41-letni Boris Popovič je eden tistih redkih srečnežev pri nas, ki se je že rodil s srebrno žlico v ustih. A tudi s podjetniško žilico. Govorice na obali krožijo celo o tem, da je že kot deček namenoma razbijal okna sosedom in s tem krepil obrt svojega očeta, enega najbolj znanih jugoslovanskih steklarjev, ki je sinovo navdušenje nad avtomobilizmom močno podpiral. Učenje ni bilo na prvem mestu, pravi njegov gimnazijski ravnatelj, a vendar.
Nekdanji ravnatelj koprske gimnazije Anton Skok pravi, da je Popovič nekoliko odstopal od drugih s svojo radoživostjo in nekoliko močnejšim materialnim stanjem. "Lahko si je privoščil boljše motorje od drugih, ponoči pa je od Semedele pa vse do mestnega jedra ljudi budil s svojimi avtomobili brez izpušnih cevi," dodaja Skok.
Šele pri tridesetih se je lotil avtomobilističnih dirk, postal državni prvak v kartingu in reliju, leta 1999 so mu podelili naslov avtomobilist leta. Z izjavami, da je največji mačo v Sloveniji in da je spal z vsemi najlepšimi manekenkami, je Popovič naziv playboya skrbno negoval. Dokler ga ni, pred leti, ustavila danes žena Eva, ki je moža pozneje tudi uradno predlagala za župana. "Mojega razvratnega življenja je konec," je večkrat poudaril in se še bolj silovito vrgel v podjetniške vode. Samodejna drsna vrata so temelj Popovičevih podjetij, je pa tudi lastnik petih kafejev v Kopru in koncesionar za koprsko mestno plažo, ki je z njegovim najemom - pravijo Koprčani - končno zaživela.
V oblačila njegove modne znamke Osare so se nekoč oblačili tudi znani Slovenci, dokler nista pred tremi leti očetova smrt in huda avtomobilska nesreča spremenili njegovega življenja. Z več kot 240 kilometri na uro je zletel s koprske obvoznice in samo po čudežu ali pa zahvaljujoč kakovosti porscheja 911 je že čez pet mesecev skoraj popolnoma okreval. Huda poškodba hrbtenice in ureznine so se sicer zacelile, a ostal je brez ledvice. Popovič je tedaj dejal, da se je vozilo, ki je vozilo za njim, dotaknilo njegovega. Zaradi tega je, kot pravi, izgubil nadzor nad vozilom in zletel s ceste. Na vprašanje, pri kakšni hitrosti se je to zgodilo, je odgovoril, da ni oviral prometa.
A še pred nesrečo in avtomobilizmom se je mladi Boris navduševal nad nogometom in je nekaj časa celo nosil kapetanski znak rumeno modrih. V nogomet se je vrnil po več letih kot predsednik kluba in eden glavnih sponzorjev, ki je Primorce znal motivirati. Popovič je tedaj vsakemu igralcu za zmago izročil tisoč nemških mark.
Pred volitvami je Popovič nameraval podpreti neodvisnega kandidata za župana, direktorja bolnišnice Tomaža Gantarja, a je pozneje namesto njega na čelu liste za Koper nastopil kar sam. Po dvanajstih letih se je rdeča vladavina v Kopru morala posloviti. Izolska županja Breda Pečan pravi, da Popovič po devetih mesecih od izvolitve še kar tipa. Po njenem tudi ni prepričan, kje so meje županske funkcije, do kod lahko seže in preko česa ne sme iti. Piranska županja Vojka Štular pa Popovičevo delo ocenjuje pozitivno. Kot pravi, pa ne more soditi, kaj se je dogajalo pred njegovim županovanjem.
Politični amater, populist, napihnjen in aroganten so lastnosti, ki mu jih pripisujejo politični nasprotniki, ki ne pozabijo omeniti, da je v podjetništvu stopal vedno po robu zakona. Boris je inteligenten, a obenem nerazgledan, dodajajo privrženci, ki občudujejo zlasti njegovo delovno vnemo in energičnost.
A stari grehi so Popoviča zdaj vendarle dohiteli, trdi policija. Ali ga bodo stali tudi glave oziroma svobode, bo odločalo sodišče. Večja verjetnost pa je, da je njegova politična kariera ob tem za zmeraj pokopana. S pomočjo politike ali tudi brez nje.