Brez čebel tudi nas ne bi bilo, a tudi čebele se soočajo z vse večjimi izzivi

Slovenija si že od leta 2014 prizadeva, da bi 20. maj razglasili za svetovni dan čebel. Odločitev se pričakuje še letos in tako bi lahko prvi svetovni dan čebel praznovali prihodnje leto.       

Brez čebel tudi nas ne bi bilo. Njihova vloga je še kako pomembna, a se soočajo z veliko izzivi, na primer podnebnimi spremembami in slabimi praksami v kmetijstvu.  "Vsaka tretja žlica hrane, ki jo pojemo, je plod opraševanja čebel,'' je opozoril predsednik Čebelarske zveze Slovenije Boštjan Noč in dodal, da je pomembno, da se ves svet en dan v letu zave pomena čebel.

Zakaj sploh 20. maj? 

Na Statističnem uradu (Surs) pojasnjujejo, da se je 20. maja pred več kot 270 leti rodil pionir sodobnega čebelarstva Anton Janša (1734–1773). ''Bil je akademsko izobražen slikar in čebelar, prvi učitelj čebelarstva na cesarskem Dunaju. Napisal je dve odmevni strokovni knjigi (v nemščini): leta 1771 Razpravo o rojenju čebel, pozneje pa še Popolni nauk o čebelarstvu. Obe sta prinesli v tedanje svetovno čebelarsko znanje veliko novosti in ovrgli precej tedanjih krivih naukov,'' so zapisali in dodali, da je Janša kot čebelar znan po spremembi velikosti panjev in njihovi obliki, ki je omogočila skladanje panjev v blok. Cesarica Marija Terezija ga je imenovala za stalnega učitelja čebelarstva na novi čebelarski šoli na Dunaju.

''Ker je bil tudi izjemen slikar, je panjske končnice, to so stranice nekdanjih čebeljih panjev, tudi poslikaval s kranjskimi motivi. Na končnicah prevladujejo predvsem poslikave, slikane z oljnimi barvami, ki prikazujejo človeške slabosti, posvetne motive ter slike, ki smešijo določene poklice.'' 

Čebelarstvo, danes v Sloveniji tradicionalna kmetijska dejavnost, je bilo v pisni obliki prvič omenjeno in tudi obširno predstavljeno v Slavi vojvodine Kranjske. Valvazor piše, da je 'tu v deželi videti posebne hišice za čebele'.

Prireja medu pri nas in po svetu 

V Sloveniji se po podatkih Statističnega urada s čebelarstvom ukvarja več kot 10.000 čebelarjev, ki v povprečju čebelarijo s po 16 panji čebel. Po številu čebelarjev na 1.000 prebivalcev je Slovenija s skoraj petimi čebelarji na 1.000 prebivalcev v samem vrhu držav članic Evropske unije. 

V EU je po zadnjih podatkih sicer več kot 600.000 čebelarjev. Leta 2015 so pridelali skoraj 270.000 ton medu, vendar to zagotavlja le okrog 60-odstotno samooskrbo. Povprečno ima čebelar v EU 26 panjev. Največji čebelarji so v Španiji (povprečno več kot 103 panje na čebelarja),  najmanjši pa na Irskem (povprečno pet panjev na čebelarja), navajajo na Sursu. Na svetu se po ocenah FAO v zadnjih letih pridela več kot 1,5 milijona ton medu. V zadnjih letih se prireja medu močno povečuje predvsem v Aziji, v Evropi pa nekoliko upada. 

V Sloveniji se po podatkih statističnega urada poraba medu povečuje. Od leta 2000, ko je ocenjena poraba medu na prebivalca znašala  nekaj več kot 1 kilogram, se je v zadnjih letih povečala na približno 1,4 kilograma. Povečuje se tudi uvoz medu, saj je domača prireja medu manjša od skupne porabe. V zadnjih letih uvozimo največ medu iz Nemčije, izvažamo pa ga na Kosovo in na Japonsko. 

Pridne čebelice 

Za vsak nabrani kilogram medu obišče čebelja družina več kot 4 milijone cvetov in pri tem preleti skoraj 200.000 kilometrov (kot če bi petkrat obletela svet). Slovenske čebele so torej ob nabiranju medu v letu 2016 preletele tako razdaljo, kot če bi več kot šestmilijonkrat obkrožile zemljo.