Bo še zadnji večji živilski obrat v državni lasti romal v roke tujcev?

Kdo nam lahko pomaga - oziroma, kako bi še lahko preprečili popolno razprodajo slovenske živilsko predelovalne industrije. Država ima sicer proste roke, a bo morala, ob velikem srečanju na Ponikivi, svarijo kmetije, prevzeti tudi odgovornost za posledice. "Sporočilo slovenski javnosti, ne kmetu, je, da se lahko zgodi, da na svoji zemlji ne bomo sami gospodarili. Če bodo Farme Ihan prevzelo zopet podjetje v tuji lasti, to pomeni, da bo šlo še 1800 hektarjev zemljišč od sklada kmetijskih zemljišč v upravljanje tuji firmi," opozarja predsednik Kmetijsko-gozdarske zbornice (KGZ) Roman Žveglič. 

Vse glasnejša so ugibanja, da naj bi Farme Ihan kupovala prav - nedavno na hrvaško prodana - Panvita, ki bi z novim prevzemom upravljala s kar 5000 hektarji slovenske zemlje. V družbi so sicer - za časnik Delo - kakršnekoli dogovore zanikali. "Meni osebno se zdi to nedopustno in hkrati zaskrbljujoče, zaradi tega je izjemno pomembno, da vsaj Farme Ihan ohranimo v naši lasti. Stvari, ki so se dogajale tako s Panvito, kot tudi kar se dogaja s Celjskimi mesninami, kažejo na to, da pravzaprav izgubljamo strateška podjetja, zelo pomembna za našo varnost, našo prehransko varnost," svari tudi poslanec SD Predrag Baković. Kar je v luči nemirov v naši soseščini in na bližnjem vzhodu, pa tudi v luči nedavne zdravstvene krize nesprejemljivo, opozarja poslanec Socialnih demokratov. Zato je vladi že predlagal, "da bi v strategijo upravljanja kapitalskih naložb države, Farme Ihan opredelila kot vsaj pomembno, če že ne strateško družbo, kajti sedaj ima status portfeljske družbe, kar pomeni da se jo da tudi prodati". 

A neuspešno, saj podjetje ostaja na seznamu tistih, ki bi jih država, v kolikor prejme dobro ponudbo, lahko prodala. Pri čemer, opozarjajo v kmetijski zbornici, bolj kot sama podjetja, tuje vlagatelje zanimajo slovenska zemljišča. "Zadeve se da zelo enostavno rešiti, spremeniti je treba zakon o kmetijskih zemljiščih, kjer so seveda, če pride do spremembe lastništva v podjetju, dolgoročne pogodbe, ki jih te firme imajo s skladom kmetijskih zemljišč, nične. Jaz se seveda sprašujem, koliko bi bile te firme vredne, če ne bi imele dolgoročnih, v bistvu trajnih pogodb s skladom kmetijskih zemljišč in gozdov," se še sprašuje Žveglič.

Tako tudi ne bi več ponavljali scenarija iz preteklosti, meni predsednik KGZ, ko so denimo bogati Ukrajinci s prevzemom Perutnine in podedovanimi pogodbami, v najem dobili še skoraj 4000 hektarjev državnih zemljišč.