Okrogla miza je postregla z nekaj zanimivimi pogledi na trenutne razmere v Libiji. Glavno vprašanje, ki se postavlja, je, ali je vojaško posredovanje v tej državi nuja ali napaka? Kaj se bo zgodilo, ko zahodne sile prenehajo z letalskimi napadi na vojaške sile voditelja Moamerja Gadafija, ki upornike in željo ljudi po spremembah poskuša nasilno zatreti?

Koordinator za Libijo na ministrstvu za zunanje zadeve in nekdanji veleposlanik v Libiji Drago Mirošič je poudaril, da Gadafi še vedno meni, da je nezamenljiv, iz egiptovske in tunizijske lekcije pa se ni nič naučil. Zato poudarja, da sta Evropska unija in mednarodna skupnost morali storiti določene korake. Jasno je, da znotraj Unije obstajajo različna stališča do tega vprašanja. Poglejmo si le Francijo, ki je prva krenila v vojaško operacijo, in Nemčijo, ki je do nje zadržana, a poudarja humanitarni pristop. Kljub temu meni, da so se stališča znotraj Unije zbližala in države članice nastopajo enotno – smo zavezniki civilistov. Kje pa je v tej zgodbi Slovenija? Naša država bo sodelovala pri obnovi države in humanitarnih akcijah, vojaško pa ne.

Evropski poslanec Jelko Kacin je svoja razmišljanja začel s stavkom, s katerim je želel opisati libijskega voditelja. "Bolj star bolj nor.“ Opozoril je na nekaj Gadafijevih izjav, ki kažejo na to, da ne razume, kaj se v njegovi lastni državi dogaja. To, da meni, da ga ljudje podpirajo, je zgrešeno, saj je libijska vojska razdeljena, Gadafi pa je moral mobilizirati celo plačance iz drugih afriških držav, da bi branili njegov režim. Meni, da je mednarodna skupnost relativno hitro in uspešno posredovala v Libiji.

Slovenskemu zunanjemu ministru Samuelu Žbogarju in predsedniku vlade Borutu Pahorju pa je resno svetoval, naj se pogovorita o priznanju libijskega nacionalnega sveta.

Kar je zanimivo, je tudi stališče Jelka Kacina, da bo svet z vojaško operacijo v Libiji poslal jasno sporočilo nekaterim režimskim voditeljem, ki se na dogajanja v svojih državah odzivajo neprimerno oziroma se sploh ne odzivajo. Poudaril je na primere Jemna, Sirije in Bahrajna, kjer režimi krvavo obračunavajo z opozicijo in protestniki, ki si želijo političnih in družbenih sprememb. Sam meni, da je Gadafi že preteklost.

S tem se strinja tudi novinar Ervin Hladnik Milharčič. "O Gadafiju lahko že govorimo v preteklem času,“ poudarja in dodaja, da gre v tem primeru za karikaturo oblasti. Meni pa, da s temi besedami ne moremo opisati arabskih družb, v katerih se je porodila želja po spremembah. Meni, da gre v primeru Libije za vojno in ne vojaško operacijo, prav tako, da gre bolj za našo vojno in ne Ameriško.

Svoje stališče je prestavil tudi častni generalni konzul Jordanije Samir Amarin, ki meni, da Gadafi ne bo šel kar tako. Prav tako se sprašuje, kaj se bo zgodilo po vojaški operaciji zahodnih sil. Kako bodo vpletene libijske strani rešile spor? Opozarja na možne zaplete in nadaljevanje spopadov med uporniki in Gadafijevimi silami. Meni, da gre pri vojaški operaciji v Libiji za prepozno nujo, saj bi se morali vmešati v prvih treh dneh.

Bojko Bučar s Fakultete za družbene vede meni, da se resolucija Varnostnega sveta Združenih narodov o Libiji začne zapletati pri vprašanju civilistov. Zahodni svet se je postavil na stran upornikov. "Dejstvo je, da uporniki niso civilisti,“ je opozoril.

Preberite tudi: Kdo je Gadafi in zakaj so se ljudje uprli? Kako je Gadafi prevzel oblast v Libiji? Kako je obračunaval z ljudmi, ki so želeli več osebne in politične svobode? Kako je "poskrbel" za begunce in migrante, ki so želeli v Evropo, ta pa je Gadafiju plačevala, da jim to prepreči?