Branko Masleša: Namen tožbe je ustrahovanje kolegov sodnikov

Da ni nobene zakonske podlage za takšno tožbo, meni tudi njegov odvetnik Emil Zakonjšek. 134. člen Ustave RS, ki se nanaša na imuniteto sodnika, pravi – nikogar, ki sodeluje pri sojenju, ni mogoče klicati na odgovornost za mnenje, ki ga je dal pri odločanju v sodišču. Citirana odločba prvega odstavka tega člena pojasnjuje neutemeljenost odškodninskega zahtevka sedanjega poslanca Janeza Janše zoper sodnike, ki so sodelovali pri sojenju v tako imenovani zadevi Patria.

Prav tako ni nobene druge zakonske podlage za tovrstne zahtevke. Vsako drugačno stališče bi pomenilo neustaven poseg v sodniško neodvisnost, ki je eden od ključnih temeljev pravne države, zato ocenjujem, da tak zahtevek ne more imeti sodnega varstva, je za našo spletno stran povedal odvetnik Zakonjšek, ki bo na sodišču zastopal Branka Maslešo.

Pravite, da vas sodni proces, ki vas čaka prihodnji teden, ne skrbi. Janez Janša zaradi afere Patria toži štiri sodnike in nekdanjo državno tožilko, od vseh vas pa zahteva 900 tisoč evrov odškodnine. 

To je sicer res, vendar ne bi bil iskren, če bi dejal, da me ta kafkovsko absurdni sodni postopek ne obremenjuje. O podrobnostih te tožbe ne bi želel razpravljati, saj me še vedno zavezuje kodeks sodniške etike, ne glede na to, da sem zdaj že v pokoju. Lahko pa rečem, da pričakujem jasno sporočilo, da se s takšnimi tožbami ne da ustrahovati sodnikov. Gre zgolj za poskus spodbujanja oportunistične drže sodnikov pri sojenju oziroma njihovo ustrahovanje in discipliniranje, če ne bodo sodili v skladu s pričakovanji.

Nekdanji predsednik vlade pravi, da je šlo za politično motiviran sodni proces, zato zdaj odškodninsko odgovornost pripisuje sodnikom, ki ste bili kakor koli vključeni v odločanje o tej zadevi. Poleg vas še sodnik Milan Štrukelj, sodnica Barbara Klanjšek, ki je obtožencem sodila na prvi stopnji ter vrhovna sodnica Vesna Žalik. Janša poleg sodnikov toži še nekdanjo državno tožilko Branko Zobec Hrastar, ki je zdaj odvetnica. In državo.

Lahko rečem le to, da gre za tožnikove projekcije in namišljene očitke, v bistvu za zamenjavo teze, česar v tem trenutku ne želim komentirati. Vsa stališča bomo predstavili na sojenju. Sem pa prepričan, da bodo te tendence ustrahovanja sodnikov ostale jalove.

Omenili ste, da so v naši družbi v zadnjem času očitno dovoljena prav vsa sredstva za diskreditacijo ljudi, in da bolj kot so absurdne laži, bolj se širijo. Verjetno ste imeli v mislih tudi vašo afero, ko so vam očitali, da nimate ustrezne izobrazbe oziroma da imate celo ponarejeno diplomo Pravne fakultete v Sarajevu. 

Ja. Opažam ta trend, ki kaže, da je kar neustavljiv. Tudi sam sem bil mnogokrat tarča takšnih napadov. Zanimivo se mi zdi, da so gonilna sila za razširjanje tovrstnih laži določeni politiki, ki naj bi bili nam državljanom za vzor. Širijo laži, da te razvrednotijo kot človeka, v mojem primeru kot sodnika, hkrati pa vnašajo nezaupanje v sodni sistem. In to je bil po mojem prepričanju tudi osnovni cilj teh diskreditacij. Resnično sem ogorčen nad tem, s kakšno lahkoto politiki objavljajo neresnice in blatijo ljudi, ki jim nastane nepopravljiva škoda. Še bolj pa me je osupnilo spoznanje, sodnik je namreč zavezan k resnici, da so nekatere izmišljotine prišle tudi iz sodniških vrst.

Ko sva januarja delala intervju na to temo, v katerem ste razkrili tudi vse dokumente glede vaše izobrazbe, ste mi dejali, da boste o tožbah razmišljali po tem, ko se boste upokojili. Kakšno odločitev ste sprejeli? Boste tožili koga? 

Čeprav mi je bila z lažnimi objavami povzročena nepopravljiva škoda, sem se odločil, da bom svoj bivanjski čas, ki mi je še na voljo, raje posvetil stvarem, ki me izpolnjujejo in osrečujejo, zato se s tožbami ne nameravam ukvarjati. Samo vznemirjal bi se, tako pa bom ta čas raje posvetil ljudem, ki jih imam rad in s katerimi lahko kakovostno preživljam svoj čas.

Vaša žena bo zagotovo vesela te odločitve, ker to pomeni, da boste več časa doma in se ne boste več ukvarjali s pravom ... 

Verjetno imate prav. Z ženo se prav zdaj privajava v skupno upokojensko življenje, poročena sva že 44 let, zdaj sva oba doma in življenje nekoliko drugače teče. Sicer je tudi ona pravnica, bila je sodnica, še prej tožilka. Znova in znova spoznavam, da je topla in razumevajoča oseba, ki mi je vseskozi stala ob strani. Rada imava življenje na obali. Sva se pa po 17 letih morala posloviti od najinega kužka, tako da še vedno žalujeva za njim.

Kako je po več kot štirih desetletjih dela v sodniških vrstah zdaj videti vaš dan? Kaj vse počnete? 

Brezskrbne upokojenske dni sem slabo začel, saj me je covid za kar nekaj časa položil v posteljo. Sicer pa še vedno zgodaj vstajam, veliko hodim, vsak dan več kot šest kilometrov, telovadim, rad berem, igram šah. Rad preživljam čas z družino, imam dva sinova, vnukinji, ki ju večkrat vozim na različne interesne dejavnosti, tako da dan kar hitro mine. Dolgčas mi ni.

Pravite, da v življenju ničesar ne obžalujete. To je res lepa statistika, glede na to, da nas večina obžaluje kakšne naše odločitve in bi marsikaj spremenili, če bi šli še enkrat po isti poti. 

Ne, ničesar ne obžalujem pri svojih 70-ih letih. Morda bi ob današnjem vedenju nekatere stvari naredil drugače. Hvaležen pa sem za vse, česar sem bil deležen v življenju.

Bi sodniki drugače sodili, če bi bili tudi sami kdaj žrtve kaznivih dejanj?

V Sloveniji vlada vsesplošno nezaupanje v sodstvo. Veliko kriminalnih dejanj na sodiščih pade v vodo, kar nekaj imamo primerov, ko so odmevne zadeve zastarale, včasih dobimo vtis, da imajo pravice na sodiščih samo obtoženci, ne pa tudi žrtve kaznivih dejanj ... Zakaj je sodstvo tako na slabem glasu? 

Da vlada precejšnje nezaupanje, ki se še umetno spodbuja, in se ne nanaša samo na sodstvo, pač pa na vse institucije, drži. Določene slabosti v sodnem sistemu so, marsikaj bi se še dalo izboljšati, na čemer se tudi dela. Je pa na drugi strani tudi res, da v javnosti vedno izstopajo samo ekscesni primeri, ki se potencirajo in potem izpade, kot da je ogromno takšnih primerov in da je vse narobe. Celotno sodstvo zapade pod to oceno. Tisto, kar je dobro, pa ostane skrito, ne govori se o številnih dobrih praksah. Tako je treba ohranjati zdravo mero pri teh presojah.

Večkrat lahko poslušamo žrtve kaznivih dejanj, ko opisujejo, kako se počutijo na sodnih obravnavah, da sodniki nimajo pravega odnosa do njih, da ne razumejo njihovih stisk, da se vse fokusira na pravice obtožencev, na pravice žrtev pa da se pozablja. Ob tem se oškodovanci tudi sprašujejo, ali bi se sodniki drugače obnašali, če bi bili tudi sami kdaj žrtve kaznivih dejanj. Bi imeli enak odnos do storilcev kaznivih dejanj, bi enako sodili? 

Zakonodaja omogoča vodenje pravičnih postopkov, vendar tudi po človeški plati morajo sodniki imeti pred očmi pravice oškodovancev. To se čuti tudi v sodnih postopkih. Gre pa tu bolj za vprašanje empatije, sposobnosti vživljanja v položaj drugega. Vendar to ne pomeni, da mora imeti sodnik tudi sam osebno kakšno takšno izkušnjo. Ker če jo imaš, potem si lahko tudi pristranski. Po drugi strani pa sodniki seveda nismo roboti in ne sodimo kot roboti. Vsekakor pa je ključno, da smo sposobni razumeti drugega, kar pa nujno ne pomeni, da mu daš prav.

 Ljudje težko razumejo, da sodniki na podlagi istih dokazov, izrekajo povsem različne sodbe. Poglejva primer štirih umorov v Tekačevem. Po 25 letih še nobenega sodnega epiloga. Obtoženca za ta zločin so zaradi drugih kaznivih dejanj aretirali že skoraj v vseh sosednji državah, ga obsodili zaradi trgovine z drogo, ga poslali za rešetke. Pri nas pa se zadeva vleče že četrt stoletja. Pa ne samo to. Zdaj so dokazi, ki so bili 25 let zakoniti, postali celo nezakoniti. Ker so sodniki odločili, da odredba za hišno preiskavo ni bila dovolj obrazložena. Kako naj ljudje potem zaupajo v pravosodje? 

Na to vprašanje lahko dam le splošen odgovor. Namen kazenskega postopka je ločevanje krivih od nedolžnih in kaznovanje krivih, ob doslednem upoštevanju človekovih pravic udeležencev v postopkih. Pravo je dinamična kategorija in se pogled na vsebinsko udejanjanje človekovih pravic vseskozi razvija. Upoštevati je treba razvoj prava in zahtevnejše kriterije, ki jih je v svojih odločbah vzpostavilo Ustavno sodišče, tudi glede obrazložitev utemeljenih razlogov za sum pri izdaji sodnih odredb za hišne preiskave. Ta merila glede obrazložitve so danes zahtevnejša kot pred 25 leti. Spreminjajo pa se tudi kriteriji glede pravic, ki jih je treba zagotoviti tudi obdolžencem pri obravnavi kaznivih dejanj.

Seveda pa ni sprejemljivo, če sodni postopek, ne glede na objektivne zadržke, traja 25 let, ker se potem porajajo vprašanja, ki se sicer ne bi, če bi bilo sojenje zaključeno v razumno sprejemljivem času.

Točno to. Če bi sodniki o štirikratnem umoru razsodili v nekem razumnem obdobju in če bi bil obtoženi spoznan za krivega, bi danes verjetno že odsedel zaporno kazen. Tako pa se po 25 letih od zločina pogovarjamo, da so mu bile leta 1997 kršene pravice do nedotakljivosti njegovega stanovanja. Ker so mu kriminalisti zasegli športne copate, ki naj bi po mnenju policije in tožilstva pustili sledi na kraju zločina. Ob tem pa se nihče ne vpraša, kakšne pravice so bile morda kršene sorodnikom štirih ubitih ljudi, ker za zločin nikoli ne bo nihče odgovarjal. Namreč, za morebitne sostorilce umorov je zadeva spomladi letos že zastarala. 

Razumem vaš pogled, vendar naši zakoni, in če želite, tudi zakoni vseh civiliziranih držav, predvidevajo številne varovalke z namenom, da sistem kaznuje storilca le, če je na stopnji gotovosti dokazano, da je storil kaznivo dejanje. Naloga sodnika je, da razsodi, kar pa ne pomeni nujno, da tudi obsodi.

Da ne govorim o tem, da so bile na podlagi teh istih dokazov že izrečene povsem različne sodbe. Kamenik je bil enkrat obsojen samo za dva umora, za druga dva ne, drugič je bil spoznan za krivega vseh štirih umorov, nato oproščen za vse štiri umore. Ljudje takšne skrajnosti pri izrekanju sodb težko razumejo. Nobena sodba sicer ni postala pravnomočna, sodni proces je namreč še vedno na začetku. Znova naj bi se začel prihodnji teden. In to na isti dan kot se začne sojenje vam sodnikom ... 

Takšne sodbe z diametralno nasprotnimi izidi ne prispevajo k ugledu sodstva. Vendar so tovrstni primeri izjeme, ki jih ne bi smelo biti. Razumem pa, da to ljudje težko dojamejo.

Težko je razumeti tudi druge napake, ki se dogajajo pri odmevnih sodnih procesih, ko gre za huda kazniva dejanja. Recimo, sojenje za trojni umor v Gerečji vasi, ko je bil storilec na ptujskem sodišču obsojen na dosmrtni zapor, sodba pa je bila nato razveljavljena. Ker naj bi o njej odločalo šest namesto pet sodnikov, pomotoma še rezervni sodnik porotnik. Je dopustna takšna šlamparija? 

Ne glede na to, da je šlo z vidika teže kaznivega dejanja in kazenske sankcije, ki jo je treba izreči, za zahtevno zadevo, gre že na prvi pogled za težko razložljivo procesno napako, ki se ne bi smela zgoditi. Je pa ta napaka po svoji naravi tako specifična, da sem trdno prepričan, da se tudi v drugih postopkih ne more več ponoviti.

Ampak, ker se ne znajo prešteti v sodni dvorani, se mora potem sojenje ponoviti, vsi udeleženci morajo znova čez mučni sodni proces, ljudje znova podoživljajo stiske, da ne govorim, da vsem znova nastanejo spet novi stroški, tudi za obrambo, za zagovornike. Včasih kakšna zadeva pade celo zaradi banalnih napak kot je recimo ta, da sodnik na obravnavi ni podučil vseh udeležencev o njihovih pravicah. Recimo priče. Tudi to smo že videli ...

 Zakaj se sodbe razveljavljajo kot po tekočem traku, zakaj se ne razsoja na drugi stopnji?

Če se vrneva nazaj k sodbam. Veliko je razveljavljenih sodb na drugi stopnji, torej na višjih sodiščih. Tudi zaradi postopkovnih razlogov, kot je recimo ta, da neka priča ni bila zaslišana, pa bi po mnenju višjih sodnikov morala biti. Zakaj se v takšnih primerih ne sodi na drugi stopnji, se opravi zaslišanje te priče in se presodi, ali to kakor koli vpliva na razsodbo. Ne pa, da vse večinoma vse zadeve vračajo nazaj na prvo stopnjo, ves proces se začne znova, vsi udeleženci morajo znova na sodišče, podvajajo se stroški in spet mine nekaj let, preden je zadeva zaključena. 

Se strinjam z vami, preveč je vračanja na prvo stopnjo. Idealno bi bilo, če bi šle zadeve skozi sodni sistem po eni poti, brez nepotrebnega vračanja na nižjo stopnjo. Seveda ne gre samo za spremembo kulture odločanja v postopkih s pravnimi sredstvi, ampak je treba zagotoviti tudi ustrezne kadrovske in prostorske zmogljivosti. Če bo to zagotovljeno, je mogoče realno pričakovati, da bo sicer z več vloženega napora prišlo do bistvenega zmanjšanja števila razveljavljenih sodb.

Za konec morda še komentar nedavne sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice, kamor se je obrnil nevrokirurg Vinko Dolenc, ki so mu sodili v Izraelu, slovensko sodišče pa je sodbo priznalo. Evropsko sodišče meni, da so naša sodišča premalo pozornosti namenila temu, da v Izraelu niso zaslišali vseh prič, na kar je ves čas opozarjal tudi toženi zdravnik, ki ga je doletela milijonska odškodnina. Vrhovno sodišče je priznalo veljavnost izraelskih sodb. Zdaj pa imata nevrokirurg Dolenc in država pol leta časa, da se dogovorita, kako bo država popravila to napako. Ali ni to žalostno? Gre vendarle za milijonsko odškodnino, ki bremeni zdravnika. 

Gre za civilno zadevo, sam pa sem bil vseskozi kazenski sodnik. Tako ta primer težko komentiram, ker ga ne poznam, sem pa prepričan, da se bo našla rešitev, ki bo zadostila načelom poštenega postopka.

Če sem lahko malo cinična – še sreča, da imamo Evropsko sodišče, da prepozna zmote in popravi krivice, ki so lahko za posameznika, ki se znajde v sodnih mlinih, usodne. 

S tem stališčem se ne strinjam, ker število zadev, v katerih so bile z odločitvami Evropskega sodišča za človekove pravice v sodbah naših sodišč ugotovljene kršitve človekovih pravic, tega nikakor ne potrjujejo.