'Bila sem izredno nezadovoljna, agresivna in jezna mama'

In veliko let naše odrasle dobe bomo verjetno vztrajali v prepričanju, da kar je, je ... In da ne moremo ničesar spremeniti. Potlej bomo uvideli, da je življenja v takšnem razmišljanju škoda, in sledila bodo leta v iskanju, kdo pravzaprav smo, kaj si v resnici želimo in predvsem - veliko časa bomo porabili za to, da bomo ugotovili, da je naše življenje v naših rokah in da smo mi odgovorni za to, kar se nam, vsaj kot odraslim, dogaja. 

Nikoli ni prepozno za spremembo. A najprej je treba ugotoviti, da imamo težavo mi, in kje imamo težavo. In ne delajmo si utvar - prav vsi mi, tudi tisti, ki navidezno živijo dobro in jim nič ne manjka, imamo svoja šibka področja, svoje temne plati, ki praviloma pokukajo ven, ko je hudo, ko je stiska, ko je stres. 

Dr. Leonida Zalokar, ravnateljica Vzgojnega zavoda Planina, poznana po svoji odločnosti in tem, da ne "špara" jezika, ko gre za opozarjanje na težave otrok in na "lenobnost" sistema oziroma ljudi, ki so v njem, ko ti otroci potrebujejo pomoč, ni po naključju pristala v poklicu, kjer pomaga mladim z najtežjimi stiskami. O tem, da je treba o tem sistemu korenito razmisliti, ko vemo, da je mladih s težavami vedno več, in da o zgodnji obravnavi pri nas še vedno samo govorimo. Pa o tem, kako je mogoče, da 15-letnika s težavami pregleda pet različnih strokovnjakov v petih različnih ustanovah in da ta mladostnik dobi pet različnih mnenj o tem, kaj je z njim narobe ... 

V današnjem prispevku v oddaji Svet pa bo Zalokarjeva iskreno spregovorila tudi o svojem težavnem odraščanju, o tem, kako je mislila in čutila, da so vsi boljši in več vredni od nje. In o tem, v kakšno globel lahko mladostnika takšno razmišljanje posrka.  

A kljub temu, da so bile težave res velike, da je kot najstnica zaradi anoreksije tehtala manj kot 37 kilogramov, da je v drugem letniku srednje šole pustila šolanje,  je do spremembe v njenem razmišljanju prišlo mnogo kasneje, v odrasli dobi.  Zalokarjeva je lepega dne, ko je na svet spravila že svoja oba otroka, ugotovila, da je izredno nezadovoljna, agresivna  in jezna mama. Zalokarjeva prizna, kar lahko stori le res dobra, iskrena mama, da je svoja dva otroka tudi udarila, nanju kričala ...

Danes je to ženska, ki ve, kaj je sreča. A ne tista navidezna sreča, ko dosežeš vse, kar si želiš. Ko imaš kariero, denar, lepo družino in gre vse v redu. Ne, Zalokarjeva ima tisto pravo srečo - z ljudmi vzpostavlja prave, pristne odnose. In ima žlahtno delo - pomaga otrokom in mladostnikom, nad katerimi so praviloma že vsi obupali. Pomaga tistim, ki dejansko nimajo več kam. 

Verjame, da je sprememba na bolje vedno na dosegu roke. Le seči je treba po njej, zavihati rokave in delati.  Sama, ker opravlja tudi dejavnost psihoterapije, ugotavlja, da je gotovo imela mejno osebnostno motnjo ali "borderline", ki je takrat, 40 let nazaj, pri nas še niso poznali. In dokazala je, da ta motnja ni konec sveta - da se jo lahko obvlada in uredi življenje v katerem ne bo več čustvenih izbruhov, težav v odnosih in dojemanju drugih ter njihovih ravnanj. In sama je lep dokaz, kaj vse lahko človek zmore, če le hoče.