Kot je za rubriko Vaš svet, ki bo na sporedu v današnji oddaji Svet na Kanalu A, povedala pisateljica in soscenaristka Bronja Žakelj, se veseli in hkrati boji dneva, ko bodo njeni ljubi znova umirali pred njenimi očmi – tokrat v filmu. "Ko sem prvič stopila na Vojkovo, v studio, kjer je bila postavljena ta naša kuhinja, joj, takrat sem rekla Marku, režiserju, dajva midva malo sesti za to mizo. Počutila sem se, kot bi se po tridesetih letih spet vrnila domov," je opisovala prve vtise s snemanja, ki ga obišče, kadar ji čas to dopušča. Film bodo posneli v štiridesetih dneh, večino do konca junija, nekaj še septembra. V sto prizorov bo zgoščeno življenje in čustvovanje deklice, ki je živela v svojem raju na zemlji na Vojkovi ulici 11, potem ko je njen oče uresničil mamine sanje in so se preselili v novo in prostorno stanovanje na Gregorčičevi ulici, pa je šlo vse le še navzdol: "Neverjetno, kako se je s fizičnim prehodom tudi zares vse spremenilo. In kako so začele stvari razpadati. Niti eno leto ni bilo naokrog, ko je mami umrla na Gregorčičevi."
Mama je umrla zaradi raka želodca, a je do konca življenja mislila, da ima čir. Prikrivanje resnice je takrat najstniško deklico tako prizadelo in zaznamovalo, da še danes ne prenese laži in razume resnico kot temelj vsega: "Resnica je kot startni blok, osnova, od katere se lahko nato poženeš naprej. Ljudje imamo v sebi toliko moči, potenciala, za katerega sploh ne vemo. In ki ga lahko potegnemo iz sebe le v najbolj ekstremnih okoliščinah, ko nas čaka najhujši boj – to govorim iz obeh svojih izkušenj z rakom. In če ne veš, koga imaš na drugi strani, niti ne veš, proti komu ali čemu se boriš. To je tako, kot če ti rečejo, da boš tekel na 400 metrov. Če te merijo v šoli pri telovadbi, boš imel slabši rezultat, kot če boš na 400 metrov tekel na življenje ali smrt."
Po mamini smrti je sledila tišina, o njej se doma niso več pogovarjali, zato pravi, da za mamo ni žalovala, da njene smrti ni izžalovala: "Takrat sem bila še premlada, premajhna in sem počela to, kar so rekli drugi. In sem bila tiho. Hitro sem razumela, da se o mami ne morem pogovarjati niti v šoli, s prijatelji, sošolci, ker pač pri petnajstih se ne pogovarjaš o mamah, kaj šele o mrtvih mamah. In tako s to bolečino ostaneš sam, jaz sem imela zelo močne občutke izoliranosti, drugačnosti, sramu." Ko se je devet let pozneje pri plezanju smrtno ponesrečil njen mlajši brat Rok, si zato žalovanja ni pustila vzeti. Njegovo smrt je občutila kot amputacijo, izguba jo je fizično bolela, potrebovala je samoto, veliko je hodila, sprehajala bratovega psa, ki ga je podedovala. "Vedela sem, da moram žalovati po svoje. Ne glede na to, kaj bodo rekli drugi, vseeno mi je bilo, kaj bodo rekli drugi. In sem si dala okvir enega leta. In sem si rekla, če bo ta bolečina po enem letu popustila, če se bom lahko vrnila nazaj – takrat sem študirala – v redu, če pa ne bo, si bom pa poiskala pomoč," pripoveduje in doda, da je ravno okoli prve obletnice prvič začutila, da je bolečina popustila, da so se najbolj ostri robovi obrusili in je lahko spet vdihnila s polnimi pljuči. Žalovanje je proces, ki traja, razmišlja Bronja Žakelj, a tako je prav, tako mora biti: "Žalovanje je bilo v vseh družbah vedno ritualizirano skozi neke prakse, običaje, samo danes ni. Saj malo že lahko žaluješ, ampak predvsem tako, da ne motiš drugih, pa da se čim prej vrneš v vsakdanje življenje. Danes živimo v instantni družbi, vse hočemo takoj, takojšnje rešitve, potešitve, zadovoljitve. Ampak v žalovanju takoj ne obstaja."
Babica Dada, ki je po hčerini smrti prevzela materinsko vlogo v življenju odraščajoče Bronje in Roka, si po vnukovi smrti ni več opomogla. Nekaj časa je še vztrajala v svojem stanovanju, nato pa doživela prvo v nizu možganskih kapi in sklenila, da se bo preselila v dom starejših občanov. "Glede na to, da je Dada vse življenje skrbela zame, se mi je zdelo, da bi morala tudi jaz na starost poskrbeti za njo. Razbremenila me je s svojo odločitvijo. Dada je bila takrat odločena, trdna in neomajna. Mogoče je tudi vedela, kakšni so moji občutki in zadržki. Rekla mi je: 'Bronja, ni govora.' Da ona bo šla v dom, da lahko pridem tja, lahko pridem vsak dan in lahko pridem tudi večkrat, samo da ona meni nikoli ne bo v breme," se spominja in sklene, da je babičin odhod v dom pomenil dokončen razpad Vojkove: "To je bila še zadnja točka. Dada je bila zadnja, ki je čuvala to našo trdnjavo, zadnja, ki je ostala, in s tem njenim odhodom tudi Vojkove ni bilo več."
Babičina smrt, tretja smrt, s katero se je Žakljeva soočila od blizu, je bila drugačna kot prejšnji dve. "To je bila edina smrt, pri kateri sem bila lahko res zraven. Jaz sem Dado držala v svojem naročju. Tako kot je ona mene držala v naročju, ko sem jaz prišla na svet, sem jaz držala njo, ko je s tega sveta šla. Težka smrt je bila, ker ji je voda zalivala pljuča, ampak to je bil hkrati eden najlepših trenutkov v mojem življenju. Mir. Popoln mir, popoln spokoj. Vse belo, belina. In Dada je šla," doživeto opisuje. Ko skupaj listava med fotografijami iz njenega otroštva, mladosti, pravi, da je še vedno žalostna. "Velikokrat razmišljam o tem, kako ljudje, ki izgubijo nekoga, lahko potem listajo po slikah in obujajo spomine in jim je pri tem lepo. Meni je pa tako tesno včasih, kot da bi me z opeko obtežil," ponazori svoje občutke. Na vprašanje, ali belo perilo še pere na devetdeset, kot jo je pred smrtjo naučila mama, prikima: "Perem. Perem, perem. Rjuhe, posteljnino, brisače perem na devetdeset. Pa celo serviser, kadar pride popravit stroj, pravi, da je to zelo dobro, da se boben prečisti, da ne pereš zgolj na štirideset ali šestdeset. Tako da jaz se tega kar držim."
Več pa v oddaji Svet, danes ob 18. uri.
KOMENTARJI (11)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.