Z redno letalsko linijo iz Münchna so deset minut pred tretjo v Slovenijo pripotovali Brižinski spomeniki - prvi ohranjeni zapis v slovenskem jeziku, ki je na devetih pergamentnih listih nastal konec 10. stoletja. V varnostnem kovčku jih nosila odposlanka bavarske nacionalne knjižnice Margot Actenkofer, ki je poudarila, da so - tokrat izjemoma, ob vstopu v evropsko unijo - popustili slovenskim željam.
"Za bavarsko knjižnico je to prvič, da gre ta pomemben rokopis iz hiše. To je eden naših najpomembnejših manuskripotv, saj vsebuje ne samo stare slovanske tekste, ampak tudi pomembne stvari za Bavarsko," je povedala Actenkoferjeva.
Besedilo Brižinskih spomenikov bo kot osrednji eksponat razstave z naslovom Rojstni list slovenske kulture javnosti na ogled med 17. majem in 20. junijem. Ob njih bodo razstavljeni še Celovški rokopis, Čedadski rokopis in Stiški rokopis. Potem ko je v eno izmed dveh vitrin vodja rokopisne zbirke NUK Mihael Glavan vstavil ta najstarejši zapis slovenščine, sta v posebej za to priložnost prirejenem razstavnem prostoru o pomenu po obsegu sicer skromne, zato pa vsebinsko izjemno bogate razstave spregovorila ministrica za kulturo Andreja Rihter in minister za zunanje zadeve Dimitrij Rupel.
Rihterjeva je prepričana, da bo razstava obiskovalcem podala izjemno simbolno nabito in večpomensko sporočilo o zgodovini vzhodnoalpskega prostora, kjer se krščanstva ni širilo le z ognjem in mečem, temveč tudi s približevanjem verskega poslanstva prebivalstvu v njegovem jeziku; sporočilo tistih, ki so s svojim delom utemeljili kulturno-civilizacijski proces, ki je tudi ta del sveta tedaj in skozi sledeča stoletja neizbrisno označil za krščansko Evropo, čeprav je v tem svojem pohodu spremenil kulturno krajino največjega dela vzhodnih Alp iz slovanske v nemško. Rihterjeva je ob tem opomnila, da se kulturni in politični okviri spreminjajo, a je prav pripoznanje tega dejstva bistveni pogoj za mirno in plodno sožitje evropske kulturne raznolikosti. Medtem ko je Avstrija človeška naslednica ljudstev iz obdobja Brižinskih spomenikov, pa je Slovenija njihova jezikovna naslednica.
Minister Rupel je poudaril izjemnost tega trenutka za mlado slovensko državo in novo članico Evropske unije ter dodal, da ne gre pozabiti, da slovenska beseda že več kot tisočletje soustvarja evropsko kulturo. Slovenije ne bi bilo brez zavesti o temeljnem pomenu kulturne in jezikovne osebnosti oziroma identitete, je nadaljeval minister Rupel. Mnogi evropski narodi so utemeljili pravico do neodvisnosti, samostojnosti in državnosti prav s pravico do svobodnega izražanja v materinem, narodnem jeziku. Ena od definicij svobode je povezana z izražanjem: "človek je svoboden, kadar se lahko svobodno izraža, s čimer uresničuje samega sebe," je še dodal.
Rupel je posebej poudaril pomen sodelovanja štirih držav, Slovenije, Nemčije, Avstrije in Italije ter štirih kulturnih ustanov - Bavarske državne knjižnice v Münchnu, Koroškega deželnega arhiva, Arheološkega muzeja v Čedadu ter NUK v Ljubljani, ki so ob naklonjeni podpori svojih držav uspele skupaj izpeljati ta kulturni projekt. Minister je izpostavil pomen stalne mešane slovensko-bavarske komisije in se kot predsedujoči slovenskemu delu mešane komisije posebej zahvalil bavarskim kolegom za prihod Brižinskih spomenikov na slovenska tla. "Bavarska gesta označuje, da bomo v skupni evropski prihodnosti dobri prijatelji in sopotniki," je zaključil Rupel.
Tretja znanstvenokritična izdaja
Ob razstavi Rojstni list slovenske kulture, s katero bodo prvi slovenski rokopisi 17. maja prvič v zgodovini na enem mestu, v Narodni in univerzitetni knjižnici, javnosti predstavljeni vsi najstarejši dokumenti slovenstva v izvirni podobi - Celovški, Čedadski in Stiški rokopis ter Brižinski spomeniki, so se na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU in pri založbi ZRC odločili za izdajo tretje dopolnjene znanstvenokritične izdaje slednjih, Brižinskih spomenikov, ki so bili zapisani med leti 972 in 1039. Dosedanje številne prošnje, da bi bili spisi razstavljeni pri nas, so bile doslej zmeraj zavrnjene.
Igor Grdina, Jože Faganel, Marko Kranjec, ki so le nekateri v raziskovalni skupini, ki se posveča spomenikom, so se strinjali, da zapisi, najverjetneje nastali na Koroškem na ozemlju okoli Vrbskega jezera, nudijo še celo vrsto odprtih interpretacijskih vprašanj. Toda eno je gotovo, so dejali: Brižinski spomeniki izpričujejo slovenskost.
Prvič izšli leta 1937
Brižinski spomeniki so prvič izšli leta 1937 pri Akademski biblioteki, nadalje leta 1968 v Münchnu, potem pa je leta 1992 že nastopila izdaja ZRC SAZU. Prav slednja je spodbudila k ponovnemu preverjanju dotedanjega znanja in dopolnjevanju z novimi, podrobnejšimi ugotovitvami, obravnavali pa so jo tudi na mednarodnih znanstvenih posvetih.
Veliki izvedenec za Brižinske spomenike, Igor Grdina, je dejal, da je zanimanje za ta dokument tako doma kot v tujini zelo veliko, vseeno pa upa, da bo naklada tretje izdaje zadostovala potrebam znanstvene in kulturne javnosti vsaj za nekaj let; študijska izdaja iz leta 1993 je namreč pošla že v nekaj mesecih. Grdina meni, da Brižinski spomeniki postavljajo še veliko vprašanj, a se ne boji, da na njih ne bodo poskušale odgovoriti tudi prihodnje generacije. Eno od novejših odkritij glede Brižinskih spomenikov je, da je bil prvi spomenik spisan v dosti manjših črkah in je bil torej namenjen branju le enega človeka, drugi in tretji spomenik pa sta napisana v večjih črkah, namenjena sta bila torej skupinskemu branju.
