Bo leto 2025 prelomno? Seveda bo!

Ker kako lahko pametni ljudje še vedno zagovarjajo Izrael, dopustijo, da Netanjahu, vojni zločinec, primerja spopade med športnimi navijači z nacističnim pogromom v kristalni noči? Kako ga ni sram, ampak sram je beseda, ki je že zdavnaj izginila iz besednjaka, iz zavesti, iz pomena. Sram, tudi ko gre za novinarsko poročanje, ki slepo sledi uradnim verzijam in razlagam. 

To, da so izraelski navijači vzklikali, med drugim,  da v Palestini ni več šol, saj tam kmalu ne bo več otrok, se nekako v teh poročilih izgubi. Ampak ko gre za zadeve, kot je genocid v Gazi, ne smemo pozabiti, vedno znova, tega, kar je o zločincih in zlu napisala Hannah Arendt. Nikoli ne gre le za zlobne posameznike, nekakšne norce, psihopate. Nenazadnje, eden izmed razlogov, ki žene Netanjahuja je čisto preprosti pohlep in bojazen, da bi moral zaradi korupcijskih dejanj odgovarjati pred sodiščem. 

In še je treba dodati, da so Netanjahuja izvolili volilci v Izraelu, torej ljudje, kot smo vsi, običajni delovni ljudje, očetje, matere, bratje, sestre. In veliko teh ljudi je prepričanih, da so Palestinci neka druga, manjvredna vrsta, do katere ne čutijo ničesar drugega kot prezir in sovraštvo. Saj ta spopad ni prišel iz nič in nenadoma. Je le končna kaplja neskončnih let zatiranj in trpljenja. Koliko vemo o tem? Koliko nas je to zanimalo? Denimo, da Izrael že dolga leta palestinska ozemlja uporablja med drugim kot odlagališče vseh najbolj nevarnih, toksičnih odpadkov, ki uničujejo zemljo, pitno vodo. Gre samo za obrobno opazko.

Kot je obrobna opazka, da ne samo mene, zagotovo še marsikoga, zaboli srce tudi, ko gleda, kako trpijo živali. O tem ne bo nihče, ob strahovitem trpljenju ljudi seveda, ničesar dejal, bom pa jaz. Grozno mi je, ko gledam te shirane konje in osle, ki pridno prevažajao neznanske gmote bremen. Footnote po angleško, opazka. 

Tako kot nasploh okolje, podnebje vedno bolj postaja obrobna opazka.

Morda, poudarjam morda, se bo res zgodilo, to, kar napovedujejo tisti, ki se profesionalno ukvarjajo s tem, da bo letošnje leto pomenilo nekakšen vrh izpustov, potem pa naj bi šlo dol, torej naj bi se počasi začeli zmanjševati, da bi v prihodnosti, ki pa je zelo blizu, dosegli še tiste znosne številke, po katerih bo, spet morda, vsaj del sveta še lahko kolikor toliko normalno živel. Ker trenutno stanje je, da ne dolgočasim z natančnimi številkami, ampak splošno ugotovitvijo, katastrofalno. Še nikoli ni bila poraba fosilnih goriv tako velika. Res je, da rastejo tudi vlaganja v sončno, vetrno energijo, in spet morda se lahko zgodi, da kapital ugotovi, da se mu to splača in bi to pomenilo nekakšno pot ven.

Na lanskem svetovnem vrhu v Bakuju je bil splošen vtis, da večine trenutnih voditeljev ta tema ne briga kaj dosti. Našega premiera denimo ni bilo tam.

Pa je vendarle bil vrh o temi, ki domnevno  zanima vse, na sporedu so bile namreč finance. Koliko naj bi dobile najbolj ranljive države? Pozor tudi na semantiko, uporabo besed. Zdaj te države, gre za okoli 140 držav, niso več revne, ampak ranljive. V Bakuju so bili predstavniki številnih držav, državic bolje, ki bodo kratko malo izginile, saj jih bo preplavilo morje. Njihove predstavnike si lahko prepoznal po tradicionalnih pisanih oblačilih. Prišli so z zahtevo za več kot tisoč milijard letne pomoči, iztržili so nekaj sto milijard, pa še to je vprašanje, koliko bodo v resnici dobili. Ob tem pa so vsi poudarjali, da ta denar ni miloščina, ampak nujna pomoč, ki bo na koncu koristila vsem.

In še na kratko o semantiki oziroma o temi, kjer se združijo tako nenavadni zavezniki, kot so Saudova Arabija, Vatikan in Rusija. Pomembna zadeva v Bakuju je bila tudi, kako v dokumentih govoriti o spolu, v angleščini sta namreč dve možnosti, gender in sex. Šlo je za dokumente, v katerih naj bi prepoznali veliko vlogo žensk, ki posebej v ranljivih državah predvsem nosijo breme podnebnih sprememb. V resnici je šlo – na koncu za korak nazaj pri pravicah žensk. Ki, mimogrede, so tudi samo še opazka. Živimo v svetu, kjer lahko opazujemo Gilead na delu, Afganistan, pa se mednarodna skupnost niti ne zgane.

Če v Bakuju velikih imen ni bilo, pa so vsi prišli na zasedanje najbogatejših 20, vsi razen Putina, ki se je morda bal aretacije. Srečanje je bilo v Braziliji, brazilski predsednik Lula pa je v tej skupini kot nekakšna pravljična dobra vila. Nekdanji sindikalni borec, ki se zdaj zavzema za manj izsekavanja, pa obdavčitev najbogatejših. Letos bo podnebni vrh prav v Braziliji in samo držimo lahko pesti, da bo Lula zdržal do takrat. Zdravstveno in sicer.

Na svetovni ravni je res velik konsenz, 80 do 90 odstotkov vseh znanstvenikov se strinja, da spremembe, govorimo o dviganju temperatur, dviganju oceanov, orkanih, poplavah, suši, požarih, rapidnem izginjanju ledenikov, na milijarde ton vode je že tako izteklo, taljenju permafrosta, da je to naše delo in da morda, morda, če se bi držali vsaj zavez pariškega sporazuma, se da še kaj storiti. Sama bi bila vesela, če bi imelo prav tistih nekaj odstotkov,  med njimi je tudi nekaj slovenskih doktorjev znanosti, ki ne mislijo tako. Zdaj so dobili finega sogovornika v novem ameriškem okoljskem ministru, ki v podnebne spremembe sploh ne verjame.

Da ne bo vse črno, napredek vendarle je. Brez vlaganja v čiste energije, ugotavljajo znanstveniki, bi bile emisije  še trikrat večje kot so zdaj. 

Vse to seveda stane. Ampak ob tem tudi novinarji sami pogosto pozabimo omeniti strahovite dobičke energetskih družb.

Samo majhna primerjava – v času finančne krize leta 2008 so banke dobile samo v ZDA neposredno okoli 250 milijard evrov, vse skupaj pa 700 milijard, in to je samo Amerika. Vedno znova je na mestu lucidna ugotovitev: če bi bilo podnebje banka, bi ga že zdavnaj rešili.

Eden izmed govorov v Bakuju se je začel dramatično, s stavkom, There is no time to lose, torej, če bi grobo prevedli, Časa ne smemo izgubljati. Ob tem sem se spomnila stare epizode legendarnih Monty Python, kjer se "zafrkavajo" prav s to, v različnih obdobjih priročno krilatico. No time to lose priredijo na koncu v No time Toulouse, kar bi, spet grobo prevedeno pomenilo, Časa ne smemo Toulouse. Gre seveda za besedno igro z imenom mesta v Franciji. Ampak gre predvsem za to, da vse te velike besede in nagovori na koncu ne pomenijo kaj dosti ali pa sploh nič.

Dokler bodo najbogatejši v eni uri povzročili  več izpustov kot običajni posameznik v celem življenju, bo težko prepričati ljudi v nekakšno odrekanje. Drži pa tudi, da večina ljudi teh povezav sploh ne opazi. Bogati ljudje so jim všeč, četudi zaradi njihovega pohlepa živijo slabo. Ni to nič novega, popolnoma brezobzirni izkoriščevalci so bili vedno in tudi ljudje, ki so jih vseeno ljubili. Ali kot je vzkliknil ob paradi med navdušenimi podaniki eden izmed z diamanti ovešenih plemičev sončnega kralja Ludvika Štirinajstega, radi pa nas imajo.

Kot imajo radi Trumpa. Posebej mi je ostala ob volitvah v spominu izjava njegove privrženke, ki je dejala nekako takole, poglejte koliko je on pretrpel, pretrpel za vse nas. Kot nekakšen odrešenik torej, Kristus, ki za druge nosi glavo naprodaj.

Trump medtem že veselo lomasti, imenuje na najbolj odgovorna mesta, blago rečeno, vprašljive ljudi. Tako vprašljive, da se nekateri, kot kandidat za pravosodnega ministra, obtožen spolne zlorabe mladoletnih, raje kar sami umaknejo.

Pa proticepilec na mestu ministra za zdravje in tako naprej. Nekateri analitiki menijo, da je to sicer taktika. Ob tem, ko se zgražamo ob vsakem imenu posebej, se bo javnost počasi navadila na vedno večje in večje bizarnosti in počasi bodo pozornost in gnev in osuplost omagali. Trump, ki ga nekateri še vedno radi vidjo kot mirovnika, ki bo končal vojne, denimo v Ukrajini, pa medtem že grozi, da bo zasegel Panamski prekop, rad bi priključil Kanado in kupil Grenlandijo. Nekateri sicer menijo, da zaradi rudnin, ki jih ima, ampak verjetno tudi zato, ker bo morda že kmalu kot varno zatočišče na pregreti Zemlji

Vlada tudi že Elon Musk, zdaj bi že urejal zadeve po Evropi. Kaj bo njegov urad delal, si lahko samo predstavljamo. Je pa res, da včasih ljudem skoraj privoščiš vse, kar se jim dogaja. Primer, o katerem je v Večeru pisal Matjaž Gruden, zvezna država Kansas, izvolili so guvernerja, ki je zagovarjal praktično ukinitev davkov nasploh. Da bo tako vsem bolje. Pa ni bilo, revščina je strahovito narasla. In kaj se je zgodilo? Na naslednjih volitvah je ta guverner spet zmagal. Verjetno je volivce prepričal, da so vsega krivi migranti, feministke in transspolni.

Musk sicer ureja svet, ki pa ga po mojem sploh ne zanima pretirano. V njegovi biografiji lahko beremo, da je v mladosti rad igral igrice moči in postavljanja imperijev in bral Douglasa Adamsa. Musk bi rad v vesolje. In morda mu bo tudi uspelo.

Res je krivičen ta svet. Sama sem v mladosti zelo rada prebirala Prevzetnost in pristranost Jane Austen, pa nisem nikoli srečala kakšnega mistra Darcya, Musk pa bo poselil Mars! Vsi, ki se že vidijo kot kolonizatorji, pa bi morali razumeti, da Musk ne bo kot kakšen Noe tja odpeljal po par primerkov od povsod, vseh vrst in ras. Kot vidmo v filmih, ki pogosto kar točno napovedujejo stvari, se vedno reši le nekaj Američanov.

Kam bo šel ta vedno večji prepad med izjemno bogatimi in srednje in povsem revnimi? Ki postaja vse bolj obscen, primer, letošnji udeleženci prireditve ob podelitvi nagrad Zlati globus za filmsko in televizijsko ustvarjanje bodo dobili, kar tako, darila v vrednosti več kot milijon evrov.

Do kod bo šla razgradnja  demokratičnih varovalk in institucij, ko se postavi demokracija proti domnevni svobodi?

Avtokracija diši, povsod, tudi v Evropi, tudi pri nas. Ko slišiš ministra, da reče, da se država ne bo vmešavala v domove ljudi, po drugi strani pa se še kako vmešavajo v neodvisne regulatorje, je po mojem že kar skrb vzbujajoče.

Spomnim se ob tem prizora iz Tivolija, gospa na sprehodu s psom, ki ga je nenadoma, zaradi nečesa, kar je videla le sama, brcnila. Ob zgroženih vzdihih nas je oplazila s pogledom in dejala, kaj pa je, pes je moja last, lahko delam z njim, kar hočem. Tako kot lahko delamo, kar hočemo, z zrakom in okoljem in tako naprej.

Že stari modreci, vse od rimskih časov naprej, so vedeli, da homo homini lupus, človek je človeku volk (kar je seveda velika žalitev za volkove), ampak ostanimo pri tej primerjavi. Ravno zato so nujne demokratične institucije nadzora in varovalke.

Skrbi nas lahko še marsikaj v novem letu. Morda izbruh novega vojnega območja, volilni uspehi ljudi, ki bodo postavili pod vprašaj temelje demokracije in tako naprej.

Od zunaj nekje pa vedno bolj prihajajo tiktokovci, ki o ničemer ne vedo ničesar ali pa bolj malo,  jim pa zato drugi povedo in jim je "kul". Užaljeni? Pretiravanje? Res upam! Bolj tanko upanje sicer, glede na to, da so pred kratkim v Romuniji s pomočjo Tiktoka izvolili predsednika, ki je med drugim prepričan proticepilec, saj virusa covida nihče ni videl, resnična znanost pa je Jezus Kristus. Je podpornik Rusije in starih fašistov in tako naprej.

Romunija pa ni več nekakšna oddaljena Amerika. Veliko, veliko bližje nam je.