Bavčar v zaključni besedi dejal, da je le zaupal Istrabenzovim finančnikom

Istrabenz je leta 2007 vstopil v terminski posel, ki ga je imela z Banko Celje sklenjenega Maksima Holding in se je nanašal na obvezen nakup delnic Intereurope po točno določeni ceni in v točno določenem obdobju, tako da je ob zapadlosti terminskega posla vso škodo, ki bi jo sicer iz tega posla utrpela Maksima Holding, nase prevzel Istrabenz. Istrabenz naj bi delnice preplačal za 3,7 milijona evrov, za kolikor naj bi bilo podjetje po prepričanju tožilstva tudi oškodovano.

Bavčar poudaril, da je zgolj zaupal Istrabenzovim finančnikom

Tožilka Mateja Jadrič Zajc je danes poudarila, da je bila krivda obtoženima v celoti dokazana. Pri samem poslu nakupa delnic je tako šlo za povsem neutemeljeno izgubo za Istrabenz, pri čemer izstopa kazenska odgovornost Igorja Bavčarja, saj je bil edini član uprave in je tudi podpisoval vse pogodbe.

Motiv za prikrit dogovor med obtoženima in torej za zavestno oškodovanje Istrabenza pa tožilka vidi v ekonomski povezanosti Maksime Holdinga in samega Bavčarja prek podjetij, ki jih je ta obvladoval.

Bavčar, ki v zaporu na Dobu že prestaja večletno zaporno kazen zaradi kaznivih dejanj pri preprodaji delnic Istrabenza, je v dopolnitvi svojega zagovora izpostavil, da iz izpovedi vseh zaslišanih prič izhaja, da se sam ni ukvarjal, kaj šele da bi vodil inkriminirani posel, pač pa je kot predsednik uprave zgolj podpisal dokumente, pri čemer je zaupal odgovornim za finančne zadeve v Istrabenzu, v prvi vrsti sta bila to Srečko Kenda in Kristjan Sušinski.

Da je vse omenjene aktivnosti dejansko vodil Kenda, pa po Bavčarjevem prepričanju dokazuje tudi elektronska korespondenca, ki jo je predložil sodišču.

Bavčar: Poskuša se kriminalizirati vse v zvezi z menoj

Sicer pa je Bavčar prepričan, da "se poskuša kriminalizirati vse v zvezi z menoj" in da je tožilstvo pri poroti skušalo ob pomanjkanju dokazov proti njemu ustvariti določen vtis krivde.

Bavčarjev zagovornik Aljoša Dežman je dodatno izpostavil, da ni tožilstvo nikjer dokazalo obstoja dogovora med Bavčarjem in Miroslavom Golubićem, še manj pa za tožilstvo sporna pogodba izkazuje naklep, ki bi bil potreben za dokaz kaznivega dejanja.

Teza obrambe je sicer, da je posel dejansko bil namenjen financiranju Istrabenza. Golubićeva zagovornica Anka Kozamernik je tako izrazila začudenje, da tožilstvo po izvedenih dokazih ni umaknilo obtožnice. Pri sporni pogodbi tako po njenem ni šlo za terminski posel, ampak dejansko za prikrito financiranje Istrabenza s strani Banke Celje, ki primorskega holdinga zaradi kreditne izpostavljenosti ni mogla več kreditirati.

Pri prikritem financiranju in davčnem ščitu, ki sta bila uporabljena v tem primeru, je tako Istrabenz dejansko zgolj dobil 14-milijonski kredit, pri kateri Istrabenz ni utrpel škode, pregon za navedena kazniva dejanja pa je zastaral.

Da gre pri obtožbi za konstrukt in da je sam zgolj izvrševal posle drugih, pa je poudaril sam Golubić.