Čakanje na rešitev iz snežne luknje na Vršiču

Medtem ko so bile oči vsega sveta uprte v Turčijo, kjer so pogumni (tudi slovenski) kosmatinci skupaj z vodniki pod potresnimi ruševinami iskali preživele, smo mi obiskali njihove štirinožne kolege, ki so vadili iskanje v snegu. 30 z vseh koncev Slovenije se jih je ta konec tedna zbralo na Vršiču, ki ga še vedno prekriva snežna odeja. Že v četrtek so prišli tudi Čehi, čakali so še Avstrijce, zaradi akcije v tujini so se opravičili Italijani, zadržani pa so bili tudi Hrvati, saj so zasute iskali prav v Turčiji.

Besno kopanje

Tik ob sedlu, kjer se stikata cesti z gorenjske in primorske smeri, najprej manjša skupina inštruktorjev z enim izmed psov vadi bolj osnovne elemente iskanja, gaz višje po grebenu pa pripelje do glavnega dogajanja. Še preden ga vidiš, ga zaslišiš. Pri lovski koči namreč odmeva razburjeno lajanje. Nekateri psi so privezani in čakajo, da pridejo na vrsto, drugi pa so že na terenu s svojimi vodniki in inštruktorji.

Ti najprej pripravijo poligon, izkopljejo nekaj lukenj, nato pa vanjo zakopljejo t. i. markerja in zasujejo vhod. Potem se pes odpravi na iskanje, ki lahko traja kar nekaj časa: "Odvisno je od tega, koliko terena mora pes pregledati, lahko traja tudi 15 ali 20 minut. Ti pa pač tam kot marker ležiš in čakaš, da pride do tebe," pojasnjuje Martin Pavlovčič iz Gorske reševalne službe Mojstrana, ko ga ovčar češkega vodnika uspešno najde in zvleče iz luknje.

"Seveda uporabljamo tudi lavinske žolne, če bi slučajno prišel plaz, čeprav delamo na takih terenih, kjer so te možnosti minimalne. Te naprave oddajajo zvok, piske, da bi nas potem tudi ostali reševalci našli, če bi se karkoli zgodilo," pojasnjuje Pavlovčič, ki je vodnik reševalnega psa postal že pred 20 leti.

V luknjah, ki so najbližje lovski koči, izvajajo vaje kopanja: "Pes praktično ne išče, vidi, kam se marker skrije. Bistvo je, da se sam dokoplje do ponesrečenca v luknji, je tudi motiviran z igračo ali s hrano." Med vajo tako pes lahko "ponesrečenca" izkoplje sam, kar mu povečuje motivacijo in vztrajnost. To je koristno tudi za pasjo samozavest, saj zmaga, ko pride do igrače, ki jo ima marker s sabo v luknji.

Vodnik psa skupaj z inštruktorjem vaje določi individualno, glede na to, kako dober je pes in kje ima težave. Zdaj je na vrsti štiridnevni tečaj, čez 14 dni pa bo na vrsti izpit, s katerim se obnavlja licenca. Tam tudi vodnik psa ne ve, kje je skrit marker. Dobi določeno območje za pregled in 20 minut časa, da ga najde.

Pomembno je že, da pes zgolj nakaže, da je zaznal človeški vonj izpod snega in začne na tem mestu kopati, nato pa mu na pomoč priskočijo reševalci z lopatami.

V snežni luknji

Višje gor na hribu je izkopanih še več lukenj. Grobov, kot jim vodniki pravijo v žargonu. Pes ne ve, kam se bo marker skril, vodnik ga izpusti ob vznožju, nato pa mora s pomočjo svojega smrčka sam najti pot navkreber. V eno izmed njih se bo skrila Marjeta in odpravim se skupaj z njo. Nazadnje v luknjo zlezeva skupaj. Na tleh leži penasta podloga za izolacijo, da bi bilo markerju bolj udobno in topleje, vendar je deloma že prekrita s snegom.

Luknja je sicer razmeroma prostorna, v njej je dovolj zraka in nisi povsem obdan s snegom. Vseeno pa občutek, ko začnejo ostali z zunanje strani grmaditi kupe snega in modrina neba vse bolj izginja, ni preveč prijeten. Skozi nagrmaden sneg sicer prodira tudi svetloba, vendar kljub temu komaj čakaš, da zaslišiš glasno sopenje in praskanje, ki hitro preraste v besno kopanje, nato pa se kosmata kepa divje prebije do tebe in modra barva se vrne.

Štejejo minute

Pri južnem snegu lahko zadostuje že 20 centimetrov, da se zasuti ne more sam izkopati iz snežne odeje, pojasnjujeta Franc in Miran. Prvi ima delovno linijo nemškega ovčarja, ki sliši na ime Puf, Miran, ki mu vsi pravijo Vozek, pa ima terierko Lajko in štirimesečno nemško ovčarko Runo. Če človeka zasuje suh sneg, obstaja nevarnost zadušitve. Če je sneg moker, so mehanske poškodbe zaradi njegove teže pogosto nezdružljive z življenjem.

Največje možnosti za preživetje so, če pred obrazom ponesrečenca nastane zračni žep, pojasnjujeta. Nihče v gore v zimskih razmerah ne bi smel sam, najbolj učinkovita je prav takojšnja prijateljska pomoč prisotnih. Ključne so prve minute, ure so že vprašljive, čeprav se je v posameznih primerih tudi po več urah reševanje srečno končalo.

Vgrajene derezice

Poznamo tri vrste iskanja. Iskanje zasutih v snežnih plazovih, iskanje izgubljenih ali pogrešanih oseb na terenu ter zasutih ljudi pod ruševinami. Gaber Štritof je predsednik Komisije za lavinske pse pri Gorski reševalni zvezi Slovenije (GRZS).

"Najprej je treba biti gorski reševalec, nato pa narediti specializacijo – v tem primeru s kužkom. Šolanje traja tri leta. Na prvi stopnji kužek išče enega zasutega, na drugi stopnji dva zasuta na še večji površini terena, na tretji stopnji pa so poleg tega na plazu še moteči elementi, denimo nahrbtniki in drugi reševalci, ki sondirajo. Podoben program se nato izvede še na poletnem usposabljanju, ko se išče pogrešane v naravi. Ko prideta s kužkom do tretje stopnje, sta na alarmni listi. To pomeni, da te v primeru iskalne akcije aktivirajo in greš," pojasnjuje. V njihovih vrstah je največ ovčarjev in labradorcev, so tudi terierji in border colliji.

Ti psi so vajeni mraza in snega, v hribih ne boste srečali nobenega, ki bi bil oblečen v plašček ali copatke, kakršne jim lastniki natikajo na mestnih sprehodih. "Pes ima derezice že sam vgrajene," se smeji Štritof, ko opisuje strukturo pasje šape in krempeljčkov. Sam ima labradorko Kiro, ki jo je v kočo na Vršiču prvič pripeljal, ko je bila le stara štiri mesece. Prelaz je bil takrat zaradi obilice snega še neprevozen, zato so morali priti s sanmi. Ko je bila stara šest mesecev, je že opravljala prvi izpit. "Začeti moraš že zgodaj. S starejšim psom je težje, mladiča pa lahko oblikuješ po sebi. Vsak pes ima nagon po plenu, ampak ta plen moraš že zgodaj začeti vleči iz njega," pojasnjuje.

Pred kužki in vodniki pa so že nove vaje in naloge, da bodo gorski reševalci s svojimi štirinožnimi prijatelji pripravljeni, kadar koli jih bodo potrebovali. Sodelovali so pri plazu v Logarski dolini, aktivirali so jih pri domnevnem plazu na Vršiču, ko naj bi zasulo ljudi, vendar jih ni. Spodaj so čakali v pripravljenosti tudi pri plazu na Storžiču, ko je tragično odneslo tudi njihovega kolega.