'Bodo države v razvoju poleg podnebne dobile še dolžniško krizo?'

Kot poudarja Kajfež Bogataj, bi morale biti bistvo podnebnih pogajanj odločitve o takojšnjem začetku zmanjšanja izpustov toplogrednih plinov. "Namesto tega se dogovarjamo o financah oziroma o njihovi višini. Tudi če bi dosegli več kot 300 milijard dolarjev, to še ne pomeni rešitve," je bila jasna.

Ob tem je opozorila na nejasnosti glede tega, ali bo denar res prišel kot nepovratna pomoč ali pa, kot je dejala, "bomo ob podnebni krizi v državah v razvoju dobili še dolžniško krizo". "Da o ciljni porabi denarja bolj za blaženje kot za prilagajanje ne govorimo," je dodala.

Osredotočenost na finance, tudi glede trgovanja z emisijskimi kuponi, se tako po njenem mnenju kaže kot obupani poskus, da "nekateri še potegnejo finančne profite na račun podnebnih sprememb, dokler se to da".

"Zaradi tega, ker ni potrebnega zmanjšanja emisij iz rabe fosilnih goriv, bodo stroški podnebnih vplivov slej ko prej narasli do zneska, ki ga ne bomo mogli več obvladati," je opozorila.

Glede poziva gospodarstvom v vzponu, kot so denimo Kitajska in zalivske države, da prostovoljno prispevajo k uresničitvi cilja 300 milijard evrov finančne pomoči, je spomnila, da so se v preteklosti odločitve, ki temeljijo na prostovoljni bazi, že izkazale za šibke. V luči tega, da je v igri denar, kjer se zadeve rade zapletejo, tako ne verjame, da bodo omenjene države zagotovile visoke prispevke.

"V bistvu bi morala prispevati več naftna in plinska industrija. Tam je denar in to, ironično, vse več ga je in ne manj," je izpostavila.

Izrazila je tudi dvom v zagotavljanje prispevkov s strani zalivskih držav, pri tem pa opozorila tudi na vpliv geopolitičnih razmer. "Žal so tudi vojne v Gazi in Ukrajini še kako povezane s podnebnim ukrepanjem oz. vprašanjem, kdo bo komu dal denar," je opomnila klimatologinja.

Navkljub temu, da je denarja na svetu dovolj, pa se ji uresničitev cilja 1300 milijard finančnih sredstev za države v razvoju do leta 2035 prek različnih finančnih mehanizmov ne zdi realna. "V primerjavi z izdatki za vojne in orožje, ga očitno razvite države zmorejo zbrati, a ga seveda nočejo," je dejala.

V tem kontekstu je opozorila tudi na posledice novih političnih razmerij v ZDA, Evropi, Rusiji in drugod. "Volitve v letu 2024 so začrtale podnebno politiko, ki vodi v podnebni zlom. Ne moremo tudi mimo ignorance velikih voditeljev, ki jih v Baku sploh ni bilo. Celo slovenskih, ki radi potujejo, ne," je dodala.

Kajfež Bogataj skrbijo tudi posledice nenapredka držav na področju blaženja podnebnih sprememb. V tem pogledu je bil COP29 po njeni oceni "izgubljen že vnaprej". "Vsako leto, ko ne ukrepamo na področju zmanjševanja izpustov, ki se še vedno povečujejo, je korak nazaj. Časa zmanjkuje, ne denarja," je prepričana znanstvenica.

Ob tem je opozorila, da bo prihodnje leto, ko se podnebna pogajanja selijo v Brazilijo, na voljo samo še pet let časa za "resen odmik od fosilnih goriv". "Že devet let praktično korakamo na mestu oz. celo drsimo nazaj," je podčrtala.

Tudi sicer ocenjuje, da so podnebna pogajanja po sprejetju pariškega sporazuma leta 2015 počasi, a zanesljivo, zašla v slepo ulico. "Bolj ko napreduje podnebna znanost, bolj se odločevalci in politiki odločajo za neukrepanje," je ocenila klimatologinja.

Po opozorilih Kajfež Bogataj se morajo namreč izpusti toplogrednih plinov za ohranitev cilja omejitve globalnega segrevanja na 1,5 stopinje Celzija do leta 2030 – predvsem v razvitih državah – znižati za 43 odstotkov, do leta 2035 pa za 60 odstotkov.

"Trenutne zaveze držav predstavljajo le dvoodstotno zmanjšanje do 2030. Ob današnjem tempu rabe fosilnih goriv imamo tako le še šest let časa, da porabimo vso ogljično kvoto, ki še zagotavlja relativno varen dvig 1,5 stopinje Celzija. Torej smo praktično zamudili ne le ta cilj, ampak verjetno tudi cilj dveh stopinj Celzija," je sklenila klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj.