Bela žogica s čarobno močjo

Letos je nastopilo kar 44 slovenskih igralcev in igralk, še enkrat več kot lani, kar je skoraj desetina vseh udeležencev, pravi Gregor Komac, ki je bil vodja Parkinsonovih bolnikov na šest dni trajajočem svetovnem prvenstvu. V Sloveniji se z igranjem pingponga ukvarja približno 100 bolnikov s Parkinsonovo boleznijo. "Na to svetovno prvenstvo se morajo prijaviti sami in nato midva z Vinkom Kurentom določiva, kdo bo igral skupaj v dvojicah in mešanih dvojicah. Gre za igralce različnih društev iz vse Slovenije. Sam sem iz Maribora in imam tam svojo enoto, s katero treniram," razloži sogovornik.

V Laškem so se dobili v ponedeljek. "Vsak dan smo imeli kratek sestanek, da smo si povedali, kaj se je dogajalo, kaj se bo dogajalo, se pohvalimo, pograjamo in se zabavamo. To je smisel tega druženja, ki ga imamo," je pojasnil.

Niso pa razočarali niti rezultatsko. Slovenski predstavniki so namreč osvojili kar šest medalj. Med najinim sobotnim popoldanskim pogovorom je Komac čakal še na en finalni nastop in stiskal pesti, da se bo petim bronastim medaljam pridružila še tista z najžlahtnejšim leskom. In res se je.

Zmagovalec je bil Maks, ki je premagal nemškega nasprotnika. "To je bil že osmi Nemec. Osem sem jih skupno premagal na poti do finala in v finalu," se namuzne. Za končno zmago je potreboval približno 15 minut, dobil je vse tri nize.

Njihove zgodbe

"Kdaj sem začel igrati? Ko je Bog še hodil po Zemlji," se zasmeji, nato pa povsem resno doda, da je namizni tenis vzljubil že v najstniških letih. Pred letom dni pa so mu potrdili diagnozo bolezni. Razlike v igri za zdaj še ne opazi, saj gre za začetno fazo bolezni, ki se pri njemu za zdaj odraža zgolj kot rahli tremor. Zaveda pa se, da je Parkinsonova bolezen neozdravljiva in lahko zelo hitro napreduje.

Razliko v igri pa občuti Norbert, eden izmed nemških udeležencev, ki so bili na prvenstvu najštevilčnejše zastopani. Povedal je, da prihaja z obale skrajnega severa Nemčije, bil je že na svetovnih prvenstvih v Berlinu, Pulju in Walesu. Belo žogico udarja že 43 let, ni odnehal niti, ko mu je bila pred 16 leti potrjena diagnoza Parkinsonove bolezni. "Vendar je zdaj drugače, ne zmorem več toliko," žalostno zmaje z glavo, ko odpre svoj kovček in nam pokaže set loparjev, ki jih je prinesel s sabo.

Na tribuni sedi temnolaska, ki ima v umetelno spleteno pričesko nad zatiljem zataknjene ameriške zastavice. Irene prihaja iz Tulse v ameriški zvezni državi Oklahoma. Njenemu možu so diagnozo postavili leta 2019, takrat sta se tudi udeležila prvega turnirja za Parkinsonove bolnike, zdaj pa potujeta na različna tekmovanja po svetu. V Laško sta prišla že en teden pred začetkom svetovnega prvenstva, ampak nista drla na Bled in v Postojnsko jamo, tako kot njuni rojaki, ko obiščejo sončno stran Alp. "Raziskovala sva okolico, vozila sva se naokrog po stranskih cestah, se ustavljala pri kmetih, prekrasno je bilo," je navdušena.

"Vedno spremljam moža, da ga spodbudim, razveselim. Doma vadi dvakrat na teden, ob petkih pa igrajo skupaj z drugimi bolniki. Pri vas je to precej bolje urejeno, doma v Tulsi nimamo posebnega društva za Parkinsonove bolnike, nasproti nam je stopila le lokalna cerkev, ki nam je omogočila prostor, v katerega lahko namestimo šest igralnih miz. Prav prihodnji teden pa imamo srečanje z novinarji, morda se bo potem kaj premaknilo na bolje," je spomnila, da je vsaka pomoč v ameriškem zdravstvenem sistemu zelo draga.

Med gledalci na tribuni je tudi Jože, ki si je samo zaradi tega dogodka prevoz v Laško našel iz skoraj uro oddaljene Topolšice, kjer je že skoraj dva tedna na t. i. skupinski rehabilitaciji bolnikov s Parkinsonovo boleznijo, tudi tam pa – za eno od dveh postavljenih miz prav v ta namen – čisto vsak dan vihti loparček in k igranju nagovarja tudi ostale v skupini, ko radovedno obstojijo pri steklenih vratih in ga opazujejo med igro z nekom iz grozda nasprotnikov, ki jih je nabral v teh dneh. 

Žogica, ki očara

Tekmovalno pa Danica Kocbek namizni tenis igra štiri leta in to je bilo že njeno četrto svetovno prvenstvo. Na vseh treh prejšnih prvenstvih je osvojila medaljo v dvojicah, bodisi v ženskih bodisi mešanih. Medaljo je v ženskih dvojicah osvojila tudi letos, pa čeprav na t. i. tolažilnem turnirju. Spominja se, kako so Parkinsonovi bolniki v Mariboru začeli terapijo s pingpongom: "Naš vodja Vinko Kurent je zasledil, da v ZDA pingpong igrajo kot terapijo. Začel je raziskovati in prihodnje leto smo se že udeležili prvega svetovnega prvenstva v Berlinu."

Spomni se tudi svojih začetkov z loparjem: "Vinko mi je sicer rekel, da sem naravni talent, ampak mogoče to reče vsakomur," se smeji. "Ampak potem dobiš voljo in bela žogica nas očara, ima čarobno moč," se razneži. Z diagnozo Parkinsonove bolezni se sama bori že devet let in tako opisuje, kako ji je koristil namizni tenis. "Pri nas je vedno napredek, če se gibamo. Pingpong pa ima še posebne karakteristike, saj moraš biti hiter, reagirati levo in desno, spremljati z očmi, telesom, možgani, razmišljati, kam boš udaril in je zato spodbuda na vseh področjih," našteva.

Zdravilo, ki ni tableta

Večkrat omenjeni Vinko Kurent je bolnik že 12 let. "Pred petimi, šestimi leti sem iskal nekaj zase, kar ne bi bila terapija s tableti. Sicer vsako leto pridem k zdravniku in dobim kakšno tableto več. Hotel sem narediti nekaj zase, kar se dopolnjuje z medicinsko terapijo. In to je bil namizni tenis. Ta mi je omogočil nekaj fantastičnega. Igral sem ga kot najstnik, potem pa sem takrat videl po televiziji, da v ZDA igrajo svetovno prvenstvo Parkinsonovih bolnikov in smatrajo to za neke vrste nefarmakološko terapijo. Rekel sem si, da to, kar oni počnejo tam, lahko naredim tudi jaz doma," se spominja.

Preštudiral je literaturo in se povezal tudi z Nenadom Bachom, ki je prvi začel to v ZDA. "V nekaj tednih smo imeli pri nas ekipo bolnikov, ki je želela igrati na način, kot se je izvajalo to prvenstvo. Najprej pa je bilo treba poskrbeti za prostor. Enega, dva igralca že spraviš kamor koli, ko pa gre enkrat za 10, 20 ljudi, pa potrebuješ že veliko dvorano, več opreme, že skorajda trenerja. Ker so to bolniki, je treba zanje poskrbeti tudi z vidika varnosti. Zato smo se odločili, da to poteka v okviru društva Trepetlika, kjer smo začeli stvar razvijati sistematično kot neko terapijo," opisuje začetke na Slovenskem.

Pripoveduje, kako so s tem pomagali tudi Parkinsonovim bolnikom, ki so se borili z depresijo in drugje niso našli motivacije. "Pojavilo se je tudi zanimanje zdravnikov. Začeli so nam pošiljati ljudi, ki so bili zmožni vadbe, pa niso hoteli, in so jih dejansko spodbudili, da pridejo k nam," pove. "Lažje je, če bolnika k nam pošlje zdravnik, težje je, če ga pošljejo domači, saj oni niso zanj dovolj verodostojen dejavnik. Velikokrat tudi prijatelj reče prijatelju," pojasni.

Kot pravi, so bolniki v povprečju stari 72 let, njihov odnos pa temelji na komunikaciji. "Če ne zna igrati namiznega tenisa, mu pomagamo kot delovni terapevti z roko. Nato vrže žogico, jo prime, dvakrat vrže, prime. Nazadnje pridemo do točke, ko roko zamenja lopar. Navaden pingpong ne pomaga, pomaga skupinski. Sociološko gledano se zdravi skupina, izkušnje, ki jih dobijo na svetovnih prvenstvih, stimulirajo tiste, ki še niso bili, da bi leto dni trenirali in nekaj naredili. V tej dvorani vam lahko pokažem marsikoga, ki je začel trenirati pred komaj šestimi meseci, pa že ima prvo zmago. Preprost človek, ki ga nihče ne pozna, v svojem domačem okolju ali lokalni skupnosti pa nenadoma postane zvezda. Na ta način se lahko človeka spravi v kontinuirano treniranje, ki ga nato več ni treba nadzorovati, ampak se dogaja samo od sebe. Pri nas igrajo 44 tednov v letu, dvakrat tedensko po eno uro in tega zdaj ne more nihče več ustaviti," ponosno pove.

"V Sloveniji je dva milijona ljudi, 10.000 ljudi s Parkinsonovo boleznijo, imamo pa 120 takšnih, ki so na tej nefarmakološki terapiji. Nemčija ima sicer 2000 takih igralcev, vendar ima 80 milijonov ljudi," se pohvali s statistiko. "Veseli smo, da imamo boljše življenje na podlagi tega, kar smo si sami naredili," je zadovoljen. Prepričan je tudi, da je Slovenija z organizacijo tokratnega svetovnega prvenstva uveljavila tudi v mednarodnem smislu. 

Zdaj vedo, da so v resnici zboleli že leta prej

"Nenad Bach nam je na lanskem svetovnem prvenstvu v Walesu predlagal, da se prijavimo. In smo se res, čeprav nismo verjeli v uspeh. Smo majhno društvo, Slovenija ni velika država, denarja ni veliko," prizna Cveta Pavlina Likar, predsednica društva Trepetlika, ki mu je bila organizacija tega dogodka nazadnje res zaupana.

Hvaležna je organizacijskemu komiteju in prostovoljcem, kot pravi, je sodelovalo tudi veliko učencev in dijakov bližnjih šol, kar se ji zdi lepa povezava mednarodnega dogodka z lokalno skupnostjo. "Podprl nas je tudi župan Laškega, v obeh hotelih smo imeli odlično nastanitev in udeleženci so bili zelo zadovoljni. Slišali ste tudi pesem, Hvala, Slovenija, hvala, Laško, v kateri so našteli vse udeležence iz kar 23 držav. Dobili smo ugodne cene in tudi ta dvorana je enkratna, prostorna, svetla in zračna," z roko pokaže po dvorani Tri Lilije.

"Mislim, da smo naredili eno res odlično svetovno prvenstvo, peto po vrsti, kdor koli bo nas bo nasledil, bo težko to dosegel," se šali, da v tem trenutku ponosno stopiclja naokoli kot pav.  

Uradno število potrjenih bolnikov s Parkinsonovo boleznijo v Sloveniji je po njenih besedah trenutno 11.470. "Je pa verjetno še precej ljudi, ki nimajo diagnoze, saj se ta kar težko postavi. Vsi, ki dobijo diagnozo, pa se v retrospektivi zavedo, da se je bolezen začela že veliko prej," poudari.

"Bolezen najpogosteje zaznajo družinski člani, ki opazijo, da se je oseba začela počasneje gibati, začne se spreminjati pisava, dobijo tisto obrazno masko, nekateri izgubijo voh, pesti jih zaprtje, ponoči vidijo stvari in vpijejo," našteje znake, ki lahko kažejo, da gre za Parkinsonovo bolezen. Ponovi, da se diagnozo vseeno težko postavi, saj je marsikdaj ne prepoznajo niti zdravniki: "Zdravijo jih zaradi depresije, zaradi revmatičnih obolenj, saj imajo ti ljudje pač bolečine," doda Likarjeva. Zdaj bodo skušali svoje ozaveščati tudi o prvih znakih demence pri Parkinsonovi bolezni, da jo bodo ti lažje prepoznali in se jim bo nato poskusilo pomagati.