Aktivnost Sonca merimo s številom Sončevih peg na njegovem površju. Območja peg imajo temperaturo okoli 4000 stopinj Celzija in so precej hladnejša od okolice, saj ima površina Sonca temperaturo okrog 5500 stopinj Celzija. Zaradi temperaturne razlike so pege videti temnejše od okolice. Pege proti Zemlji pošiljajo ogromne količine energije, magnetno polje v njihovi bližini je zelo močno, zato se lahko na nekaterih posnetkih 'vidi' celo magnetne silnice. Ko je peg veliko, se nekoliko poveča Sončno sevanje proti Zemlji, a razlika med obdobjem nizke aktivnosti je zelo majhna, le nekaj desetink odstotka.

Obdobje med dvema minimumoma Sončevih peg imenujemo Sončev cikel in v povprečju traja slabih 11 let. Cikle so začeli šteti v sredini 18. stoletja, opazovanje števila Sončevih peg pa sega že v srednji vek. Trenutno smo v minimumu med cikloma 24 in 25, po zadnjih napovedih naj bi se cikel številka 24 končal sredi leta, hkrati se bo začel nov. Cikel številka 25 naj bi maksimum dosegel leta 2025, še naprej pa je predviden upad Sončeve aktivnosti, ki je opazen že od cikla številka 21.

Hladne zime v času Maunderjevega in Daltonovega minimuma

Med posameznimi cikli so bile v preteklosti zelo velike razlike v številu Sončevih peg, zelo dolgo obdobje močno znižane Sončeve aktivnosti so opazili v drugi polovici 17. stoletja, torej preden so začeli šteti cikle. To obdobje se imenuje Maunderjev minimum in takrat so bile nekatere zime v Evropi zelo mrzle, tudi globalna temperatura je bila nekoliko nižja kot v prejšnjem obdobju. Med letoma 1650 in 1700 se je zgodilo, da celo nekaj let skupaj niso opazili niti ene same pege na Soncu.

Podobno kot v 17. stoletju je bilo nekaj zelo mrzlih zim prav tako v obdobju Daltonovega minimuma, ki se je zgodil na začetku 19. stoletja. Maksimuma ciklov številka 5 in 6 sta bila zelo nizka, v tem času pa je v Indoneziji izbruhnil še močan vulkan Tambora. Najverjetneje je imel vulkanski izbruh večji vpliv na globalno temperaturo, nekaj je pripomogla še nizka aktivnost Sonca. Leto 1816 je znano kot 'Leto brez poletja', močan vulkanski izbruh se je zgodil aprila 1815. Sploh poletje naslednje leto je bilo v Evropi izjemno hladno in deževno, izbruhnila je največja lakota v 19. stoletju.

Kakšne so bile zime ob Sončevem minimumu?

Kot zanimivost smo pogledali, kakšna je bila v preteklosti povprečna temperatura meteorološke zime (december, januar, februar), ki je bila najbližje Sončevemu minimumu. Za Slovenijo imamo sicer bolj malo takšnih primerov, saj so se sodobne meritve na večini meteoroloških postaj začele šele okoli leta 1950, je pa nekaj več primerov za Evropo. Po podatkih Agencije za okolje povprečna zimska temperatura v prestolnici od leta 1949 do 2019 znaša +0,8 stopinje Celzija. Zime, ki so bile najbližje Sončevim ciklom 19, 20, 21 in 22, so bile vse precej hladnejše od povprečja vseh 71 zim v preteklosti, v tabeli je prikazano odstopanje od dolgoletnega povprečja. Zima 1975/76 je bila sicer za tisto obdobje povsem povprečna, za današnje razmere bi bila precej prehladna. Zadnji dve zimi, ki sta bili najbližje začetku ciklov 23 in 24, sta bili glede na dolgoletno povprečje povsem običajni, za obdobje zadnjih 20 let pa vseeno precej hladni. V podatkih je namreč treba upoštevati pospešeno segrevanje urbanega okolja, ki se segreva hitreje kot podeželska območja.

Za Evropo kot celoto opazimo podoben vzorec. Tukaj je upoštevano referenčno obdobje od leta 1901 do 2010, torej 110 zim. Kar osem od enajstih zim je bilo hladnejših od povprečja, odkloni v negativno in pozitivno smer pa so razumljivo manjši kot za območje Slovenije.

Če predpostavimo, da se bo naslednji Sončev minimum zgodil v drugi polovici leta 2020, lahko iz tega sklepamo, da bo meteorološka zima 2020/21 v Sloveniji vsaj nekoliko bolj podobna zimi. Zadnje tri zime, vključno z letošnjo, smo imeli temperature večino časa nad povprečjem, tudi snega je bilo bolj malo.