'Bolj ko ji razlagam, ne v jame, bolj tja rine!'

"Bolj ko ji razlagam, ne v jame, bolj tja rine!" je stavek, ki me je in me bo verjetno še dolgo v prihodnosti vedno nasmejal. Še posebej zato, ker bom ob tem pred očmi vedno imela sliko dveh velikanov, ki so ju ne ravno po njuni volji predstavniki škratov strpali v svoje prevozno sredstvo, ugasnili luč in sedli za rudniško lokomotivo z željo, da potnikom v vagonih pokažejo, da v njihovem podzemnem kraljestvu življenje le ni tako lahko in da je vratolomna vožnja po nadsvetlobno hitrih rudniških tračnicah lahko šele začetek. (Po koncu vožnje se je izkazalo, da smo se s snemalno ekipo – oba velikana sta bila namreč naša snemalca, ki sta se kljub negodovanju svoje naloge lotila s srcem, vozili le slabih 10 kilometrov na uro, a je premetavanje v klavstrofobično majhnem vagončku hitrost potrojilo na kvadrat.)

Zakaj torej riniti v podzemlje?

Ker je tam prostor, kjer se pišejo povsem na novo odkrite zgodbe, kjer mesto zavzema mir in kjer se človek postavlja po robu svojim zmogljivostim. In zato je podzemlje tudi prostor zaupanja vase in v tovariše, s katerimi se raziskovalec podaja na avanturo. Kaj pa, ko se človek poda v podzemlje, kamor so ljudje odhajali ne zaradi zabave in želje po odkrivanju neraziskanih svetov, ampak predvsem zaradi življenjske nuje in preživetja? Takrat zgodba dobi povsem drugačno noto. In takt postane rahlo drugačen, bolj poln nekega tihega spoštovanja ne le do narave, ampak tudi do vsega, na kar človek naleti na poti in je ostalina človeških rok. 

Recimo odslužena vrtalna rudarska pošast, ki so jo tam pustili za radovedne oči turistov, pa tračnice, po katerih so nekoč divjali rudarji, pa brezkrajne stopnice, ki vodijo v globino in jim človeško oko ne vidi konca. In ko se človek z očmi sprehodi še po dolgih in visokih rovih, po katerih se lahko zapelje tudi s kolesom, in po prekrasnih dvoranah, kjer odzvanja zvok vesel, čeprav so nekoč tam odzvanjali zvoki kladiv in vrtalnikov, se ti zazdi, da si zašel v nek povsem neznan in skrivnosten svet tako daleč od življenja nad zemljo.

Kolesarjenje pol kilometra pod zemljo

Ta dan mi je bilo obljubljeno, da bom koroško podzemlje doživela na edinstven način, kot ga ni moč nikjer na svetu. In temu je bilo res tako. Na Koroškem se namreč namesto po hribih vozijo raje pod njimi. In to celo po tako zahtevnih progah, kot jih ni nikjer na svetu pod zemljo. Jaz sem seveda izbrala tisto lažjo, za Black Hole avanturo mora človek imeti čisto pravo znanje downhillerskega kolesarja, saj so spusti tako strmi, da se mora ponekod peš s kolesom v roki oziroma pripetim na jeklenico.

Za nas, navadne smrtnike, se je kolesarska avantura začela na Glančniku v Mežici oziroma nekaj kilometrov stran v Črni na Koroškem, kjer sem se po transportnem rovu proti Mežici, po katerem so rudarji nekdaj vozili svinčevo in cinkovo rudo, podala v svet popolne teme in tišine, le z naglavno lučko na kolesarski čeladi in dveh kolesih pod zadnjo platjo. Vožnja sicer ni zahtevna, navsezadnje se na teh šestih kilometrih pot vzdigne le za 15 metrov. A povsem lagodna pa tudi ni. Človek se mora najprej predvsem privaditi na temo in ob tem še nenehno paziti, da ne zavija preveč levo in desno. Vdolbine in grbine nekdanjih železniških pragov, po katerih so iz jame vozili rudo ter odpadni material, ves čas zahtevajo popolno usmerjenost na vožnjo, ki se z vsakim metrom prevožene poti izkazuje za nepozabno pustolovščino. Na preizkušnji so še posebej tisti radovedni, ki nenehno obračajo glave sem in tja, da bi kje zapazili kakšno bogato žilo, morda celo Perkmandeljca, ali pa le brezskrbno uživali v prelepih pogledih na podzemne labirinte.

Na obrazu je bilo ves čas čutiti nežen prepih. Čeprav je včasih tu precej bolj "vleklo", saj je imel rudnik kar 300 vhodov na različnih nadmorskih višinah. V okviru zapiralnih del pa so veliko vhodov v jamo zaprli, druge pa varno zaščitili pred nezaželenimi obiskovalci.

Vodnici sem se kar hitro prilepila na rep. Navsezadnje se tu res ni dobro izgubiti, saj je v podzemlju več kot tisoč kilometrov rovov, razvejanih kot orjaška pajčevina. "Strah je odveč, še nihče ni ostal v rudniku za vedno," se je pošalila vodnica Tea Štruc in po uri vožnje dodala: "Jaz bi vam predlagala še vožnjo s kajakom. Midve sva zdaj nekje pol kilometra pod zemljo, s kajaki pa boste lahko šli, oblečeni v neopren, še globlje."

Izziv sprejet!

Sladko-grenka zgodba preteklosti in sedanjosti

In tako se je začela tista humorna zgodba z dvema velikanoma v otroškem vagončku iz lunaparka, ki nas je popeljala v svet, v katerem nekoč ni bilo veliko prostora za smeh.

Do približno 50. let prejšnjega stoletja so tu garale tudi ženske, do prve svetovne vojne celo otroci, ki so v rudniku začeli delati, ko so dopolnili sedem let. Takrat so večinoma pomagali mamam pri ločevanju materiala, pri desetih letih pa so postali laufarji, kar pomeni, da so tekali z vozički, polnimi jalovine ali rude, na površje. To so počeli po dveh deskah, saj takrat še ni bilo tračnic. Svinčeva ruda je bila zelo težka; ko je bil voziček napolnjen, je tehtal od 200 do 300 kilogramov, potiskal pa ga je en sam otrok. V preteklosti je veljalo, da so otroci najbolj primerni za to delo, ker so bili prvi rovi visoki približno 120, 150 centimetrov.

O tem sem razmišljala, ko sem pomislila, da morebiti ni prav, da se tako brezglavo krohotam ob nelagodju obeh snemalcev, medtem ko se vozim na sproščujoče doživetje. A ko sem si nataknila neoprensko obleko, se spustila po strmih stopnicah in zakoračila v tako čisto in bistro vodo, da me je domišljija ponesla kar v Karibskemu otočju podobno sliko, sem grenke misli spravila v tisti predalček, ki ga jaz imenujem "Spoštuj preteklost, a živi zdaj".

'Zajemi, zajemi! To je pitna voda!'

Gledala sem mojega vodnika Matevža Košutnika, ki je v dlani zajemal bistro vodo in mi iskrivega nasmeha razlagal, da prav gotovo vanjo ni nihče lulal, saj imamo vsi suhi neopren. Pri moji veri, res je dobra, s svincem ali brez njega, sem si mislila, medtem ko sem tudi jaz srkala z dlani čisto podtalnico. Odkar so ob zaprtju rudnika izklopili vodne črpalke, je voda z neverjetno hitrostjo zalila 20 odstotkov rudnika, vse od najglobljega 23. obzorja do 12. obzorja, kamor sem se podala tudi jaz. Zabredla sem v kristalno čisto vodo, ki se mi je vakuumsko plazila po spodnjih okončinah. Za seboj sem vlekla kajak. Za dva. Jasno da sem se zagrebla za vodnika v tandemu.

Le kdo bi si želel, da se v kakšnem od številnih rovov in dvoran izgubi ali pa zaradi neveščosti prevrne v temno vodo. Seveda je temna, turkizna in bistra postane šele, ko jo človek osvetli s čelno svetilko! V daljavi se mi je zdelo, da slišim ropot vode. Kot bi bil nekje v daljavi malce večji slap. Po njem bova šla, mi reče vodnik mrtvo hladno. Tudi prav, si mislim, če je v meni videl tako talentirano veslačico, tudi prav, jaz strokovnjakom zaupam. V ozadju pa me je vseeno glodalo vprašanje, ali slap glede na zvok le ni prevelika malica zame. A kot nam je lagala hitrost divjanja vlakca, tako mi je lagal tudi zvok. Jasno, v prostornih rudniških dvoranah se tudi zvok rad preobleče v mogočnejše tone. Na koncu se je zlovešči zvok bučanja izkazal za povsem nedolžen, a za spust po rovniškem tunelu zabaven slapek.

Konec knapovskega 'šihta'

Dobre tri ure so minile prehitro. Ogledi ponavadi trajajo štiri ure, v skupini pa je lahko največ osem ljudi, tudi otroci, a morajo biti starejši od 12 let. Cena je 55 evrov na osebo (za ogled rudnika s kolesom je 45 evrov), na koncu veslače čaka še okusna knapovska malica. Ko sem sedela za leseno mizo ravno prav utrujena in v usta nosila slastne domače dobrote z bližnje kmetije, sem ponovno razmišljala, da se je verjetno knapovski šiht nekoč končal povsem drugače. Mežiški rudnik je res lep primer sovpadanja naravne in kulturne dediščine, a da bi ostala le pri tej misli, se mi je zdelo do zgodovine in načina življenja ljudi iz teh krajev skorajda žaljivo. Zato sem ob koncu podzemne odisejade s snemalno ekipo posedela še malo dlje. Ne le zaradi prijetne in gostoljubne družbe, ampak tudi zato, da sem se v tišini misli in glasnosti zdravice poklonila vsem tistim, ki so tu nekoč sedeli; ne, ker so tako želeli, ampak ker so morali.