razvoj ni tako rožnat kot je kazalo sprva, razlog pa tiči tudi v prevelikih investicijah, kamor sodijo tudi ogromni zneski, ki so jih nekateri operaterji (na primer v Nemčiji in Veliki Britaniji) plačali za koncesije, posledično pa se soočajo s padanjem vrednosti delnic in prevelikimi stroški. Zato sami ne moremo plačati 22 milijard. Da pa je to zmožno storiti eno samo - to je državno podjetje, ki je kar nekaj let s pomočjo monopolnega položaja kovalo visoke dobičke – bo verjetno (glede na francosko izkušnjo) slej ko prej pritegnilo pozornost evropske komisije, ki bo zahtevala prisotnost vsaj še enega ponudnika. In če bo to koncesijo dobil po bistveno nižji ceni, kot jo bo plačal prvi koncesionar…

Vlada molči, njena zgodba pa verjetno izgleda nekako takole: prodajamo koncesijo, ki bo operaterju v prihodnosti prinesla velike dobičke. Ni razloga, da je ne bi kot dobri gospodarji(!) prodali po čim višji ceni, ki je mogoča. Vsi operaterji lahko kandidirajo na razpisu, mi bomo izbrali najboljšega ponudnika. Opazovalci pa pravijo tudi takole: Če bo državno podjetje Mobitel skupaj z materinskim državnim podjetjem Telekom pripravljen plačati 22 milijard kljub temu, da je znano, da drugih kandidatov ne bo, potem je jasno, da bo naredil uslugo Drnovšku in Ropu, jim rešil proračun in s tem politično uspešnost. No, obstaja le en problem, ki pa brez 22 milijard - zasebni operaterji so pripravljeni plačati največ 6 milijard – postane velik problem. Ki ga lahko reši le druga čarobna paličica.