Branje: potovanje v drugi, drugačni svet, ki v nas sproža vrsto čustev

Bralne navade Slovencev so zaskrbljujoče, je bila jasna specialistka za didaktiko književnosti na ljubljanski Filozofski fakulteti in predsednica 58. Seminarja slovenskega jezika, literature in kulture Alenka Žbogar, ki se je oprla na raziskavo Knjiga in bralci VI iz leta 2019. Študija, v katero so bili vključeni Slovenci, stari od 18 do 75 let, je razkrila, da se je odstotek nebralcev z 42 odstotkov (v letu 2014) povečal na 49 odstotkov (v letu 2019). Kar polovica Slovencev je namreč izjavila, da sicer berejo, a v letu 2018 niso prebrali nobene knjige v slovenščini. "Kot zanimivost: leta 2019 je 76 odstotkov odraslih Američanov, starejših od 18 let, prebralo vsaj eno knjigo – delno ali v celoti; tiskano ali elektronsko," je izpostavila.

Kot nam je pojasnila Žbogarjeva, v Sloveniji že od začetka raziskave o bralnih navadah in bralni kulturi, torej od sedemdesetih let prejšnjega stoletja dalje, strokovnjaki na tem področju zaznavajo nič kaj obetavno stanje, ki se do danes ni kaj dosti izboljšalo. "Miha Kovač v delu Berem, da se poberem navaja, da so imeli v sedemdesetih letih Norvežani podobno zatečeno stanje na področju bralne kulture kot mi, a se je pri njih med letoma 1979 in 2019 število nebralcev zmanjšalo za petino, pri nas pa je ostalo nespremenjeno," je utemeljila.

'Branje nam omogoča, da se vživljamo v svetove, ki jih sicer v dejanskem življenju morda ne bi nikoli imeli priložnost izkusiti'

Zakaj je dobro, da se potapljamo v svet besed? Da ne bomo ostali zgolj pri dejstvu, ki ga vsi poznamo – to je, da knjige bogatijo naš jezik – se zazrimo v ugotovitve, ki jih je izpostavila Žbogarjeva. Kaj doživljamo kot bralci, ali menimo, da beremo fikcijo ali fakte?

Sogovornica se je naslonila na simulacijsko teorija branja. Po njej človeški možgani med branjem simulirajo delovanje, kot da bi zares videli, počeli in čutili stvari, o katerih beremo, pri čemer se sprožajo procesi, ki so nevrobiološko in kognitivno identični običajnim človeškim duševnim procesom. "Branje nam omogoča, da se vživljamo v svetove, dejanja in dogodke, ki jih sicer v dejanskem življenju morda ne bi nikoli imeli priložnost izkusiti – ali jih celo ne bi želeli dejansko doživeti – ter nas na varen način seznanja z najrazličnejšimi človeškimi izkušnjami, tudi takšnimi, ki so za naše vrednote morda nesprejemljive. Branje je potovanje v drugo, drugačno, nas bogati, plemeniti, širi besedni zaklad, v nas sproža najrazličnejša čustva – od žalosti, gnusa do sreče in veselja – nas navdihuje, motivira ... redko kdaj nas pusti malodušne in neprizadete," je naštela občutke, ki nas polnijo med branjem.

Po navedbah Žbogarjeve je Brian Boyd v delu O izvoru zgodb: evolucija, mišljenje in fikcija ugotavljal, da obstajajo vzporednice med človekovim evolucijskim razvojem (predvsem razvojem in delovanjem možganov) ter njegovo ustvarjalnostjo. "Dokazuje, da človekova sposobnost ustvarjanja zgodb po eni strani izjemno pozitivno vpliva na posameznikovo delovanje v skupnosti in v medsebojnem komuniciranju znotraj nje, po drugi strani pa nam sposobnost imaginacije in predvidevanja različnih scenarijev v določenih situacijah omogoča lažje preživetje. Človeško evolucijo povezuje prav s sposobnostjo pripovedovanja zgodb: človek želi ugajati lastnemu umu in segati k drugim zaradi ugodja, ki ga čuti ob deljenju teh izkušenj na nikoli poprej videne načine," je povzela izsledke Briana Boyda.

Kaj prebrati v poletnem času?

Vsakršno branje je naložba bralca vase, nekaj pozitivnih vplivov smo že izpostavili. Zanimalo nas je, ali naj med poletnim oddihom raje vzamemo v roke klasični roman katerega od velikih literarnih mojstrov ali si privoščimo lahkotnejše branje?

Odvisno, kaj želimo. Leposlovje sicer beremo iz različnih razlogov: za zabavo, preganjanje dolgčasa, širjenje obzorij in poglabljanje znanja, temu primerno posegamo po različnem čtivu, je odgovorila Žbogarjeva. "Branje lahkotnejšega čtiva je običajno manj kognitivno, domišljijsko in čustveno naporno kakor klasikov. Literarnoumetniška dela zaznamujejo določene lastnosti, ki so znak kakovosti in niso 'na prvo žogo', odpirajo namreč številne tujosti. Lahko so tudi provokativna. To od bralca terja določen dodaten napor pri razumevanju. Tujosti so lahko na ravni jezika, kulturne oddaljenosti, zgradbe, estetike, ki predvidljive vzorce razgradi in jih na novo sestavi. S tem lahko problematizira in destabilizira pričakovane vzorce in deluje deviacijsko, razdiralno, je izpostavila svoj pogled. Ob tem je dodala, da najbrž manjšina bralcev v času dopustov posega po tem napornejšem čtivu. Zagotovo pa tudi branje lahkotnejših, popularnih del pozitivno vpliva na bralca," je poudarila.

Literarni zgodovinar in profesor za slovensko književnost na Oddelku za slovenistiko ljubljanske Filozofske fakultete Miran Hladnik se je podobno strinjal, da niti ni pomembno, kateremu čtivu bomo namenili pozornost. Zato je nanizal splošne smernice. Za dijake s popravnim izpitom iz slovenščine bo najbolj smiselno, da bodo v roke vzeli obvezno šolsko klasiko, saj bodo samo na ta način lahko računali, da bodo izdelali razred. "Kulturno občutljivi in stremljivi počitnikovalci se bodo pravočasno opremili z zvenečimi naslovi nagrajenih avtorjev, ki so si jih čez leto pisali na seznam, da bodo lahko jeseni v pogovoru o njih kaj modrega dodali. Tisti, ki si bralnih seznamov ne delajo in jim bo slabo vreme preprečilo, da bi šli v hribe ali na kolo, pa bodo vzeli v roke tisto, kar jim bodo priporočili prijatelji, ne pa literarni zgodovinarji in šomoštri: kriminalko, fantazijski roman, vampirski roman, erotični roman ... " je naštel nekaj možnosti.

Hladnik je ob tem pojasnil, da so naši predniki radi posegali po žanrih, ki so obstajali v njihovem času: po ženskem romanu, zgodovinskem romanu, potopisu, večerniški pripovedi, pustolovskem romanu. "Vsak po svoje, odvisno od starosti, spola, izobrazbe, razpoloženja, političnega naziranja, rojstnega kraja, hobijev in tako naprej. Ker celo ugledni akademiki priznavajo, da včasih vzamejo v roko kako pogrošno knjigo in da jim to ne škoduje, je strah pred rekreativnim berilom odveč. Poleti pa še posebej," je spodbudil Hladnik, da preberemo tisto, kar nas zanima, veseli ali zgolj trenutno navdihne.

Digitalna demenca in odpor slovenskih učencev do kurikularnega branja književnosti

Mednarodna Raziskava PISA (Programme for International Student Assessment) na vsake tri leta preverja bralno, matematično in naravoslovno pismenost 15-letnikov. Raziskovalci so zadnjo opravili v letu 2018. V njej je sodelovalo 600.000 učencev iz 79 držav. "Naši učenci se v bralni pismenosti že nekaj zadnjih let uvrščajo nad povprečje držav članic Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD) – podobno kot Norvežani, Portugalci, Čehi, Nemci, Belgijci in Francozi. Kljub dobremu rezultatu na PISI pa je zaskrbljujoče, da ima visok odstotek slovenskih učencev odpor do kurikularnega branja književnosti. Najbrž nekaj k odporu pripomorejo tudi digitalni mediji, ki od bralca terjajo večkodno branje," je izpostavila Žbogarjeva.

Ob tem je opozorila, da večkodna besedila, ki linearno besedilo opremljajo še z glasbenimi, slikovnimi, zvočnimi kodi, z video posnetki in podobnim, močno vplivajo tako na način branja (krmiljenja po besedilu) kakor tudi na bralčevo pozornost in koncentracijo. "Kakor opozarja Manfred Spitzer, se pozornost in koncentracija ob pretirani uporabi digitalnih medijev spreminjata tako zelo, da lahko govorimo celo o digitalni demenci. Najbrž so prav mladi ena najbolj ranljivih skupina bralcev in le ugibamo lahko, kakšen bo vpliv digitalnih medijev na razvoj njihovih možganov," je opomnila.

Tudi Erika Kum, diplomantka ljubljanske slovenistike, je ugotovila, da mladi niso ravno navdušeni nad poglabljanjem v berila, ki jih kot obvezno čtivo predpisujejo šole. Javna agencija za knjigo RS je v nacionalni raziskavi o bralni kulturi in nakupovanju knjig v letu 2019 prikazala upad bralnih navad med mladimi. Kumova je želela preveriti, ali mladi res berejo vse manj, zato je v februarju in marcu 2022 naredila raziskavo o bralnih navadah srednješolcev iz jugovzhodne regije s poudarkom na času po pandemiji covida-19. Anketni vprašalnik je rešilo 250 dijakov, šest jih je dodatno intervjuvala. Ugotovila je, da večina mladih sicer rada bere (56,8 odstotkov rad/a bere ali obožuje branje), ne marajo pa obveznega branja v šoli (65,2 odstotkov branja ne mara ali sovraži), ker se počutijo prisiljene, knjige pa so jim dolgočasne. "Ugotavljamo tudi, da so srednješolci med pandemijo brali več, otežen pa jim je bil dostop do knjig. Po pandemiji so bralne navade spet upadle, saj je veliko dijakov povedalo, da jim primanjkuje časa," je povzela.

Čeprav se Žbogarjeva zaveda, da je branje leposlovja v primerjavi s surfanjem po digitalnih večkodnih svetovih bolj naporna kognitivna, čustvena in domišljijska dejavnost, verjamem, da bo katero do spodaj navedenih pripovednih besedil mlade bralce odtegnilo od računalniških igric in jih popeljalo na vznemirljivo bralno potovanje.

Seznam, ki ga je pripravila Žbogarjeva, je namenjen mladim, ki so stari od 14 do 18 let. Ker gre za zelo heterogeno skupino, je dodatno označila dve podskupini (14+ in 17+), ki označujeta, ali so dela primerna za mlajše ali starejše najstnike.