Bi znali pomagati ponesrečencu?

Predstavljajte si, da vidite človeka, ki negibno leži na tleh, ali pa ste priča prometni nesreči. Boste peljali mimo ali se boste ustavili in priskočili na pomoč? In če boste pomagali – ali boste vedeli, kaj storiti? 

Čeprav se marsikdo tega boji, je naša dolžnost, da pristopimo k človeku, ki potrebuje pomoč. "Kar koli naredimo, je bolje kot nič. Pri srčnem zastoju človeku ne moreš škodovati, saj je tako rekoč mrtev. Če mu ne boš pomagal, bo umrl, če mu boš pomagal, pa ga boš mogoče rešil. Zato se ne bojte pristopiti, pa četudi samo zavarujete kraj nesreče. Vedno pa najprej poskrbite za lastno varnost," opozarja vodja prvih posredovalcev Dejan Rogelj.

Prvi posredovalec je posameznik, ki praviloma nima zdravstvene izobrazbe in se odzove na poziv dispečerske službe zdravstva ter pride na kraj dogodka z namenom izvajanja ukrepov za ohranitev življenja. V Sloveniji jih je že več kot 10.000, številka pa še narašča. Če se jim želite pridružiti, ne potrebuje zdravstvene izobrazbe, zaželeno pa je, da se vključite v prostovoljno gasilsko društvo, saj vas lahko tako aktivira regijski center, na kraju nesreče pa ste tudi zavarovani.

V Društvu prvih posredovalcev pripravljajo tudi izobraževanja o tem, kako ravnati, ko nekdo potrebuje našo pomoč. V nadaljevanju je zbranih nekaj napotkov. 

1. KLIC NA ŠTEVILKO 112 

Ko kličemo na številko 112, moramo biti čim bolj mirni, čeprav je težko slediti navodilom dispečerja. Bistvo, ki ga moramo povedati, je:

- KDO kliče?
- KAJ se je zgodilo?
- KJE se je zgodilo?
- KDAJ se je zgodilo?
- KOLIKO je ponesrečencev?
- KAKŠNE so poškodbe?
- ALI SO KAKŠNE NEVARNE STVARI v bližini?
- KAKŠNA pomoč je potrebna? 

Obvezno je, da sledimo navodilom dispečerja in da smo čim bolj mirni.

2. TEMELJNI POSTOPKI OŽIVLJANJA Z AED  

1. Ko vidimo osebo na tleh, najprej preverimo, ali je VARNO, in nato pristopimo do nje.
2. Primemo jo za ramena, jo nežno stresemo in pokličemo ''Gospod/gospa, ali me slišite?''
3. Če se ne odziva, pokličemo "NA POMOČ'', da privabimo ljudi iz okolice, da nam pomagajo.
4. Nato sprostimo dihalno pot tako, da DLAN ENE ROKE POLOŽIMO NA ČELO, drugo roko PA POLOŽIMO NA BRADO. 
5. Za tem pogledamo, če ima v ustih KAKŠEN TUJEK ali USTNO PROTEZO. Če ima kar koli, to poskusimo odstraniti, a NE delamo na silo!
6. Nato se z obrazom nagnemo nad njegova usta in nos ter POSLUŠAMO, ČUTIMO in GLEDAMO v smeri prsnega koša. Za to si vzamemo 10 sekund časa.  
7. Laiki pulza ne preverjajo.
8. ČE DIHA, GA OBRNEMO V STABILEN BOČNI POLOŽAJ.
9. ČE NE DIHA, ZAČNEMO S TEMELJINIMI POSTOPKI OŽIVLJANJA, druga oseba pa pokliče na številko 112.
10. Najprej začnemo s STISI PRSNEGA KOŠA – mesto stisov je spodnja polovica prsnice.
11. Stise izvajamo tako, da peto roke položimo na mesto, kjer bomo izvajali stise, drugo roko pa položimo na prvo roko, da imamo večjo moč.
12. Stise izvajamo pri ODRASLIH 5–6 cm, OTROCIH 4–5 cm, DOJENČKIH tretjina globine prsnega koša (pri otrocih, dojenčkih in utopljencih smo pozorni na prvih pet vpihov, preden začnemo s stisi prsnega koša).
13. Frekvenca stisov prsnega koša na minuto je 100–120 na minuto.
14. Če sta dva in imata na voljo dihalni balon ali pocket masko, je razmerje stisov in vpihov 30:2. Če nimamo pripomočkov za dajanje vpihov, če je oseba pobruhana ali krvava, nam ni treba delati usta na usta, delamo samo stise prsnega koša.
15. Tretja oseba, ki je klicala na 112, se pri dispečerju pozanima, kje je najbližji AED, in gre ponj.
16. Ko dobimo AED, moramo med stisi nalepiti elektrodi na GOL prsni koš. Elektrodi imata narisani mesti, kamor se jih prilepi.
17. Ko nadaljujemo s stisi prsnega koša, smo pozorni na navodila AED. Od takrat, ko je AED priklopljen, smo pozorni na njegova navodila.
18. Ko se AED odloči ANALIZIRATI SRČNI RITEM, se osebe nihče NE SME DOTIKATI.
19. AED se bo sam odločil, ali je treba izvesti električni sunek ali ne.
20. Nadaljujemo s stisi prsnega koša in predihavanjem (če imamo dihalni balon ali pocket masko) do prihoda reševalcev oziroma dokler se ne utrudimo ali oseba ne začne spontano dihati. 

3. AVTOMATSKI EKSTERNI DEFIBRILATOR (AED) 

Avtomatski eksterni defibrilator (AED) je prenosna elektronska naprava, ki je sposobna zaznati zastoj srca pri človeku. S pomočjo električnega sunka lahko srce ponovno požene in s tem reši življenje. Sestavljen je iz ohišja z baterijo, iz katerega izhajata dve nalepki – elektrodi. 

AED ima dva gumba (zelenega za vklop in rdečega za proženje električnega sunka) in glasovna navodila, ki so v slovenskem jeziku. 

Uporaba AED je VARNA in enostavna, uporablja ga lahko prav vsak. 

V primeru srčnega zastoja takoj začnemo s temeljnimi postopki oživljanja, če pa imamo na voljo tudi defibrilator, vklopimo napravo in se ravnamo po govornih navodilih. 

4. KRVAVITEV 

Krvavitev je izguba krvi iz obtočil. Ločimo jih glede na izvor (arterijska, venska, kapilarna, odtrganine), lokacijo (zunanja, notranja) ali vzrok (bolezenska, poškodbena). 

KAPILARNA KRVAVITEV: Kri mezi, krvavitev je majhna in običajno sama preneha. Običajno so to odrgnine. Pustimo, da se rana sama zaceli.

VENSKA KRVAVITEV: Kri je temnordeča, enakomerno teče (vene oz. dovodnice so žile, po katerih se kri vrača iz organov in tkiv v srce). Rano oskrbimo tako, da z direktnim pritiskom sterilne gaze pokrijemo mesto krvavitve in povijemo s povojem. Če bi krvavitev prišla čez sterilno gazo in povoj, moramo razmišljati o kompresijski prevezi.

KOMPRESIJSKA PREVEZA: Na rano položimo gazo ali prvi povoj, čez damo še nerazvit povoj in čvrsto povijemo. Po nastavitvi kompresijske obveze je rano treba obvezno pregledati vsakih pet do 10 minut. Če opazimo, da je prekrvavljena, pomeni, da je obveza prerahla in jo je treba močneje poviti. Uporabimo nov povoj, ki ga namestimo čez prvega, ali prevezo znova pravilno namestimo. Če je obveza pretesna, pa ud distalno od obveze pomodri (prekinitev venskega odtoka krvi) ali pobledi (prekinitev arterijskega dotoka krvi). V takem primeru je treba kompresijsko obvezo nekoliko popustiti. S trikotno ruto nato poskrbimo za imobilizacijo uda – roke. Če je poškodovana noga, damo poškodovanca ležati, nogo pa podložimo. 

Poškodovani osebi ne dajemo hrane ali pijače.

ARTERIJSKA KRVAVITEV: Kri je svetlordeča in pulzirajoče brizga (arterije oz. odvodnice so žile, ki prenašajo s kisikom bogato kri od srca proti organom in tkivom). Iz arterije lahko človek izgubi velike količine krvi, kar je lahko tudi smrtno nevarno, če so poškodovane velike arterije na vratu, pazduhi ali dimljah. Rano oskrbimo tako, da najprej naredimo pritisk žile ob kost nad krvavitvijo. Nato s sterilno gazo pokrijemo rano in naredimo kompresijsko prevezo. Nato damo ud (roko) v trikotno ruto za imobilizacijo uda. Če je poškodovana noga, damo poškodovanca ležati in poškodovano nogo podložimo.

Poškodovani osebi ne dajemo hrane ali pijače.

ODTRGANINE: Kadar so v celoti prekinjena vsa tkiva, ki so povezovala odtrgani del s telesom, govorimo o popolni amputaciji. Pri nepopolni amputaciji pa še obstaja povezava odtrganega dela telesa prek mišic, kože, žil ali živcev. 

Pri ukrepanju ob amputaciji imamo dva bistvena postopka – ustavitev krvavitve, ki je lahko življenje ogrožajoča, in poskus ohranitve amputiranega dela okončine.

Rano oskrbimo tako, da najprej naredimo pritisk žile ob kost nad krvavitvijo. Nato nad odtrganim udom naredimo Esmarchovo prevezo (pri amputacijah, hudih krvavitvah) – z uporabo širokega traku (pet centimetrov), trikotne rute ali namenskega traku. Nikoli ne uporabljamo ozkega traku ali vrvice, saj s tem dodatno okvarjamo tkivo. Pri Esmarchovi prevezi moramo obvezno na ud napisati uro, kdaj smo jo naredili. Uporabimo jo izjemoma – le v primerih, ko drugače ne moremo zaustaviti krvavitve (huda krvavitev, amputacije). Uporabiti moramo širok trak ali pas in zabeležiti točen čas nastavitve obveze. Krn uda sterilno pokrijemo z gazo in povijemo. Odtrgani ud ustrezno pokrijemo s sterilno gazo in povijemo. Nato odtrgani del uda damo v vrečko. To vrečko damo v še eno vrečko, v kateri sta voda in led. Nato ti dve vrečki damo v tretjo vrečko, ki služi za prenos odtrganega uda. 

5. TUJKI V DIHALIH 

Poznamo dve vrsti zapore dihalne poti – DELNO in POPOLNO. 

Pri DELNI zapori dihalne poti oseba še KAŠLJA, zato je naša naloga, da jo spodbujamo h kašlju. Osebo opazujemo, da ne pride do situacije, ko se delna zapora dihalne poti spremeni v popolno zaporo. 

Pri POPOLNI zapori dihalne poti oseba NE KAŠLJA, vendar še diha, krili z rokami in kima, če jo kar koli vprašate, zato moramo takoj začeti s petimi udarci med lopaticami. 

Osebo postavimo predse, jo nagnemo in s peto dlani udarimo med lopatice. Po vsakem udarcu preverimo, ali se mogoče tujek že vidi in ali ga lahko odstranimo s prsti. 

Če po petih udarcih nismo uspešni, sledi petkratni Heimlichov prijem. Postavimo se za prizadetega, ga nagnemo nekoliko naprej in sklenemo roke okoli zgornjega dela trebuha. Dlani stisnemo v pest s palcema proti trebušni steni in ju položimo v predel med popkom in žličko. Izvedemo močan sunek, usmerjen proti sebi in navzgor. Če se zapora ne razreši, sledijo ponovno udarci med lopaticami. 

To ponavljamo toliko časa, dokler tujek ne pade ven oziroma oseba izgubi zavest, nakar postopamo po protokolu za temeljne postopke oživljanja.