Bi JEK 2 lahko bila priložnost za investiranje?

Ob idealnem razpletu, brez zamud, podražitev in ob uspešni spremembi zakonodaje bi drugi blok Jedrske elektrarne Krško (JEK 2) lahko postavili do leta 2037. Brez teh korakov, kot je pred časom izdal premier Robert Golob, bi drugi blok zgradili šele leta 2047. Če sploh.

A kot pravi, za investiranje obstaja velik interes iz vseh sosednjih držav. "Ruska agresija je pokazala, kako odvisna je Evropa od plina, s tem pa se je povečal interes investitorjev za jedrske objekte po vsej Evropi." Projektno skupino, ki bo pripravila vse potrebno za učinkovito umeščanje v prostor, bo vodil deseti sekretar v Golobovem kabinetu, Danijel Levičar. Prednost bosta imela učinkovita organizacija projekta in finančna konstrukcija, na podlagi gradiv, ki jih bodo pripravili, pa bomo državljani predvidoma leta 2027 odšli na referendum.

"Ker je na razpolago več ponudnikov, se lahko dialog z njimi vodi bolj kakovostno, kljub temu pa prve ocene stroškov kažejo, da bo cena za gradnjo JEK 2 7000 evrov za kilovatno uro," je razkril Golob. 

Zgodovinska priložnost za investitorje, banke

"Slovenske banke so zgodovinsko v najboljši kondiciji. Imamo izjemno priložnost, da izzive naslovimo hitro, učinkovito in konstruktivno," poudarja prvi mož NLB Blaž Brodnjak. Po njegovem je prišel čas za energetske projekte, objekte in njihovo umestitev v prostor, tudi s posebnimi zakoni, "če ne gre drugače. Banke sedijo na okoli 20 milijardah evrov likvidnostnih rezerv, ki so pripravljene, da se jih razporedi za ključne projekte v državi."

Kaj pa investiranje državljanov? Predstojnik Laboratorija za energetske strategije na Fakulteti za elektrotehniko Tomi Medved je jasen. "Idejo pozdravljam in jo označujem kot odlično možnost. Slovenci imamo na bančnih računih trenutno okoli 26 milijard prihrankov, obrestne mere so blizu 0 %, ob trenutni letni inflaciji pa izgubimo od 1,3 do 2,6 milijarde evrov letno." Mehanizem potrebuje veliko dodelave in varovalk, predvsem pri omejevanju maksimalnega vložka na državljana, da ne bi bilo zlorab, meni, a ocenjuje, "da bi bilo ta denar veliko bolje uporabiti za financiranje JEK 2 in s tem pomagati državi za nek zajamčen donos, nekaj odstotkov, kot pa da se država zadolžuje po visokih obrestnih merah." 

Meni, da mora koordinator največ pozornosti nameniti zajamčeni ceni oziroma čim bolj učinkovitemu zavarovanju pred "aneksi", na katere opozarjajo zaradi preteklih izkušenj. 

Tehnologija znana, zasnova in dobavitelj še ne

70 odstotkov reaktorjev v obratovanju in gradnji po svetu je tlačnovodnega tipa, na tem seznamu je tudi NEK. Zato je odgovor na prvo vprašanje jasen. JEK 2 bo poganjal tlačnovodni reaktor. Na tej točki se konča vse, kar je znanega, in začnejo se ugibanja. Vodilni možje Gen energije, ki so pripravili prva izhodišča, so zožili izbor na tri proizvajalce iz Francije, Južne Koreje in ZDA, za zdaj vsem novim reaktorjem pa je skupno to, da zamujajo in se hkrati močno dražijo. 

Morda najverjetnejši kandidat je francoski koncern Framatome (prej Areva NP). Stavijo na zasnovo EPR ali evropski tlačnovodni reaktor. Letos so na Finskem s 14-letno zamudo zagnali največji evropski 1650-megavatni reaktor Olkiluoto 3. V izgradnji (prav tako z veliko zamudo) so še Flamanville 3 v Franciji in dva britanska reaktorja Hinkley point z nekoliko večjo močjo 1720 megavatov. EPR je bil zasnovan tako, da je varnejši in učinkovitejši od prejšnjih modelov. Razvili so ga Framatome in Electricite de France v Franciji ter Siemens v Nemčiji. EPR ima več varnostnih izboljšav, kot so lovilec jedra, ki zadrži staljeno jedro v primeru taljenja, in več sodobnih varnostnih sistemov. Zasnovan je tudi za proizvodnjo manj dolgoživih radioaktivnih odpadkov, kar zvišuje ceno v primerjavi z običajnimi PWR.

Naslednji izzivalec je APR-1400 (angl. Advanced Power Reactor 1400). Gre za napreden tlačnovodni reaktor tretje generacije (enako kot EPR), ki ga je razvil Korea Electric Power Corporation (KEPCO) v Južni Koreji. Ta reaktor je zasnovan za proizvodnjo približno 1400 megavatov električne energije, kar je več kot prejšnje zasnove. Zasnovan je z več varnostnimi izboljšavami v primerjavi s starejšimi modeli PWR. Te izboljšave vključujejo uporabo pasivnih varnostnih sistemov, ki so zasnovani tako, da delujejo brez potrebe po električni energiji (s čimer se izogne težavam, ki so jih imeli v elektrarni Fukušima) ali človeškem posredovanju. To vključuje pasivne hladilne sisteme, ki lahko odvajajo toploto iz reaktorskega jedra tudi v primeru izgube električne energije. Njegova zasnova vključuje še zmanjšanje količine radioaktivnih odpadkov, ki jih proizvaja. 

Tretji na seznamu slovenskih želja je reaktor z oznako AP1000. Razvilo ga je podjetje Westinghouse Electric Company iz ZDA. To je napredna različica reaktorja s tlačno vodo (PWR), ki je zasnovan za proizvodnjo približno 1100 megavatov električne energije. Podobno kot EPR in APR-1400 uporablja pasivne varnostne sisteme, ki se zanašajo na naravne fizikalne procese, kot sta gravitacija in naravna konvekcija, namesto na črpalke in generatorje, kar pomeni, da lahko v primeru nesreče reaktor ostane varen brez potrebe po zunanji električni energiji ali človeškem posredovanju. Morda največja prednost te zasnove je modularna gradnja, kar pomeni, da se veliko komponent reaktorja izdela v tovarni in nato prevaža na gradbišče, kjer se sestavijo. To lahko zmanjša čas in stroške gradnje.

Zamude = izgube

Zamude pri jedrskih elektrarnah in umeščanju v prostor so v razvitem svetu predvsem posledica civilnih iniciativ in spreminjajoče se zakonodaje. Gradnja traja najmanj sedem let in v tem času se zgodi veliko stvari – nesreče, kot na primer Fukušima, grožnje s terorističnimi napadi, kibernetski napadi, izredne suše in podobno. "Zaradi takih dogodkov se potem naredijo novi standardi, analize, ki posledično zajamejo tudi objekte v gradnji, še posebej jedrske elektrarne, kjer je v ospredju varnost." 

Nedavno je na posledice zamud in zamikanja začetka gradnje in večjo uvozno odvisnost (leta 2033 ugašamo TEŠ) opozoril ekonomist Jože Damijan. Po njegovi oceni zamik izgradnje JEK 2 za štiri leta (vključitev v omrežje leta 2039 namesto 2035) pomeni, da bodo stroškovne cene električne energije v obdobju 2035–2038 višje za skoraj 70 evrov na megavatno uro, maloprodajne cene pa bi se dvignile na raven okrog 180 evrov na megavatno uro. "To na letni ravni pomeni višji strošek za prebivalstvo in gospodarstvo za električno energijo za dobrih 900 milijonov evrov, oziroma kumulativno za 3,5 milijarde evrov. Zaradi zamude pri odločitvi za gradnjo JEK 2 bi se uvozna odvisnost povečala za 20 do 25 %."

Z globalnega vidika bi, kot meni Medved, bilo smiselno razmisliti o nekaterih nepotrebnih, a velikih porabnikih električne energije. Mednje gotovo sodijo tudi kripto valute. "Trenutno ocenjujejo, da se za kripto rudarjenje samo za bitcoin porabi 150 teravatnih ur letno. Za primerjavo, to je okoli 10-krat več, kot je celoletna poraba Slovenije (15 TWh)."

Stroški proizvodnje jedrske energije naraščajo

Uravnoteženi stroški električne energije (angl. Levelized Cost of Electricity ali LCOE) so merilo, ki primerja povprečne skupne stroške za gradnjo in obratovanje elektrarne skozi njeno življenjsko dobo. Te nato primerjajo s skupno energijsko proizvodnjo. Izračun pogosto uporabljajo energetska podjetja in regulatorji za primerjavo stroškov različnih virov proizvodnje električne energije, vključno s fosilnimi gorivi, kot sta premog in plin, jedrsko energijo in obnovljivimi viri, kot sta veter in sonce. 

In prav v tem grafu se bi lahko skrival eden od vzrokov za pomisleke. Investicije v jedrsko energijo so v primerjavi z ostalimi nizkoogljičnimi viri čedalje dražje, medtem ko se LCOE sončne in vetrne elektrarne zaradi pocenitve stroškov proizvodnje naprav znižujejo. 

"Stroški proizvodnje pri jedrski energiji naraščajo predvsem zaradi dodatnih varnostnih ter okoljskih zahtev ter nezmožnosti kopiranja projektov," pojasnjuje Medved, saj je za vsako elektrarno treba narediti specializirane izračune, analize, študije umeščanja v prostor in podobno. Dodatna težava se po njegovem pojavlja tudi z izobrazbo kadrov in posledicami zanemarjanja te panoge v zadnjih 20 do 30 letih.