Kako smo v Sloveniji odprti za pomoč?

Seveda sem za pomoč. A ne na mojem dvorišču. Zgodba iz Divače, kjer naj bi v štiri nove hiše naselili 26 oseb z motnjami v duševnem zdravju, je znova razgalila našo bit: kako smo sicer odprti za pomoč, a naj bo ta čim dlje od naših oči. Da se bo kakovost bivanja spremenila, da bo postalo nevarno, da se otroci ne bodo več mogli mirno igrati, ljudje pa ne sprehajati, da to ne sodi v naš kraj – vse to pri nas poslušamo, ko gre za begunce, dom starostnikov, materinski dom in zdaj dom za osebe s posebnimi potrebami. In vedno ti ljudje, ki so proti, zagotavljajo, da niso nestrpni. Kako pa bi torej lahko temu rekli? Strah?