51-letni Mavricij Slatnar je invalidsko upokojen 7 let, v stik s smrtonosnim azbestom je prišel kot najstnik. Povedal je, da je kot otrok delal največ v skladišču surovin, kjer so jih kot otroke uporabili za najbolj umazana dela, tista dela, ki so se jim delavci rajši izognili. Potem ko se je zaposlil v skladišču, je 30 let vdihoval smrtonosni azbestni prah. Povedal je še, da je pred leti na eni od službenih poti oslepel in kasneje so mu na očesni kliniki ugotovili tumor v glavi. Tumor je posledica azbestnega prahu v pljučih, trdijo zdravniki. Mavricij odškodnine še ni prejel, tudi ostali je niso, čeprav je obolenje priznano kot poklicno in pri nas tudi edino uzakonjeno.
Bojan Goljevšek, predsednik sindikata azbestnih bolnikov, pravi, da je smešno, da se v državnem zboru dodatno zagotavljajo sredstva za izgradnjo spomenikov, ki so pomembna, vendar pa na račun zdravja ne gre krčit sredstva. Vilko Trampuž, sindikat azbestnih bolnikov podjetja Donit Tesnit, pa je povedal, da se delavcem, ki so delali v okolju z azbestom, omogoči zdravstvene preglede in da se jim te preglede plača.
Na gospodarskem ministrstvu trdijo, da imajo prednost težji bolniki. Andrej Šušteršič, državni podsekretar na Ministrstvu za gospodarstvo, je zatrdil, da bodo bolniki ta sredstva seveda dobili, je pa problem, ker je prišlo do zaostanka v preteklem času. Če na ministrstvu ne bodo ugodili zahtevam sindikatov, ti grozijo z demonstracijami in odškodninskimi tožbami.
