Prodajalec Kraljev ulice: Malo imam okrancljano, pa kaka svečka mora goreti

Prazniki, počitnice. Ljubljana je odeta v lučke, ob sprehodu po Čopovi ulici pa si lahko za sekundo celo upamo pozabiti, da se je naše življenje v zadnjih dveh letih močno spremenilo. S fotografom s Čopove zavijeva v podhod proti Nazorjevi, pri Mestnem gledališču pa na svojem delovnem mestu Kralje ulice že kakšno uro prodaja Milan Končina. Ni sam, ob sebi ima posvojenko, psičko Tio, ki ga spremlja že zadnja štiri leta. 

Kot običajno je delo začel okoli 10. ure zjutraj. Kot pravi, ta ulični časopis vsak delovni dan, od ponedeljka do petka, prodaja skoraj od takrat, ko je začel izhajati. "Imam številko 065, mislim pa, da je prodajalcev zdaj že več kot tisoč," pove 57-letnik. Časopis običajno prodaja dve ali tri ure na dan, potem pa se odpravi domov – predvsem zaradi psičke, ki je sicer zavita v toplo odejo, a je težko dalj časa pri miru. 

Končina sicer že nekaj časa ni na ulici, saj najema sobo. "Mislim, da bi si jo lahko vsak nekako zrihtal. S socialno se da nekaj narediti," je prepričan. Na eni strani hiše si skupno kopalnico in kuhinjo deli devet ljudi, na drugi strani hiše pa jih je, kot pravi, okoli 30. 

Spomnil je na to, kako hitro se nam lahko življenje obrne na glavo. Nekoč je v najem oddajal gostilno, ki je bila v družinski lasti, nato pa se je odpravil v Avstralijo, kjer je delal na kmetiji s sadjem. Po dobrih osmih letih ni mogel več podaljšati vize, zato se je vrnil domov. Ugotovil je, da so gostilno prepisali na druge lastnike, zaradi goljufije pa je, kot pravi, ostal brez vsega. "Potem ugotoviš, da nimaš kam iti. Da si ostal na cesti," pripoveduje Končina, ki pri ostalih družinskih članih ni mogel bivati. Znašel se je v zelo hudi stiski, na neki točki je celo poskusil storiti samomor in se zdravil na psihiatriji. "V enem trenutku si na vrhu, a že čez sekundo se lahko vse uniči. Iz vsega priletiš na nič, na poden," je povedal in pojasnil, da še zdaleč ni edini, ki se mu je pripetilo kaj takšnega.

Voljo do življenja najdemo v različnih stvareh. Eden od virov motivacije je bila za Končino tudi hči, s katero je spet navezal stik. Z njeno mamo sta se razšla, še preden se je odpravil v Avstralijo, od takrat pa se s hčerjo ni veliko videl. Nekaj časa je spal pri znancih, znašel se je tudi v Rogu. Iskal je delo, kratek čas je delal v restavraciji, a kot pravi, za drobiž, s katerim ni mogel dostojno živeti. Tako se je odločil, da bo raje prodajal časopis. "Službo je bilo težko dobiti, vseeno pa sem moral nekaj sčarati. Nekako je bilo treba preživet," pravi. Sistem prodaje časopisa deluje tako, da ulični prodajalec v dnevnem distribucijskem centru kupi časopis po ceni pol evra, potem pa ga za en evro proda na ulici, pri čemer pol evra od vsakega prodanega izvoda ostane njemu. "Kar je pa tringelta, je pa tringelta," je nasmejano povedal sogovornik. 

Najin pogovor je zmotil mimoidoči, ki je Končini v roko stisnil nekaj denarja. Bil je bankovec, a številke na njem nisem videla. Zdelo se mi je nevljudno zreti. A kljub temu me je zanimalo, koliko zasluži in koliko časopisov mu uspe prodati. "Čisto odvisno, včasih ne prodam nobenega," pove s sprijaznjenim izrazom na obrazu, a doda, da jih nekateri prodajo tudi po 100 ali 200. "To se mi še ni nardil," je pripomnil v smehu. Največ, 80, sta jih s kolegom prodala pred leti, ko so ulice zavzeli protestniki, mi je ponosno zaupal. Fotografija s tistega dne krasi eno od brošur Kraljev ulice, je še dodal. 

Decembra so ljudje radodarnejši

Ne le praznične lučke, ljubljanske ulice decembra zaznamujejo tudi radodarnejši ljudje. "Do desetega decembra je bila tema. Tako – za preživet," opisuje dnevne zaslužke, a od približno 13. decembra opaža, da mimoidoči stisnejo kakšen kovanček več. "K meni pride večina takšnih, ki me že poznajo in s katerimi smo se že velikokrat pogovarjali. Pa kakšen padalec tudi prileti vmes," pojasnjuje. Kot pravi, so tisti, ki so radodarni vse leto, radodarni tudi zdaj, nekateri še bolj. "Potem pa so te padalci, ki se bodo za celo leto za nazaj odkupili," je še navihano pripomnil.  

"Doma imam malo okrancljano, malo pa more zgledat! Pa kaka svečka more goret, pa takšne stvari," je povedal o prazničnem okraševanju. Dolga leta, ko je še delal v gostinstvu, je moral sicer za novo leto in božič delati. "Gostilna je taka. Raja ima fešto, ti imaš pa drugačno fešto, ko ti švic dol teče," je povedal v smehu. Zdaj, ko prodaja časopise, se je za božič na ulici ustavil zgolj za kako uro. Kot pravi, tudi prometa ni bilo, saj so bili ljudje večinoma doma. Kako bo preživel novo leto, še ne ve točno, morda bo obiskal hčer. 

"V brezdomske programe vključenih okoli 3300 ljudi, realna številka je zagotovo vsaj še enkrat višja"

Končini je nekako uspelo poskrbeti za streho nad glavo, a mnogo je takih, ki do te točke še niso prišli. Koliko brezdomcev je v Sloveniji, je zelo težko oceniti, saj ti ljudje pogosto niso zajeti v statistikah in so praviloma skriti javnosti, nam je ob obisku Zavetišča za brezdomce v Ljubljani povedala strokovna delavka Mateja Pišorn.

"Poleg tega naše razumevanje brezdomstva presega 'odkrite', vidne brezdomce, ki spijo na prostem, ampak vključuje tudi tiste, ki spijo v neprimernih in tveganih namestitvah. To so razne garaže, vrtički, zapuščeni objekti ter stanovanja brez elektrike in/ali vode. Vključuje tudi take, ki jim grozi deložacija, in osebe, ki živijo v tveganih najemnih razmerjih," je pojasnila in dodala, da je takih v Ljubljani zaradi nedostopnosti stanovanj zelo veliko. Kot pravi, je bilo po oceni resornega ministrstva leta 2020 v brezdomske programe vključenih okoli 3300 ljudi. "Realna številka pa je zagotovo vsaj še enkrat višja, če ne še večja," je prepričana. 

Zavetišče smo obiskali prav v času kosila, pred velikimi kovinskimi vrati, ki vodijo na vrt, pa se je že začela viti vrsta ljudi, ki so prišli po topel obrok. V zavetišču jih razdelijo približno sto na dan. Pišornova je pojasnila, da jih dnevno obišče med 100 in 150 ljudi. 

Zavetišče poleg vsakodnevnega razdeljevanja hrane nudi še bivalni del. Gre za 24-urni program, ki omogoča celodnevno bivanje 28 uporabnikom. Za dodatnih 18 oseb pa nudijo možnost prenočevanja, torej bivanje med 20. in 8. uro. "Toda v času epidemije ni možno, da bi jih prenočevalo toliko. To število se je zdaj prepolovilo," je pojasnila Pišornova. Medtem ko jih lahko v zavetišču biva 20, jih lahko prespi le dodatnih devet. Z izjemno prostorsko stisko so se srečevali že pred epidemijo, ta pa je po njenih besedah le še potrdila, kako neprimerni so prostori, v katerih zaposleni delajo, uporabniki pa živijo. 

V zavetišču je pet zaposlenih in približno sedem prostovoljcev, večinoma študentov, ki opravljajo prakso v okviru Fakultete za socialno delo, pa tudi dolgoletnih prostovoljcev, s katerimi sodelujejo že vrsto let. V času praznikov se je zanimanje za prostovoljno delo v zavetišču sicer povečalo, a so, kot pojasnjuje Pišornova, prostovoljce preusmerili k drugim organizacijam, predvsem zato, ker želijo, da bi bili njihovi uporabniki čim bolj samostojni. S sabo jih vzamejo, ko gredo na primer po donacije, da jim pomagajo zlagati stvari v avto, deliti hrano in čistiti. Seveda je to odvisno od posameznika, a vsaj polovica je takih, ki so zelo veseli zadolžitev in radi sodelujejo pri aktivnostih v programu.

"Praznično vzdušje se vsekakor čuti tudi med brezdomci"

V času praznikov, ko naj bi čas preživljali z najbližjimi, se marsikdo počuti osamljenega. Med brezdomci je veliko takšnih, ki imajo neurejene družinske odnose, pri nekaterih so te rane še zelo sveže. "Tisti, ki imajo nerazčiščene družinske odnose iz bližnje preteklosti, potrebujejo več podpore in psihosocialne pomoči," pojasnjuje strokovna delavka. Toda večina jih je od svojih družinskih zgodb že zelo oddaljenih, zato jih praviloma ne stisne tako zelo. 

"Praznično vzdušje se vsekakor čuti tudi med brezdomci," še pravi Pišornova in dodaja, da se veselijo prazničnega časa. Med drugim so v okviru zavetišča sodelovali tudi pri dobrodelni akciji Božiček za en dan in prejeli presonalizirana darila. Darila so dobili vsi, ki v zavetišču živijo, tisti, ki tam samo prespijo, in večina tistih, ki jih v zavetišču dobro poznajo in ki vsakodnevno hodijo po pakete hrane. Darila je tako dobilo tri četrtine uporabnikov. V prazničnem času je tudi veliko več donacij, uporabniki pa tako dobijo veliko več "priboljškov", ki jih čez leto ni. Dobrodelnost pa je mogoče opaziti tudi med brezdomci, ki svoja darila z veseljem delijo z drugimi. "Zelo so solidarni in si stvari delijo med sabo. Včasih me kar presenetijo na tem področju," je svoja opažanja delila strokovna delavka.

"Tisti, ki so nameščeni pri nas, skupaj z zaposlenimi pripravijo praznično večerjo in povečerjajo, poskrbimo pa tudi za obdarovanje, seveda ob podpori in pomoči donatorjev, brez katerih ne bi zmogli," čas med prazniki še opisuje strokovna delavka. Hkrati so tudi uporabniki precej samoiniciativni. "Povežejo se v manjše skupine, živila dobijo od donatorjev, nekaj živil se tudi dokupi, potem pa skupaj kuhajo," je povedala. Jedi sicer pripravljajo skupaj, tudi kadar ni praznikov, trenutni meni pa je veliko bolj prazničen. "Tudi mi jemo pršut, sir in francosko solato. Če bi se slučajno zgodilo, da prazničnih jedi ne bi dobili z donacijami, se organiziramo in jih kupimo sami. Poskrbimo, da imajo ti, ki so v hiši, prijeten praznik," je dodala.

Sicer pa je epidemija položaj brezdomcev zelo spremenila in poslabšala tudi na področju praznovanj. "Pred temi čudnimi časi so se udeleževali množičnih praznovanj, nekatera izmed njih (na Taboru) so bila namenjena izključno njim, sedaj pa tega ni," še pojasnjuje Pišornova. Prireditev, ki so jih organizirali na Taboru, se spomni tudi Končina, ki pravi, da so za brezdomce, ki niso imeli kam iti, "lepo uštimali". "Pripravili so večerjo, pa kakšne tombule so bile, takšne igre. Pred leti si v kuverti dobil še pet ali deset evrov, zdaj pa tega ni več," je pripovedoval. 

"Epidemija je razmere za brezdomce izjemno poslabšala"

Končina je pojasnil, da se vpliv koronavirusa precej pozna. "Tu okoli so banke pa takšne zadeve. Večina ljudi dela od doma," je opisal okoliš Mestnega gledališča in pojasnil, da je posledično tudi prometa veliko manj. Kljub temu je letos nekoliko bolje kot lani, meni. 

Da je epidemija izjemno poslabšala razmere, v katerih preživljajo čas in bivajo brezdomci, je prepričana tudi Pišornova. "Najhuje je bilo v začetku epidemije, saj so bili kar naenkrat soočeni z dejstvom, da določenih prostorov ne morejo več nemoteno uporabljati. Dnevni centri so se zaprli oziroma delovali v zelo omejenem obsegu, javni prostori, kot so knjižnice, javna stranišča in gostinski obrati, so se zaprli, dostop do storitev in prostorov, ki so jih do epidemije uporabljali za preživljanje dneva, je bil onemogočen".

Ostala populacija je ostala doma, delo in družabne zadeve so se organizirale po spletu, brezdomci pa so iz tega popolnoma izpadli in bili še bolj izključeni.

"Razmere za brezdomce so v Sloveniji katastrofalne"

"Če stanovanja niso dostopna osebam s povprečno slovensko plačo, brez prihrankov ali z minimalnimi prihranki, potem vemo, pri čem so naši uporabniki," je dejala Pišornova in izpostavila stanovanjsko krizo. Poudarila je, da si najemodajalci sami izbirajo najemnike, in to za zelo visoke najemnine glede na bivalne razmere. "Stanovanjska situacija je res kritična," je pripomnila. Gre za problem, ki bi ga bilo treba reševati sistemsko, na državni ravni. "Konec koncev je stanovanje osnova, pravica. Ne bi smelo biti naložba, kapital ali nekaj, s čimer nekdo služi, vsaj ne, dokler ni zagotovljeno vsem," meni strokovna delavka.

"Velikokrat se zgodi, da sprejmemo nekoga, ki je povsem na dnu. Najprej uredimo dokumente, potem socialno pomoč, nato pa se tisti, ki so delovno sposobni, precej hitro zaposlijo," je pojasnila. Kot pravi, je pravzaprav veliko uporabnikov, ki imajo službe, a si z minimalnimi plačami ne morejo privoščiti dragih najemnin. Potem pa obtičijo.

Kljub temu pa poznajo tudi zgodbe o uspehu. Lani sta dva uporabnika dobila službo z nekoliko višjim plačilom, nato pa se odselila v najemniško stanovanje. "Zdaj se srečamo v Ljubljani, dobro jima gre," je dodala.

"Revščine je vedno več"

Odkar se je začela epidemija, se na zavetišče obrača vse več ljudi. Nekateri so po hrano prihajali z otroki, a ker to ni primeren kraj za otroke, so jih prosili, naj pridejo sami. "Potem pa so želeli hrano za štiri ljudi in prosili za večje količine, češ da so velika družina," je povedala strokovna delavka in dodala, da je zlasti v času zaprtja veliko ljudi ostalo brez dela. Poudarila je, da enkratni dodatki niso rešitev, saj s 150 evri ni mogoče rešiti situacije. Številni bi potrebovali tudi pomoč pri ravnanju z denarjem, saj je veliko takšnih, ki niso finančno pismeni.

Po njenem mnenju tudi zavetišča v trenutni obliki niso rešitev. "Naši živijo v 10-, 12-posteljnih sobah, to ni dolgotrajna rešitev. Najprej je treba človeku dati dostojno stanovanje, nato pa ustrezno podporo in se bo pobral," je prepričana. Nekateri namreč delajo, nato pa se vrnejo v zavetišče, kjer v kontejnerju spijo (ali pa bedijo) v sobi s šestimi drugimi. "To je nečloveško," je še povedala.