Brez lastnih prostorov, a z velikimi srci: življenja rešujejo že 100 let

Jeseniški gorski reševalci veljajo za pionirje razvoja reševanja v gorah. V Društvu GRS Jesenice jih je več kot 40, med njimi so aktivni gorski reševalci, reševalci letalci, inštruktorji gorskega reševanja, zdravniki, medicinski tehniki, vodnik reševalnega psa, pa tudi veterani in dva pripravnika za reševalca. Prav vsak od njih bi lahko povedal zgodbo o reševalni akciji, vredno objave, pohvale in zahvale. In prav danes praznujejo 100 let organiziranega reševanja v gorah.

Z obeležitvijo stote obletnice delovanja društva so začeli že lani in nadaljevali letos skozi vse leto, vrhunec praznovanja pa je bil danes, ko so na parkirišču na Stari Savi za javnost pripravili vajo reševanja z dimnika in tekmovanje v prvi pomoči.

Lani rekordno leto reševanj: aktivirani kar 19-krat

Izvajajo različna reševanja in sodelujejo v iskalnih akcijah na vseh težje dostopnih terenih. Samo lani so bili aktivirani v 19 primerih, kar pomeni, da je za njimi rekordno leto. Število reševanj se iz leta v leto povečuje, obravnavajo vse več poškodb, zlomov in zdrsov, pa tudi pogrešanih in izgubljenih oseb.

"Največkrat rešujemo pohodnike, ki so se ponesrečili ali zaplezali. Po covidu so ljudje začeli veliko bolj hoditi v gore, v naših hribih je naval največji, ko na pobočjih Golice, Rožce in Bevške planine cvetijo narcise. Zelo je narasla tudi populacija turnih smučarjev, a pri nas so, z izjemo Golice, vzpetine za turno smučanje dokaj varne. Zadnji dve leti imamo novo ferato skozi sotesko Dobršnik nad Hrušico in tudi v njej smo že imeli reševalno akcijo. Zlomi, zvini, tudi kakšna gozdarska nesreča pride, pa epileptični napad in zastrupitev z gobami ... Nimamo pa toliko stenskih reševanj, prav tako še nismo obravnavali kačjega pika," pojasni Miha Novak, poklicni gasilec, ki je v vrste društva GRS Jesenice vstopil leta 2011, zadnjih šest let pa je tudi gorski reševalec inštruktor. 

Nore ideje pohodnikov in sreča v nesreči

Nesrečam, pri katerih posredujejo, po njegovi oceni večinoma botrujejo slaba obutev, neprimerna psihofizična pripravljenost in zakasnitev, torej da pohodnike ujame tema. "Marca leta 2022 smo v Peskah, predelu Mežakle nad smetiščem, reševali študente iz Ljubljane, ki so imeli noro idejo – ob 17. uri so se podali od železniške postaje čez Mežaklo proti Radovni na zasebno zabavo. Dekle je šlo naokoli, da je peljalo hrano in pijačo, štirje fantje pa so se podali čez. Vedeti morate, da je takrat ob 18. uri že tema, oni pa so bili brez primerne opreme. Nad deponijo Mala Mežakla, na višini 700, 800 metrov, je bil sneg, predel na zaključnem delu postane skalnat, zelo prepaden in nevaren. Bili so sicer tik pred vrhom, a so se zaplezali, izhoda ni bilo in poklicali so nas na pomoč. Locirali smo jih s pomočjo čelnih svetilk in jih v dveh spustih rešili ter pospremili v dolino," se spominja.

Srečno se je končalo tudi reševanje turnega smučarja, ki je na svežem snegu na planini Seča zapeljal na ledeno zaplato, nerodno padel na hrbtenico ter si poškodoval vretenca. "Vreme je bilo zelo slabo, helikopter je bil že v Krnici, pod Kriško steno pa je naletel na snežno nevihto. Mi smo krenili peš in tik preden smo prišli do njega, ga je pobral helikopter, čez minuto pa se je nebo popolnoma zaprlo. Le malo pozneje bi ga torej morali hudo poškodovanega reševati peš na nosilih, kar bi se močno zavleklo."

Ko klic na pomoč prekine miren družinski večer

V času povečanega števila planincev v Karavankah imajo v Društvu GRS Jesenice od konca aprila do konca junija redno dežurstvo vsak vikend – ekipe po pet ali šest reševalcev, med katerimi sta vedno en inštruktor in zdravstveni tehnik oz. zdravnik. 

In ker nesreča nikoli ne počiva, se jim je že velikokrat zgodilo, da je telefon zazvonil in prekinil miren decembrski večer v družinskem krogu ali velikonočni zajtrk. "Na sveti večer leta 2022  smo reševali ilegalne prebežnike, ki so malo pod sedlom Rožce obtičali v metru novega snega. V tistem mrazu so bili v teniskah in kavbojkah, tako da smo jih pospremili do našega vozila in jih predali v tople roke Policiji. Istega leta na silvestrovo smo se ob 21. uri odzvali na epileptični napad ... Ne samo v sezoni, zgodi se tudi takrat, ko najmanj pričakuješ. Pride klic in mi se z veseljem odzovemo, zato smo tukaj," o njihovem poslanstvu z nasmehom govori naš sogovornik, ki sta ga za hribe navdušila starša. Tako je bil pri 13 letih že prvič na Triglavu.

Največ reševanj na Golici: ko cvetijo narcise, najlepša, pozimi pa zelo nevarna 

Jeseniški gorski reševalci največ reševanj opravijo na Golici, ki pozimi velja za nevarno zaradi proženja snežnih plazov. Tam so se na primer srečali s pohodnikom, ki je bil v supergah in trenirki, namesto nahrbtnika pa je imel darilno vrečko s pijačo in oblekami. Takšnih primerov je občutno preveč, odkima Novak.

"Ni problem pomagati ob kateri koli uri. Razumem – alpinistu se lahko odkruši kamen, mu pade na glavo, lahko se poškoduje pri hoji, ampak da dobim na Mangartu človeka v sandalih, brez nahrbtnika, čelade in opreme ... ali pa na Prisanku, že nad Oknom, človeka v natikačih ... pa na vrhu Praga nekoga, ki gre s Triglava v kratkih rokavih, klobučku, sandalih, s torbico, ki tudi za na sprehod okoli Blejskega jezera ni ... take bi bilo pa v primeru reševalne akcije treba sankcionirati. Tiste, ki za 5- ali 6-urno turo ostanejo dehidrirani, in tiste, ki so pozimi neprimerno opremljeni in obuti," je jasen.

Živo se spominja tudi klica na pomoč ob udaru strele na Kredarici. "Sestra je ravno zaključila študij v Ljubljani in ko sem se vračal domov, mi je zazvonil telefon. Klical me je načelnik postaje GRS Mojstrana Iztok Arnol in rekel, da me nujno potrebuje. Vprašal sem ga, koliko reševalcev potrebuje in rekel je: Miha, čim več! Takoj sem poklical na interventno številko 112, na regijski center Kranj in odredil, da se dobimo ob 7. uri na naši postaji, da pripravimo opremo. Kljub nevihti se je nabralo kar lepo število reševalcev. Ob pol osmih smo imeli v Kovinarski koči v Krmi organiziran štab, kjer smo se odločali, ali bo treba iti peš, ampak na srečo se je dobro izšlo, helikopter je v megli našel eno luknjo in tiste najbolj poškodovane odpeljal v UKC Ljubljana."

Najtežje reševanje zanj pa je bilo 5. junija 2022, ko se je na Golici smrtno ponesrečil njegov dober prijatelj. "Tudi to spada zraven, s tem se moramo pač sprijazniti," pripomni. 

Vsakoletna usposabljanja, vaje, tekmovanja in srečanja

Reševanje življenj pa ni edino delo reševalcev Društva GRS Jesenice, med letom morajo namreč opraviti tako letno kot zimsko usposabljanje, kjer pod vodstvom inštruktorjev vadijo tehnike reševanja in usklajenost delovanja v primeru aktivacij. 

"Svoje znanje primerjamo z drugimi društvi na različnih tekmovanjih in srečanjih, vse pogosteje pa tudi na skupnih vajah z gorskimi reševalci iz Beljaka, s katerimi si delimo mejo v Karavankah. Poseben del namenjamo reševanju s helikopterjem – za to imamo usposabljanja po posebnih modulih – in reševanju z žičnic. Izvajamo tudi dežurstva na različnih prireditvah in dogodkih (sankaške tekme, pohodi, gorski teki ...), rešujemo pa tudi na smučiščih," pojasnjujejo v društvu, ki mu sicer predseduje Igor Potočnik.

'Ne moremo se vrniti v svoje prostore, ker jih nimamo'

Poleg vsega tega morajo nenehno posodabljati opremo za reševanje. Če hočejo reševanje opraviti varno in zanesljivo, morajo uporabljati brezhibno in zelo drago tipizirano reševalno opremo, del katere morajo kupiti z lastnimi finančnimi sredstvi. 

Ob vsem tem pa še vedno ostaja grenak priokus. "Kljub vsem velikim obljubam, kako je gorske reševalce treba podpreti, se z reševalne akcije ne moremo vrniti v svoje prostore, ker jih nimamo. Prostore imamo namreč v navadni garaži, ki je pozimi ledeno mrzla, saj je neogrevana, v njej nimamo vode, nimamo sanitarij in zgolj dobri volji kolegov gasilcev z GARSa se lahko zahvalimo, da imamo pozimi vsaj sestanke na toplem v njihovih prostorih," so razočarani.

Svoje poslanstvo seveda opravljajo ob rednih službah in povsem brezplačno. "Gorski reševalci smo običajni ljudje, za nekatere pa vendarle čudaki. Smo namreč ljudje, ki smo pripravljeni vložiti ogromno časa in energije za to, da najprej postanemo gorski reševalci, da potem lahko v svojem prostem času, brezplačno, na račun svojega zasebnega življenja in drugih posvetnih užitkov, rešujemo nekoga, ki kliče na pomoč. Kljub temu to še vedno delamo z veseljem in z velikim srcem. Že 100 let," še pravijo v Društvu GRS Jesenice.