Bomo sprejeli dejstvo, da se na reševalno vozilo čaka tudi pol ure in več?

Po tragediji v Grosupljem smo se kar naenkrat začeli pogovarjati o minutah, v katerih naj bi na kraj tragedije prišli dežurni zdravnik grosupeljskega zdravstvenega doma in reševalci Univerzitetnega kliničnega centra (UKC) Ljubljana. Ampak to v resnici ni pomembno. Ker verjamemo, da so vsi v zdravstveni verigi ravnali po svojih najboljših močeh.

Je pa ta tragedija alarmantno spomnila na dejstvo, od katerega politika in odgovorni v zdravstvu ne morejo več bežati. In to je, da imamo hud sistemski problem pri nudenju nujne medicinske pomoči pri tragedijah, kakršna je bila v Grosupljem, in drugih nesrečah, ki se dogajajo prav vsak dan. Zato je še kako na mestu apel Gregorja Prosena na ministra za zdravje Aleša Šabedra in predsednika vlade Marjana Šarca, da je treba ta sistem nujno vzpostaviti tako, da bo omogočal najhitrejše in najbolj optimalno reševanje.

Tega bremena na dežurne zdravnike, ki nimajo ustrezne opreme, pač ne moremo prenesti, ker ni odgovorno ne do njih ne do ljudi. Apel je sprožil številne odzive. In za kakšne težave pravzaprav gre?

Tragedija v Grosupljem je razkrila, kar medijsko manj odmevni primeri do zdaj niso – in sicer vprašanje, ali bomo sprejeli dejstvo, da se na reševalno vozilo čaka tudi pol ure in več?

"Mogoče tega življenja oziroma teh dveh življenj ni bilo moč rešiti. Ampak zagotovo sistem ni optimalen  – ne s strokovnega, ne z ekonomskega vidika," poudarja predstojnik urgentnega centra UKC Maribor Roman Košir.

Kar – pozor – ni nova ugotovitev. Od leta 2011 se je zato gradilo in zgradilo 12 urgentnih centrov, šef mariborskega pa se je leta 2015 v delovni skupini ministrstva za zdravje – takrat pod Milojko Kolar Celarc – trudil, da bi se reorganiziral prav ta strokovno neoptimalen sistem.

Kako? Poleg glavnih centrov bi postavili še 18 satelitskih urgentnih centrov, ki bi delovali zunaj mest. V zdravstvenih domovih bi se ukinila dežurna služba, kar pa ne pomeni, da bi se tam ukinila tudi nujna medicinska pomoč. Obratno: zdravstveni domovi bi imeli posebej za to reševalce – ne le zdravnike –, pa primerno opremljena reševalna vozila. Aktivirali bi jih preko dispečrskega centra v Ljubljani in Mariboru po principu: kdo je najbližje. Ker se to v petih letih ni zgodilo, zdaj zvoni alarm vladi.

"En zelo močan klic politiki, Šabedru, Šarcu: prosim prisluhnite stroki, da se dvigne nad razprtije. Dokončati morate prenovo sistema, da bodo naši ljudje imeli boljše možnosti za preživetje," pa je v sredo pozval specialist urgentne medicine Gregor Prosen. Z njim se strinja tudi Košir: "Vso to obdobje petih let smo bili pozabljeni. In mogoče je tudi to problem javnega zdravstva: da nas, ki hočemo dobro ljudem, ne poslušajo tisti, ki ga upravljajo."

Leta  2015 so se namreč reorganizaciji najbolj uprle občine z župani na čelu, ki sicer z organizacijo sistema nujne pomoči nimajo nič – ta je v rokah države. Med najbolj glasnimi kritiki pa predsednik vlade Marjan Šarec, takrat župan Kamnika. "Trdimo, da nimate dodelanega sistema v primerih, kot je Kamnik, Ormož in nekatere občine," je Kolar Celarčevi očital Šarec.

Upor županov, koalicijske težave in še bi lahko naštevali – vse to je reorganizacijo urgence na Štefanovi 5 pospravilo v predal. Posledica pa nekakšen pol-pol sistem, kjer ni ne črno ne belo, in se – kot v torek – mora zdravnik iz zdravstvenega doma, ne reševalec, sam odpraviti k poškodovanemu brez opremljenega reševalnega vozila.

Da gre za zelo veliko težavo, se je po mnenju direktorice Zdravstvenega doma Grosuplje Štefke Zaviršek pokazalo ravno ob tem primeru. "Poleg tega naši zdravniki nujne medicinske pomoči istočasno delajo tudi redno ambulantno. Naš zdravnik je moral pacienta takrat spraviti iz ambulante, ne more ga sredi pregleda pustiti pa teči," pravi Zavirškova.

In kaj bi šele bilo, če bi nekdo z infarktnim stanjem pristal prav v tej ambulanti, medtem ko je zdravnik za nujno pomoč na terenu. Alarm zvoni.

"Ta težava, na katero tudi opozarja stroka, se rešuje od leta 2018, ko se je začela usposabljati dispečerska služba zdravstva," pojasnjuje vodja sektorja za sistem nujne medicinske pomoči Darko Čander z ministrstva za zdravje. Kot priznava tudi sam, pa žal ta služba še ne deluje po celotni državi. "Trenutno imamo delujoča centra v Ljubljani – z omejenim obsegom – in v Mariboru, kjer je vključenih že kar nekaj enot nujne medicinske pomoči. Predvsem se zatika pri investiciji izgradnje radijskega sistema, ki pa je seveda osnovni pogoj, da lahko dispečerska služba normalno deluje," pravi.

A izkazalo se je, da tudi dežurni družinski zdravniki, ki nudijo prvo pomoč na terenu, nimajo ustrezne opreme. Grosupeljski družinski zdravnik se je na kraj nesreče pripeljal v osebnem avtomobilu, rešilca, ki bi lahko nudil primerno zdravstveno oskrbo takoj po tragediji oziroma nesreči, pa sploh nimajo.

"Tukaj moram jasno pojasniti, da sistem temelji na dveh entitetah: eno je, kadar imamo reševalna vozila, drugo pa, kadar imamo vozila urgentnega zdravnika. V grosupeljskem zdravstvenem domu imajo program z vozilom urgentnega zdravnika, za katerega država tudi namenja ustrezna sredstva," odgovarja Čander.

Nov dispečerski sistem oziroma center v Mariboru sicer deluje, v Ljubljani je še vedno po starem. Vse to bi se moralo zgoditi pred petimi leti z reorganizacijo celotnega sistema nujne medicinske pomoči. Zdaj pa je nekje tako, nekje pa drugače. Ampak ne gre samo za dispečerski center, ne gre samo za reševalno vozilo, gre za cel sistem. Kje so novi satelitski urgentni centri, kar ste se že pogovarjali leta 2015, kje je reorganizacija v zdravstvenih domovih, kjer bi se za urgenco odzivali reševalci in ne zdravniki, ki imajo istočasno ambulante?

Po besedah Čandra se sistem že od leta 2015, ko je bil sprejet nov pravilnik, počasi utrjuje. "Takrat je bila javna razprava in se je nasprotovalo hitrim spremembam. Časovnica se je določila nekje okrog leta 2019, 2020 – da se vzpostavijo satelitski centri. Zelo smo veseli, da smo bili konec preteklega leta že tudi na odprtju prvega satelitskega centra v Kočevju," pravi Čander. Je pa po njegovem treba poudariti tudi sistemski problem, ki ga ima trenutno nujna medicinska pomoč – in sicer zelo veliko pomanjkanje zdravnikov. "Družinski zdravniki so zelo obremenjeni že pri svojem delu, zraven pa morajo še izvajati nujno medicinsko pomoč. V tem pogledu je država na nek način pristopila k temu, zagotovila tudi dodatna finančna sredstva, ki bi jih ravno v kontekstu sočasnega dela razbremenili," meni vodja sektorja za sistem nujne medicinske pomoči.

Reorganizacija nujne medicinske pomoči je obstala zaradi upora županov leta 2015, med njimi je bil tudi sedanji predsednik vlade Šarec. Kako potem izvesti to reorganizacijo nujne medicinske pomoči, če je sedaj predsednik vlade?

"Reogranizacijo NMP je možno izvesti samo v konsenzu vseh deležnikov – tako lokalne skupnosti kot ministrstva, in pa seveda glavnih 'partnerjev'– zdravniške zbornice in zdravstvene zavarovalnice kot plačnika. Se pa v zadnjem času tega problema vsi bolj zavedajo, tudi zaradi kroničnega pomanjkanja zdravnikov, in tukaj je komunikacija tako z lokalno skupnostjo, kot tudi z ostalimi deležniki stekla na neprimerno boljši način kot v preteklosti," odgovarja sogovornik.

In kdaj bi torej ta sistem dispečerskih centrov zaživel in kje bodo te strateške točke kjer bo dežurni zdravnik, ki bo nudil nujno medicinsko pomoč?

"Priprave na to so v polnem teku, opravljenih je več sestankov, načrtuje se tudi večpilotni projekt, ki bi dejansko pokazal prednosti tega novega sistema. Vendar pa je dispečerski center še vedno tista ključna entiteta, ki bo na koncu imela vsa ta vozila, hkrati pa bo zagotavljala tudi najhitrejši in najboljši odziv v primeru, ko nekdo potrebuje NMP," še sklene Čander.