Arne Hodalič: Ljudje smo anonimneži s forumov in Donaldi Trumpi

Arne Hodalič, eden najbolj znanih slovenskih fotografov, je izredno iskren in direkten v svojih odgovorih. Ko pripoveduje o tem, da našemu planetu ne pustimo dihati ter da gredo stvari samo še na slabše, me njegove besede na trenutke zabolijo. Je človek, ki je na svojih potovanjih videl ogromno slabega in se na lastne oči prepričal o bedi, v kateri živijo ljudje v državah tretjega sveta, zato ne prizanaša s kritiko sodobne družbe. Hkrati pa poudarja, da sam nikakor ne želi pametovati. "Jaz sem prav tako del te izkoriščevalske verige in vi tudi, kljub temu, da se zdaj o tem pogovarjava." In skozi najin pogovor večkrat iskreno prizna: "Ne vidim rešitve. Treba bi bilo ukiniti kapitaliste, korupcijo, politiko. Bomo to storili? Nemogoče."

'Hvala bogu, da imamo tako dobrega delodajalca, da še naši otroci lahko delajo'

V svoje reportaže je ujel že skoraj ves svet in tudi posameznike, katerih zgodbe želimo v naši rubriki predstaviti. To so tisti posamezniki, "ki za nas šivajo poceni oblačila, za nas izsekavajo svoje gozdove, da imamo kozmetiko s palmovim oljem, za nas izkopavajo strupene kovine za naše i-phone, i-pade in ´laptope´, za nas črpajo nafto, da se peljemo na izlet za konec tedna, za nas delajo kot sužnji na plantažah kave in kakava ..." Ta zapis društva Humanitas je na svoji spletni stran podprl s pretresljivimi fotografijami.

Med tistimi, ki garajo, so tudi otroci. Vse to je videl na lastne oči. Zato ga vprašam: "Kaj so vam ti ljudje pripovedovali, kako oni doživljajo delo, ki ga opravljajo?" "Oni so izredno veseli, da sploh lahko delajo. Mame, ki delajo skupaj z otroki za tekočim trakom, pravijo 'hvala bogu, da imamo tako dobrega delodajalca, da še naši otroci lahko delajo, saj drugače ne bi mogli preživeti.' Oni na to delo gledajo čisto iz praktičnega, preživetvenega vidika. Treba je preživeti, treba je zaslužiti," pripoveduje Hodalič. Otroci pomagajo že od šestega, sedmega leta, od 10. leta naprej pa so že krepko vpeti v delovni proces. Kot dodaja, otroci delajo ravno toliko kot ostali, le da so manj plačani. "In starši so veseli, da jih imajo, da lahko nekaj prispevajo v družinski proračun."

'Nimajo upanja za boljše življenje tukaj in zdaj'

Se zavedajo izkoriščanja? "Verovanje v posmrtno življenje je fantastično orodje v rokah kapitalista, ki reče: zdaj malo potrpi, pa boš v naslednjem življenju igralec v Bollywoodu. To si vsi želijo in potrpijo," odgovarja. Nimajo upanja za boljše življenje tukaj in zdaj, delajo za karmo, pojasnjuje, ko govori o hinduizmu, a kot pravi tudi pri drugih verah ni prav nobene razlike in vse obljubljajo isto, samo v malo drugačnih kulisah onostranstva.

"Tudi pri nas imamo delavce, ki so izkoriščani," dodam. "Se strinjam," pravi. A pripomni: "Ne vem, če sem pri nas že koga videl umreti na cesti, drugače sem jih pa videl že nekaj. Vseeno smo socialna država do te mere, da najdemo rešitev. V večini tretjega sveta pa za berača ni rešitve, ni nobenega mehanizma, ki bi ga zaščitil. Gre za popolnoma brezpravno rajo, ki je odvisna od milosti, od suženjskega dela. Tega v Sloveniji ni."

'Narobe je to, da sistem dovoljuje take krivice'

A po njegovem mnenju ne bi smeli krivde za nevzdržne razmere zvaliti le na delodajalce. "Gre za to, da je v sistemu nekaj narobe, narobe je to, da sistem dovoljuje take krivice," je prepričan. Glavni problem vidi v distribuciji bogastva, za kar bi morale skrbeti institucije, ki pa svojega dela ne opravijo. "Zavedati se moramo, da je v teh državah na eni strani ogromno revščine, na drugi strani pa imamo ogromno nesramno bogatih ljudi. Če še pri nas v Evropi inštitucije niso sposobne regulirati bogastvo, kako bodo potem to sposobne narediti recimo v do konca skorumpiranem Kongu," se sprašuje.

Vzroke torej poznamo, meni, a nimamo vzvodov, da bi to popravili. Kot nazorno pojasni, se v Kongu dogaja kleptokracija. "Vsi kradejo, od predsednika, ki je največ nakradel, pa vse do tistih, ki so mu stali ob strani." Ob tem pa poudarja: "Ne smemo se slepiti, da smo mi boljši. Vsak dela za svoje interese, še posebej kapital, mi smo pa samo uboga raja, ovce, ki sledimo." In znova poudari, da rešitve ne vidi. "Mogoče to, kar vedno znova poudarjam in to, kar je bila moja odločitev, na katero sem najbolj ponosen, da sem se zavestno odločil, da ne bom imel otrok."

'Če mi nehamo kupovati, to za njih pomeni smrt'

Je torej iluzorno pričakovati, da bodo ti ljudje pravično plačani za svoje delo? "Ja, to je iluzija," meni Hodalič. "Nič se ne bo spremenilo, dokler si bo direktor nekega velikega podjetja zaželel še eno hišo, čeprav jih ima že šest in zato bo raje svoje delavce plačal manj," ponazori s primerom.

Kot pravi, v pravično trgovino ne verjame, čeprav poudarja, da ne želi izpodkopavati truda in naporov nevladnih organizacij in posameznikov. A problem vidi v tem, da gre denar k posredniku in ne proizvajalcu.

Na drugi strani pa omeni tudi strah delavcev, da bomo mi v Evropi nehali množično nakupovati, saj bi to za njih pomenilo smrt. "Če mi začnemo bojkotirati produkte, ne bomo pripomogli k rešitvi problema, ker je celotna družba slabo zastavljena, in sicer tako, da zmagajo tisti, ki so najbolj podli, ki imajo največ moči," pojasni. To, da si sam ni kupil jakne že osem let ali da nosi čevlje, ki imajo luknjo, je dvorezen meč, meni. "Ja, živim skromno, kar se tiče običajne deviacije imenovane shooping, ali sem s tem kaj spremenil pa je drugo vprašanje."

'Nakupovalni centri me dušijo ... Včasih se moram prav zadrževati, da z roko ne podrem vseh izdelkov na polici'

In kakšen potrošnik je sam? "Kupujem le osnovne stvari," odgovori. Na najino srečanje se je pripeljal z 20 let starim avtomobilom. "Kupil sem ga za en evro, pravzaprav je bilo to darilo od prijatelja, a še vedno dela. Zadovoljen sem z njim," pojasni. "Kupim 30 belih in 30 črnih majic in jih ponosim. Bele poleti in črne pozimi. Po drugi strani pa imam neskončno veliko v primerjavi z nekom, ki nima nič. In potem se slabo počutim."

"Vsakič, ko se vrnem s kakšnega potovanja, me nakupovalni centri še bolj dušijo. Groza, klavstrofobija," iskreno pove. "To mi je najtežje. Včasih se moram prav zadrževati, da z roko ne podrem vseh izdelkov na polici. Neskončna izbira šamponov, vsi enaki, le drugače zapakirani. Ali pa, ko vidim ustekleničeno vodo, sto različnih znamk ustekleničene vode. Kdo to potrebuje? To me neskončno razjezi," pripoveduje.

"Ja, dostikrat sem bil že na robu, ko bi samo še razbijal. A tega ne storim, saj ne bi imelo nobenega smisla." Ob tem pa znova doda, da je tudi sam del tega sistema. "Tudi jaz pijem vodo, sicer iz pipe, lase si umivam s šamponom. Včasih si v trgovini privoščim drago pašteto, ki jo imam tako rad. Pa se vprašam, ali sem si jo zaslužil. Pa si rečem, da ne." Priznava, da je izredno težko živeti na tak način, s to zavestjo. Čeprav se tako ne počuti ves čas, se pa težko sprosti.

Kot dodaja, se včasih sprašuje, če ne bi bilo bolje, da bi denar, ki ga porabi za fotografiranje, raje dal revežem. "Potem se vprašam, ali sem to (op. p. fotografiranje) naredil za svoj užitek. Ja, tudi to je možno."

'Nisem mesija ali duhovnik, ki pridiga proti pedofiliji, potem pa to dela sam'

Ko mu omenim, da mogoče ravno s svojimi fotografijami lahko vpliva na mnenje javnosti, da se ljudje mogoče zamislijo in vidijo tudi drugo plat zgodbe, mi odvrne: "Nisem prepričan, da je tako. Delam zato, ker upam, da bo tako, ampak mislim, da bolj velja skozi eno uho noter, skozi drugo ven."

Poudarja pa, da opozarja tudi na svoje napake in se jih zaveda. Kot pravi, tudi njemu dostikrat očitajo, da na primer fotografira z Nikonom, ki so ga v skoraj suženjskih razmerah izdelali kje v tretjem svetu, kjer je delovna sila poceni. "Ja, res je, nikoli se nisem postavil izven vsega tega, nisem mesija ali duhovnik, ki pridiga proti pedofiliji, potem pa to dela sam. Nimam kmetije, kjer bi vse sam pridelal. Nisem vrgel mobitela v vodo, nisem izklopil elektrike. Sem del vsega tega izkoriščanja, se pa zato počutim slabo. Nekateri se pa ne, mogoče je to razlika."

Kaj pa zavest Slovencev? "Ta je pa nizka, to se je pokazalo pri beguncih," meni Hodalič. Prepričan je, da pri Slovencih takoj, ko začutijo, da izgubljajo pozicijo ugodja, pride na dan strah pred tujim, strah, da bodo izgubili privilegije, ki jih imajo. Poti nazaj iz begunske krize ne vidi. "Tudi jaz ne morem reči, da mi je všeč, da bo na tisoče beguncev v Ljubljani, a to sprejmem, ker si to zaslužijo."

'Mladi stremijo k individualnosti, a kupujejo enake čevlje in hlače ter s tem podpirajo kapitaliste'

Kako pa gleda na mlajše generacije, mogoče se njih njegovi zapisi in fotografije bolj dotaknejo, so bolj dojemljivi? "Veliko večino zanima samo, kaj bo pisalo na njihovi kapi. Bo to Nike, mogoče Hugo Boss," kritično pripomni. Pravi, da ga na eni strani žalosti, na drugi se mu pa zdi že smešno, ko gleda najstnike, ki so "mahnjeni na modo", vsi so enako oblečeni, a hkrati stremijo k individualnosti. "Sami sebe vidijo kot unikume, a v bistvu so le zrcalo drug drugega. Dajte se raje vprašati, kdo ste, kaj ste, kaj je individualizem," jim svetuje.

Sicer pravi, da je logično, da v puberteti iščeš svojo identiteto, a "jaz in moji kolegi smo jo iskali v delu, znanju, angažiranosti, dosežkih." Priznava pa, da je bil tudi čas drugačen. "Iskanje naše individualnosti je slonelo predvsem na tem, kaj je kdo naredil, ne na tem, kako je bil kdo oblečen. Zato je tudi meni vse to ukvarjanje z modo tako popolnoma mimo." Kot pravi, se na predavanjih trudi, da bi predstavil svoj pogled, a se mu zdi, da ni učinka. "Ne vem, kako jim dopovedati, da s tem, ko imajo vsi enake čevlje in hlače, ki so toliko dražje, ker so 'in', podpirajo 'debele' kapitaliste, ne pa svoje individualnosti." Spoštuje pa tiste redke, ki so drugačni, a kot pravi jih družba dojema kot marginalce. "Po drugi strani pa se sprašujem, kaj bodo dosegli."

'Ljudje smo anonimneži s forumov in Donaldi Trumpi'

Ko mu omenim, da tudi nevladniki, s katerimi sem se pogovarjala, pravijo, da se zavedajo, da njihovo sporočilo ne bo doseglo vseh, pomembno pa se jim zdi, da se dotaknejo majhnega odstotka, odvrne, da tudi sam upa, da s svojim delom v ljudeh vzbudi razmišljanje. "Govorimo pa o majhnih spremembah, saj je človeška narava tako zastavljena, da je uničevalska do drugih, da je egoistična, grabežljiva. Zato smo preživeli, zato smo okužili planet s človeško raso. Kot vedno rečem, se bo planet enkrat stresel in nas odvrgel, ker bo pameten. Človek je bil napaka narave, a planet bo preživel, brez nas še boljše."

In za konec še kritično doda: "Ljudje smo anonimneži s forumov in Donaldi Trumpi. Priznam, tudi sam bi imel denar, zagotovo bi ga kako drugače porabil, na primer za fotografijo, osveščanje, humanitarnost ali kaj podobnega, a bi ga vseeno imel, saj neskončno rad delam stvari, ki me veselijo. A verjetno, če nisi egoistični kreten, ga najbrž ne moreš imeti, to je pa negativna selekcija. To je vedno delovalo, močnejši, agresivnejši vedno prej zmagajo v človeški rasi."